Krščanstvo je nastalo na ozemlju današnje Palestine, ki je pod izraelsko vojaško okupacijo, tamkajšnja razmeroma maloštevilna krščanska skupnost pa je v težkem položaju. Posebej hudo je v Gazi, ki je tarča silovitih izraelskih napadov že več kot leto dni. "Mislim, da smo priče zadnjemu poglavju krščanstva v Gazi in to je zelo žalostno, saj je ta skupnost ena najstarejših krščanskih skupnosti na svetu," je dejal Diab. V tem delu Palestine z 2,3 milijona prebivalci naj bi namreč živelo le še približno 650 kristjanov.

Diab opozarja na različne izzive in grožnje za palestinsko krščansko skupnost. Ob razdejanju Gaze, ki traja leto dni, in izraelski blokadi tega območja, ki je trajala od leta 2007, omenja tudi radikalizme, ne samo muslimanskega, ampak tudi judovskega. Tudi sam je bil tarča napada izraelskih judovskih naseljencev na zasedenem palestinskem ozemlju.

Izrazil je razočaranje nad odzivom zahodnih krščanskih skupnosti na dogajanje v Palestini v zadnjem letu. Zahodnim kristjanom, ki podpirajo Izrael, očita dvojne standarde. "Kristjani, predvsem krščanski sionisti, zagovarjajo varnost in blagostanje države Izrael, tudi če to pomeni uničenje krščanske skupnosti," je dejal. Na izraelsko-palestinsko vprašanje je treba po njegovem mnenju gledati v kontekstu kolonializma. Izrael označuje za naseljensko-kolonialni projekt in poudarja, da je konflikt med Izraelom in Palestinci političen ter da nanj ne gleda z biblične perspektive. Na začetku oktobra je obiskal Slovenijo, kjer se je srečal tudi s predstavniki Katoliške cerkve in jim predstavil razmere, v katerih živijo kristjani v Palestini.

Na svetu ne bi mogli najti zgodovinsko bolj ukoreninjene krščanske skupnosti od palestinske. Bi lahko na splošno orisali položaj vaše skupnosti v širši palestinski družbi?
Krščanska skupnost v Palestini je trdno ukoreninjena v krščanski tradiciji že od prvega stoletja. Naši dediščini in tradiciji lahko sledimo nazaj do prve cerkve. Smo majhna manjšina, na zasedenih ozemljih nas je približno 50.000, v Izraelu približno 120.000, skupaj torej nekje približno 170.000. Krščanska skupnost je bila na začetku 20. stoletja sicer večja, v zadnjih 70 letih pa smo izgubili številne pripadnike. V diaspori pa je približno milijon palestinskih kristjanov. Ti ljudje so bili prisiljeni zapustiti svoja ozemlja bodisi leta 1948 oziroma prej bodisi po tem letu. Ko je bila ustanovljena država Izrael, smo izgubili tudi cerkve, saj so številni kristjani odšli, cerkve so se zaprle, med njimi tudi cerkve Anglikanske cerkve, ki ji pripadam, pa tudi katoliške in pravoslavne cerkve. Smo integralni del palestinske družbe v Sveti deželi. V vojnah smo izgubili veliko kristjanov in smo manjšina. A ta manjšina je zelo učinkovita v služenju palestinski družbi. Raziskava, izvedena pred tremi leti, je pokazala, da so cerkve vseh ločin tretji največji zaposlovalec, po oblasteh in UNRWA-ju (agencija ZN-a za pomoč palestinskim beguncem, op. a.), kar pomeni, da zaposlujemo ogromno število ljudi. Vsako leto cerkve vložijo približno 40 milijonov dolarjev v palestinsko gospodarstvo. Cerkve vodijo bolnišnice, šole, klinike, socialne in skupnostne centre, gostišča, izvajajo storitve za romarje in podobno. Čeprav smo majhna skupnost, nudimo številne storitve tako v palestinski kot v izraelski družbi.

Katera krščanska ločina je v Palestini prevladujoča in ali obstaja kakšna razlika med Gazo in Zahodnim bregom?
Bližnji vzhod je bil včasih, v 17. stoletju, povsem pravoslaven. S prihodom misijonarjev iz Evrope in ZDA je bila sredi 19. stoletja ustanovljena katoliška cerkev, ustanovljeni sta bili anglikanska in luteranska cerkev. Prevladujoča ločina je pravoslavna, sledi katoliška, obstajajo pa tudi vzhodne cerkve, kot sta asirska in armenska, ter seveda protestantske, vključno z anglikanci in luteranci.

Kakšni so odnosi med palestinskimi kristjani različnih ločin?
Odlični. Seveda obstajajo razlike in nestrinjanja, a zaradi političnih napetosti in okupacije so se kristjani, ki delijo podobne izkušnje, zedinili okoli ene ideje, in sicer svobode in neodvisnosti. Odnosi so torej dobri, pojavljajo pa se nekatere napetosti med ločinami, ko gre za svete kraje, še posebej v primeru bazilike Božjega groba v Jeruzalemu in bazilike Jezusovega rojstva v Betlehemu ter na nekaterih drugih krajih. A splošno gledano so odnosi dobri.

Kakšni pa so odnosi med kristjani in muslimani na okupiranem ozemlju in širše gledano v palestinski družbi, ki je pretežno muslimanska?
Kot manjšina živimo v pretežno muslimanski družbi, govorim o okupiranem ozemlju. Medtem kristjani v Izraelu živijo v pretežno judovski družbi. In kot pri vseh manjšinah obstaja morda občutek nelagodja, ker nas je malo v primerjavi z večino. Dolgo so bili odnosi dobri, kar seveda ne pomeni, da se občasno ne pojavljajo nestrinjanja ali izzivi. V zadnjih 30, 40 letih pa se je z vzponom fanatičnih oziroma skrajnih muslimanov krščanska skupnost začela počutiti malo nelagodno in je v večjem strahu pred radikalnim islamom, ne samo v Palestini, ampak širše v regiji. Krščanska skupnost je zdaj previdnejša in bolj pesimistična glede prihodnosti. Sprašuje se, kaj se bo zgodilo z njo, če radikalni islam prevzame nadzor? Na Bližnjem vzhodu, v Iraku, Siriji, Libanonu, Izraelu/Palestini, Jordaniji, so kristjani in muslimani sobivali stoletja. Pred nastankom države Izrael in vesternizacijo Bližnjega vzhoda nismo razlikovali med kristjani in muslimani. V zadnjih letih, še posebej po prihodu Judov v regijo in nastanku Izraela ter vzponu radikalizma, pa so napetosti dosegle novo raven.

Ko omenjate radikalni islam kot izziv ali nevarnost za krščansko skupnost v Palestini, na koga mislite?
Ne gre samo za radikalni islam, skrbi nas radikalizem na splošno. Obstajajo tudi radikalni kristjani in radikalni Judje. Ena resnih nevarnosti za kristjane v Sveti deželi je radikalno judovstvo. V judovski skupnosti obstajajo tudi skrajneži, ki si želijo, da bi Palestinci odšli. Ko pa govorimo o radikalnih muslimanih, strankah, kot sta Hamas ali Islamski džihad, jih krščanska skupnost dojema kot grožnjo. Kot nevarne vidi krščanska skupnost tudi judovske politične skupine pod vodstvom Itamarja Ben Gvirja in Bezalela Smotriča. Pred kratkim smo videli napade radikalnih Judov na cerkve, pokopališča in duhovščino v Jeruzalemu, medtem ko z napadi nadaljujejo tudi radikalni naseljenci na zasedenem ozemlju. Napadli so tudi mene z otrokom v avtomobilu. Radikalizem, naj bo krščanski, judovski ali muslimanski, je grožnja, še posebej na območju z različnimi religijami.

Po različnih ocenah je bilo v Gazi leta 2007, ko je Izrael po Hamasovem prevzemu oblasti tam uvedel blokado območja, od 3500 do 7000 kristjanov. Lani oktobra je bilo to število približno 1000, morda 1200. Čemu pripisujete ta radikalni padec? Je razlog Hamas kot – kot pravite – radikalna islamska skupina in grožnja kristjanom, je to blokada?
Mislim, da gre za kombinacijo obojega. Če živite v družbi, kjer je radikalizem prevladujoč, se počutite nelagodno. Rekel bi, da so se številni kristjani v Gazi počutili nelagodno in se odločili za odhod, saj so videli, da Hamas prevzema Gazo in se niso počutili enakopravni. A tudi zaradi izraelske blokade, ki je trajala 16 let, je bilo življenje za številne Palestince bedno. Če ste bolni in ne morete v bolnišnico zunaj Gaze, če želite iti na univerzo v tujino, pa ne morete, takšno življenje, takšen pritisk in obleganje, je palestinske kristjane prisililo v odhod.

Bi lahko navedli konkretne primere Hamasovih politik do kristjanov, ki bi jih označili kot negativne ali nevarne?
Bil je incident, ko je bil v Gazi ubit Palestinec, ki je vodil biblijsko društvo.

Ga je ubil Hamas?
Ubila ga je militantna skupina. Ne vemo, ali Hamas ali kakšna druga skupina.

Pred leti so bile v Gazi prisotne tudi salafistične skupine, ki so Hamasu nasprotovale.
Vemo, da ga je ubila militantna islamska skupina. A če povem iskreno, čeprav je Hamas radikalna muslimanska skupina, se je boril proti salafistom in drugim radikalnejšim skupinam v Gazi. Hamas bi zase rekel – in mislim, da to drži –, da ni skrajno radikalna skupina. Kot v vsaki drugi skupini imate levi, desni in sredinski del. V Hamasu so torej zmerneži in skrajneži. A že sama ideja, da živite pod radikalno muslimansko skupino, četudi je ta prijazna, ni lahko prebavljiva. Tega so se bali tudi kristjani na Zahodnem bregu, saj je Hamas zmagal na volitvah in je sestavil vlado tako v Gazi kot na Zahodnem bregu. Številni kristjani so se počutili nelagodno zaradi življenja pod muslimansko vladavino, saj zagovarjamo nereligiozno vlado.

Po zmagi na volitvah leta 2006 je Hamas sestavil vlado narodne enotnosti, ki je vključevala tudi kristjane (minister za turizem je bil kristjan, op. a.). To vaših strahov ni pomirilo?
Tudi muslimanske države so imenovale kristjane na položaje. Vzpon Hamasa in drugih radikalnih skupin se je zgodil zaradi nasprotovanja okupaciji in drugim političnim strankam. A mislim, da kristjani ne bi želeli živeti v državi, ki bi ji vladalo radikalno muslimansko gibanje.

Na Zahodu je veliko krščanskih podpornikov Izraela, ki prav tako trdijo, da je Hamas v Gazi preganjal oziroma ogrožal kristjane, obenem pa se zdi, da jim je vseeno, če Izrael pobija tamkajšnje kristjane in uničuje cerkve, celo tako stare, kot je cerkev sv. Porfirija, ki izvira iz petega stoletja. Čemu bi pripisali to disonanco?
Dvojnim standardom. Kristjani na Zahodu uporabljajo dvojne standarde, ko gre za Izrael. Pripravljeni so kritizirati stanje človekovih pravic v Egiptu ali Savdski Arabiji, pripravljeni so kritizirati preganjanje kristjanov v Iraku ali Siriji, v primeru Izraela pa niso pripravljeni kritizirati njegovih kršitev človekovih pravic, tudi preganjanja manjšin. To je del težave.

Zdi se, da kristjani na Zahodu, ki podpirajo Izrael, ideologijo ali geopolitične interese svojih držav postavljajo pred solidarnost z brati in sestrami v veri.
Rekel bi, da je tako. Rekel bi, da kristjani, predvsem krščanski sionisti, zagovarjajo varnost in blagostanje države Izrael, tudi če to pomeni uničenje krščanske skupnosti.

Januarja letos je palestinski luteranski duhovnik Mitri Raheb dejal, da se boji, da se piše zadnje poglavje krščanstva v Gazi. Zlovešča izjava. Delite ta strah?
Mislim, da je to res. Kot ste dejali, pred vojno je bilo v Gazi približno 1200 kristjanov. V prvem mesecu, ko so lahko odšli tuji državljani, jih je odšlo 400. Številni kristjani imajo namreč še eno državljanstvo. Nekateri so dobili vizume za odhod v Kanado in Avstralijo. Približno 200 se jih je pretihotapilo v Egipt, za kar so veliko plačali. Tako je v Gazi ostalo še približno 600 ali 650 kristjanov, ki čakajo na prekinitev ognja ali konec vojne, da bi odšli. Mislim, da smo priče zadnjemu poglavju krščanstva v Gazi in to je zelo žalostno, saj je ta skupnost ena najstarejših krščanskih skupnosti na svetu. Oblikovala se je v tretjem stoletju. Gaza je bila dolgo uspešno krščansko območje, s samostani, teološkimi šolami. Zelo žalostno je, kar se dogaja.

Ali človeka, ki je kristjan, to pod izraelsko okupacijo postavlja v kakšen drugačen položaj? Ali Izrael kakor koli drugače obravnava kristjane, morda zaradi morebitne večje pozornosti na Zahodu?
Ne. Ko gre za napade, so vsi Palestinci, tako kristjani kot muslimani, obravnavani enako. Kristjani se ne obravnavajo preferenčno. Vsi se moramo ustaviti na nadzornih točkah, vsi potrebujemo dovoljenja, vsi smo poniževani, nihče od nas ne more potovati ob sobotah (judovski dan počitka šabat, op. a.), vsi moramo iti v Jordanijo, da bi potovali, vsi moramo zaprositi za potrdilo o tem, da ne predstavljamo varnostne grožnje, vsi trpimo, ko se vračamo iz tujine.

Kako pa je okupacija vplivala na vezi med kristjani v Gazi in tistimi na Zahodnem bregu in v Vzhodnem Jeruzalemu, kar je bilo včasih enotno območje, zdaj pa kristjani tam živijo pod različnimi režimi in različnimi stopnjami izraelskega nadzora? Kako je okupacija vplivala na povezanost palestinske krščanske skupnosti kot celote?
Morate razumeti, da je del palestinske nakbe, katastrofe leta 1948, razgradnja palestinske družbenega in skupnostnega življenja. Družine so postale razpršene, tudi naša. Dva moja strica sta bila 1948 zunaj Palestine in zdaj je celotna naša družina razgrajena. Imam bratrance v Kanadi, ZDA, Avstraliji in Združenih arabskih emiratih. Okupacija je uničila tkivo palestinske družine. Jeruzalem, Zahodni breg in Gaza so ločene entitete, čeprav delijo isto okupacijsko silo. A družine iz Gaze ne morejo živeti na Zahodnem bregu, ne morejo se niti obiskovati. Jaz denimo nikoli nisem bil v Gazi. Za to bi namreč potreboval dovoljenje, ki ga ne more dobiti vsakdo, ki zanj zaprosi. Ko so ubili kristjane v Gazi, so njihovi sestre, bratje, hčerke, sinovi na Zahodnem bregu za njimi žalovali. To je namreč ena skupnost, ki jo je nakba ločila.

Kaj pa lahko poveste o odnosih med palestinskimi kristjani in kristjani v Evropi? Kakšni so bili zgodovinsko gledano in ali so se spremenili po 7. oktobru lani?
Kristjani v Evropi si niso upali povezati se s svojimi krščanskimi brati in sestrami po 7. oktobru. Zdi se, da se niso hoteli postaviti v neroden položaj. Čutili smo se zanemarjene od naših krščanskih bratov in sester na Zahodu.

Je takšen odziv palestinsko krščansko skupnost torej razočaral?
Odziv cerkva na Zahodu nas je zelo razočaral, predvsem glede pozivov k prekinitvi ognja. Mi k temu pozivamo, da bi rešili življenja. Kot duhovniku mi je mar za odrešitev slehernega človeka, naj bo kristjan, musliman ali Jud, tudi če gre za storilca. Nikoli ne zagovarjamo vojne ali pobijanja kogar koli. Da bi rešili življenja, prosimo naše cerkve na Zahodu, naj sprejmejo močne pozive k prekinitvi ognja.

Sorodna novica "Da je Zahod Hamas po zmagi na volitvah leta 2006 marginaliziral, je bila zelo huda napaka"

Ste imeli v palestinski krščanski skupnosti kaj upanja, da bi se kristjani na Zahodu zavzeli za vas, če že ne zaradi splošnih humanističnih načel, pa vsaj zaradi skupne verske identitete?
Ne bodo se. Mislim, da je krščanskim skupnostim na Zahodu vseeno za kristjane v Sveti deželi. Radi bi jim namenili nekaj humanitarne pomoči, zanje molijo, a kritično stališče ima zelo malo kristjanov na Zahodu.

Slovenska katoliška cerkev se do zdaj ni veliko oglašala glede dogajanja v Gazi in na Zahodnem bregu. Ste se med obiskom srečali z njenimi predstavniki?
Res je, ni se. Danes popoldne smo se sešli z nadškofom. Razložili smo mu položaj krščanske skupnosti v Sveti deželi in ga pozvali, naj podpre palestinsko krščansko skupnost in povzdigne svoj glas, glas Cerkve, zoper vojno proti Gazi in Zahodnemu bregu ter pozove k miru in pravičnosti za Palestince.

Kakšen je bil pogovor?
Bil je dober, čeprav ne precej topel, saj mislim, da nadškof ni vedel, kaj se dogaja v Sveti deželi. To je bilo zanj nekaj novega.

To si je težko predstavljati po celem letu dogajanja, ki ga številni po svetu označujejo za genocid.
Ni tako težko. Veste, krščanski voditelji na Zahodu se skušajo izogibati izraelsko-palestinskemu konfliktu zaradi svojega strahu, da bi jih drugi kristjani, ki podpirajo Izrael, utišali.

Ali med svojimi potovanji v zahodne države kdaj začutite, da lažje dobite pozornost zgolj zaradi dejstva, da ste kristjan, z drugimi besedami, da niste musliman?
Da. Mislim, da se krščanski glas na Zahodu sliši bolj kot muslimanski. Sam sem kritičen do namenjanja pozornosti krščanskemu glasu, ker se mi to zdi oblika favoriziranja. Cerkve in njihove voditelje vedno pozivam, naj poslušaj zatirane, naj gre za muslimane, kristjane ali Jude. Poslušati moramo šibke, zatirane, marginalizirane. Na Zahodu pa kristjani, ki prihajajo iz Svete dežele, dobijo več pozornosti kot muslimani.

Kako pa je z odnosom s kristjani drugod po svetu onkraj Bližnjega vzhoda, v Afriki, Aziji in Latinski Ameriki?
V Afriki so znotraj krščanskih skupnosti delovale solidarnostne skupine. Od Latinske Amerike smo zelo oddaljeni. V Evropo in Združene države prihajamo, ker je tam središče moči in vpliva. Potovanja v Afriko ne bi veliko spremenila, čeprav je Južna Afrika naredila nekaj neverjetnega s tem, ko je sprožila postopek na Meddržavnem sodišču (Južna Afrika je konec decembra lani na Meddržavnem sodišču v Haagu Izrael obtožila genocida v Gazi, op. a.). Iz Južne Afrike je v Sveto deželo prišlo več delegacij v znak solidarnosti s Palestinci. Tudi voditelji Anglikanske cerkve so prišli v Sveto deželo. A gre za majhne številke, posameznike, ki pridejo na obisk, ali spregovorijo. A spregovoriti ne bi smeli samo za kristjane, ampak bi morali zagovarjati to, kar je prav in pravično.

Sorodna novica "Južna Afrika bi lahko bila model preobrazbe Izraela, ki se mora odreči ideji judovske prevlade"

Letos aprila ste v enem svojih govorov v Združenem kraljestvu dejali: "Da bi razumeli kateri koli konflikt, se moramo najprej odločiti, katero prizmo bomo uporabili, katero teorijo." Katera prizma, katera teorija je torej za ljudi po svetu, morda predvsem za tiste v Evropi in ZDA, najbolj v pomoč za čim celovitejše razumevanje vprašanja Palestine?
V smislu politologije in politične teologije je najboljša prizma kolonializem oziroma neokolonializem, gledati na Izrael kot na naseljensko-kolonialni projekt, v okviru katerega je v deželo prišla belska judovska skupnost in jo prevzela od njenih lastnih avtohtonih prebivalcev, ki jih je pregnala. Enkrat, ko na konflikt pogledate skozi to prizmo, postane celotna slika drugačna. Na konflikt ne gledam z verske, biblične perspektive. Judje bi rekli, da so prišli v Palestino, ker jim je Bog dal to deželo, kristjani bi dejali, da je to naša dežela, ker se je tu rodil Jezus, muslimani pa, da je ta dežela islamska. Če podprete en narativ zoper preostale, potem verjamete v supremacizem, zato se izogibam religijski prizmi. V naš del sveta je iz Evrope prišlo milijone Judov, da bi se naselilo v drugi deželi, iz katere so bili avtohtoni prebivalci pregnani oziroma še naprej trpijo. To je prizma naseljenskega kolonializma.

Kot iztočnici bi rad uporabil dva citata Radže Šehadeja iz njegove knjige Palestinski sprehodi, gotovo ga poznate …
On je faran v moji cerkvi, osebno ga poznam.

V uvodu zapiše, da je "prekletstvo Palestine morda to, da je v središču zgodovinske in biblijske imaginacije". Kako kot kristjan, človek vere, dojemate to izjavo?
Ne mislim, da je to prekletstvo. To naj bi bil blagoslov. Palestino kot središče verske imaginacije je Bog namenil kot blagoslov za ves svet. Če gremo nazaj do Abrahama in obljube njemu, Abrahamov blagoslov je bil namenjen preostanku sveta. Jezus pa je svojim učencem dejal, naj gredo na konec sveta in tja prinesejo dobro vest. To bi moral biti blagoslov. A ko so to središčnost Palestine izkoristili za ideološki in politični ekstremizem, v smislu, da je Palestina le za eno skupino, ne pa tudi preostale, je to postalo prekletstvo.

Mislite na politični sionizem.
Tako je.

Šehade v nadaljevanju pravi, da je "Sveta dežela najboljši kraj, da človek na vero začne gledati cinično". Ste kdaj začutili kaj takšnega?
Seveda sem. Ne moreš biti resnično veren, medtem ko ubijaš druge. Ne moreš iti v sinagogo in iz nje oditi v vojno. Ne moreš iti v cerkev, priti ven in pobijati ali sovražiti ljudi. Enako velja za mošejo. Cinizem je v tem, da ko Izrael trdi, da jim je to deželo obljubil Bog, ne deluje v skladu z božjimi sanjami o svetu. Tako je tudi v primeru, ko kristjani ali muslimani pravijo "Palestina je naša". Vero v Sveti deželi najdete med preprostimi ljudmi, ki živijo svoja življenja in prepoznavajo božjo prisotnost.

Je dogajanje v Palestini, še posebej v zadnjem letu, vplivalo na vašo osebno vero?
Do določene mere da. Izgubil sem vero v mednarodno skupnost, v organizacije za zaščito človekovih pravic, izgubil sem vero v zmožnost cerkve, da je ob strani zatiranih. Nisem pa izgubil vere v Boga, v to, da bomo Palestinci nekoč svobodni. Nobenega dvoma nimam o tem, da je Bog na strani zatiranih. Ravno zato smo ob lanskem božiču širili temo Jezusa pod ruševinami, idejo, da Bog joče in trpi skupaj s svojo skupnostjo. Vero v mednarodno skupnost in mednarodne organizacije smo pa izgubili.

Sorodna novica Od vdora Hamasa in trditve Izraela o samoobrambi do sojenja zaradi verjetnosti genocida in vojne