"Bolnika ne smeš fotografirati od spredaj! Ne smete usmeriti fotoaparata k njihovemu obrazu!" A četudi s seboj ne bi imel fotoaparata, so moški v tej bolnišnici že tako ali tako izgubili svojo zasebnost in dostojanstvo. Vrata v dežurno zdravniško sobo so bila vedno zaprta, v sobi za bolnike ni bilo nobenih predelnih sten. Enoposteljne sobe so bile pobožna želja."

Težko je doumeti, zakaj bi nekdo odšel v Kurdistan z namenom, da si tam ogleda psihiatrično bolnišnico, za povrh vsega pa to ustanovo za zdravljenje duševnih motenj ljudi še primerja s halal klavnico. "Absurdne zgodbe se pogosto zgodijo na absurdih krajih," pravi Simon Chang, tajvanski fotoreporter, ki več kot desetletje živi in dela v Sloveniji.

Pri razumevanju vzroka, zakaj nekdo sploh poprime za tako absurdno tematiko, ni odveč nekaj besed o tem zanimivem in večkrat nagrajenem avtorju, ki ravno te dni (kako absurdno) razstavlja fotografsko razstavo Pastirji in klavnica (Shepherds and the Slaughterhouse) v Galeriji Fotografija v Ljubljani; razstava je seveda podaljšana do 10. januarja 2021.

Simon Chang je bil rojen v Tajpeju (1978), v prestolnici Tajvana, uradno deklariranega kot Republika Kitajska. Ta otoška država ob vzhodni obali Azije kljub želji po samostojnosti še vedno ni mednarodno priznana, tako kot ni Kurdistan. Simonova mama je delala v bolnišnici, kamor je kot otrok hodil vsak dan, "da sva šla potem skupaj domov". "Bolnišnice se mi zdijo kraj, ki je tako blizu nebesom, pa tudi peklu," pravi. Po diplomi na katoliški univerzi v Tajpeju Fu-Jen iz komunikacijske umetnosti je magisterij iz fotografije nadaljeval na praški šoli za Film in televizijo (FAMU, 2004).

"Med svojim triletnim bivanjem v Pragi sem leta 2004 dokumentiral psihiatrično bolnišnico Bohnice. Zanimal me je zid, ki je ločeval "normalno" od "norosti". Desetletje pozneje odnos do "nenormalnih" psihiatričnih bolnikov na videz ni bistveno drugačen. Trmoglavi posamezniki so prepričani, da lahko, če se ta tema zapre in skrije pred očmi sveta, jaz in ti živiva naprej kot običajno."

Simon je kot dokumentarni fotograf spremljal tudi prihod prebežnikov v Rigoncah (2015, 2016) in na Tajvanu predstavil odmevno fotografsko razstavo Fleeing From the Dark Side of the Moon (Bežati s temne strani lune). Slovenski policisti so ga nemalokrat legitimirali, zamenjujoč ga z afganistanskimi migranti. "Med to množico ljudi so mojo pozornost vzbudili predvsem Kurdi, ki so prihajali večinoma iz Irana. Kurili so ogenj in peli, povabili so me, naj z njimi pijem čaj, saj jim to veliko pomeni. Vodo, verjetno zajeto iz tamkajšnje reke, so vreli kar v plastenki, izpod katere se je kadil črn dim. In takrat sem se odločil, da jih obiščem."

Južni Kurdistan, avtonomno regijo na severnem delu Iraka, je obiskal dvakrat, leta 2018 in 2019. Svoj štirideseti rojstni dan je preživel v psihiatrični bolnišnici Hovler v Erbilu, glavnem mestu iraškega Kurdistana. V svoj objektiv je ujel praznovanje novega leta nowruz, ko se 13. marca z baklami v rokah, pa tudi puškami, Kurdi od vsepovsod množično povzpnejo na goro nad mestom Akre, kjer slavijo prihod pomladi.

Ogenj, simbol svetlobe, dobrote in očiščenja simbolizira zaščito pred sovraštvom, zlom in demoni, običaj, ki je izviral še pred islamizacijo Perzijcev, častitev boga Ahure Mazdes in zaratustrstva oziroma zoroastrizma. Videl je ljudi, Kurde, in njihovo življenje v tej konfliktni pokrajini, ki so jo pustili na cedilu Britanci, ki ji je poveljeval Sadam Husein, morijo pa so ne dolgo tega izvajali pripadniki Islamske države (IS).

V najvidnejših križiščih manjših mest po Kurdistanu ob mejah Iraka, Sirije in Turčije visijo fotografije umrlih kurdskih vojakov, mučenikov. V Kirkuku, ki ga je Kurdistan izgubil po letu 2017, pripoveduje Simon, stoji največji kip vojaka na Bližnjem vzhodu. "23 metrov velika figura, ki ima v desni roki polavtomatsko puško, v levi pa kurdistansko zastavo, posvetilo kurdistanskim mučenikom pešmergam, ki so žrtvovali svoje življenje za Kurdistan v boju z IS-jem."

Čudovita pokrajina ter "izjemno prijazni in gostoljubni ljudje", kot Kurde večkrat opiše Simon, očitno v sebi nosijo demone, morda nezavedne, morda pa so ravo zaradi njih preživeli vse te morije. Nasilje rodi nasilje. Za spokojno Simonovo fotografijo največjega naravnega rezervata v južnem delu Kurdistana se tako v ozadju nepozornega očesa meglijo obrisi begunskega taborišča Šarija v Dohuku, enega od tridesetih, ki se razprostirajo po regiji.

V njem so večinoma pripadniki majhne verske skupine jezidi, ki so pod IS-jem plačali svoj davek. Tudi Nadia Murad Basi Taha, jezidinja, ki je leta 2018 prejela Nobelovo nagrado za mir za svoj "izjemni pogum". Danes aktivistko za človekove pravice so pri 25-letih posilili, mučili in prodali kot spolno sužnjo borci IS-ja, ubili so ji mamo in brata.

Tudi deklice, stare ne dosti več kot devet ali deset let, v beli tradicionalni noši z modrim, zlato emblemiranim pokrivalom na glavi, ki jih je ujel Simonov objektiv med učno uro v begunskem taborišču, so jezidinje, rešene iz rok IS-ja, ki je gorato območje Singarja, njihovega doma, zavzel leta 2014.

Jezidska poroka v begunskem taborišču je bila prva, na kateri Simon ni ne pil ne jedel, "je bilo pa veliko glasbe", nadaljuje.

Tu so še utrinki vsakodnevnega življenja Kurdov, ki jih avtor razstave dojema kot nedeljivo celoto: od dervišev, pa ne plešočih, ampak tistih, ki sučejo glavo z dolgimi razpršenimi lasmi, do mladega popravljavca pištole s trofejno steno strelnega orožja za hrbtom in več kot tisoč let starega samostana Mar Mattai, ki ga je bil verski vodja pripravljen rešiti z lastnim telesom, "a so pešmerge IS še pravočasno ustavile".

Nasilni petelinji dvoboji so na Bližnjem vzhodu priljubljeni kot nogometne tekme na zahodu. Pa avtohtone kurdske koze z dolgo zavitimi ušesi ter seveda njihovi pastirji in živalske tržnice – ravno od tu je bil za Simona le korak do klavnice v Akreju in v Dohuk.

Če je pripovedovalec vedel, da bo v Kurdistanu obiskal psihiatrično bolnišnico Havler, kot "ekstrem", s katerim bi se prepričal, ali bi ljudje, "ki so sami podvrženi zlorabam in vojnam, ravnali drugače z življenji drugih, če bi imeli to možnost", ga je odgovor razočaral.

Zaposleni v klavnici so se z mesarskimi noži za pasom v nekem trenutku začeli brutalno pretepati, spet drugi so se med odmori zatekli vsak v svoj kot in na svojih pametnih telefonih igrali korejsko igrico, v katerih zmagaš, če ubiješ več ljudi ali kupiš več orožja.

Po drugi strani pa so v moški psihiatrični bolnišnici Havler z bolniki ravnali "bolj nehumano kot z živalmi v klavnici", pravi Simon. "Ko sem to videl, sem vedel, da je to zgodba, ki jo želim povedati. Plasti je več. Morda se psihiatrična bolnišnica in klavnica ravno zdajle odvijata tam zunaj, kjer se še vedno pobijajo. Samo poglejmo si Armenijo in Azerbajdžan, to je še ena klavnica. Jezidi še vedno ne morejo nazaj domov."

Fotografiral je tako z digitalnim fotoaparatom kot z analognim, črno-belim filmom. Zadnjega je uporabljal izključno in samo v psihiatrični bolnišnici, "ker si moram s filmom vzeti več časa in se lahko osredotočim na pogovor. Nisem hotel, da bi jih videli, ampak, da bi jih čutili."

Simon Havler označi za "zapor". Kot zanemarjen in izžet je na njegovih fotografijah videti objekt, ravno takšni se zdijo ljudje v njem, bolniki. "Med njimi so brezdomci, ki jih poberejo s ceste. Veliko jih ima psihoze, demenco, depresijo. Nekaj je tudi nekdanjih borcev, pešmerg, ki so tudi varnostniki v bolnišnici, tu so tudi obsojeni morilci."

"S fotografsko razstavo sem hotel izraziti predvsem svoje nestrinjanje s tem, kako kultura, vera in družbeni kod obravnavajo duševno bolne na Bližnjem vzhodu ali pa vsaj v iraški regiji Kurdistana, kot tabu. V času mojega obiska je bila tam mati s sinom, ki se ga je sramovala. Rekla mu je, naj gre v sobo, češ da ga ljudje gledajo. Bila je zelo žalostna, njega pa je postavila v zoprn položaj. Fotografiral sem ga, a fotografij nisem uporabil."

Tako kot ni uporabil fotografij iz lunaparka v Erbilu, kjer je v objektiv ujel žensko, ovito v hidžab. "Prosila me je, naj jo odstranim s fotografije, da ne bo imela težav. Film sem prevrtel nazaj in se ji opravičil. Ko sem šel čez dva dni v Erbil v psihiatrično bolnišnico, sem pozabil, da filma nisem zamenjal. In ta "napaka" na fotografiji mi je pokazala, da se verjetno tako počutijo ti ljudje v psihiatrični bolnišnici."

Nastala fotografija je bila zlitje utrinkov iz lunaparka in bolnišnice, zlitje ženskega obraza z moškimi za belimi kovinskimi rešetkami. "Ne oziraje se na nadzorne kamere okoli mene in na navodila glavnega zdravnika sem refleksno posnel nekaj fotografij, odložil fotoaparat in mu pokimal. V zaslonu iskala sem videl človeka, ne bolnika ali zločinca, zgolj osebo – podobo, ki je ni mogel sprejeti niti glavni zdravniki. Ne le, da je bil zaprt v tej ozki zaklenjeni sobi, temveč je bil ujet tudi v svoji velikanski temi," je zapisal svoje občutke v zinu.

Simon prizna, da je moral v psihiatrični bolnišnici, kjer se je z bolniki predvsem veliko pogovarjal in jim stregel vodo, večkrat preseči samega sebe. "Vedel sem, da ne smem gledati skozi svoje oči," pripoveduje. Kot je bilo pri fotografiji umivanja golega moškega. Le dva tuša za 30 ali nekaj več bolnikov. Glavni negovalec, ki jim je po prhanju s kupa podeljeval trenirke, je tiste predolge na njihovih nogah kar odrezal. Ali pa čas obroka, kjer moški jé z vlažnih in mokrih tal iz treh posodic z razsutimi riževimi zrnci. Pa tipajoča roka za cigareto po mokrih tleh izza rešetk, pred katero stoji negibni negovalec.

"Povabljen pa sem bil v posebno sobo na čaj in kavo z zdravniki in medicinskimi sestrami. Tam imajo zofo, pa televizijo in celo postreščka. Zdravniki veliko kadijo, ko otresejo v poln pepelnik, jim ga ta hitro očisti … Nisem hotel obsojati, a prikazal sem zgodbe, ki so v meni vzbudile največ. Če sem iskren, to serijo fotografij predstavljam z jezo, saj se s temi stvarmi ne morem strinjati. Zdravniki končajo delo ob 12.00. Zakaj? Kurdi v Iraku so še vedno pod iraško vlado, s katero pa so v nesoglasju glede ozemlja. Po referendumu se je Bagdad razjezil, češ: 'O. K., želite biti samostojni', pa so jim proračun prepolovili. Zdravniki in medicinske sestre včasih dobijo plačo, drugič ne. Ker dva meseca nimajo plače, pač delajo pol dneva. Ob 12.00 je vse prazno, prazno. Po 13. uri prideta dve sestri, en zdravnik pa je vedno v sobi, da jim da zdravilo."

Fotografska razstava nima opisa. Ni klasična dokumentarna razstava. A kljub temu je speljana pripovedno: gledalec lahko iz fotografije, ki nanj ustvari vtis, gradi svojo zgodbo in razumevanje. "Slika mi je delovala kot nekakšen opomnik zunanjega sveta; v primerjavi s kletko psihiatrične bolnišnice je celo najbolj krvava klavnica bolj sočutna, bolj neposredna in manj oklevajoča. Za razliko od bolnišnice se bitke v klavnici hitro končajo, vsi občutki se v hipu prenehajo. In to je moje sporočilo: nekaj je bilo zaklano. Ne le ovca, še nekaj. Spoznal sem, če si izpostavljen nasilnemu okolju, postaneš del tega."