V Tuzli se je na začetku februarja sprožil proces, ki se še ni ustavil in se pravzaprav šele razvija. Socialni protesti so se zaradi bahavosti oblasti sprevrgli najprej v nemire, nato pa so naredili prostor za nove oblike politične participacije v obliki plenumov. Ti so se iz Tuzle, kjer se jih še vedno udeležuje po 700 in več ljudi iz vseh segmentov družbe, razširili tudi v druga mesta po državi, resda le v njenem bošnjaško-hrvaškem delu, torej v Federaciji Bosne in Hercegovine (FBiH). V srbskem delu države, v Republiki srbski, večjih protestov ni bilo, prav tako ni plenumov.

Poleg zahtev po omejitvi in ukinitvi številnih ugodnosti, ki so jih do zdaj uživali nosilci političnih funkcij v izjemno razvejani politični strukturi BiH-a, je v javnosti močno prisotna tudi ideja ukinitve kantonov, ki sestavljajo FBiH in pomenijo gromozanski proračunski strošek. Kantoni pa so tudi pomemben element lokalne in etnične samouprave, področja, ki se mu v BiH-u ni mogoče izogniti.

V protestih in plenumih je bil in ostaja dejaven tudi Zlatan Begić, profesor na področju ustavnega prava in mednarodnih organizacij na Univerzi v Tuzli, sicer član ekspertne skupine pravnikov, ki se je pred letom dni oblikovala na pobudo ameriškega veleposlaništva, da pripravi reformo ustave FBiH-a. Skupina je delo končala, njihov predlog pa je od septembra v parlamentarni proceduri. Kot je Begić pojasnil za MMC, protestov sploh ne bi bilo, če bi bil njihov predlog že sprejet.

Begić ni zagovornik radikalnih ustavnih sprememb na ravni kantonov (vsak ima namreč svojo ustavo), FBiH-a ali celotne države, saj meni, da za kaj takega zdaj ni pravi trenutek. Zagovarja zgolj nomotehnično osvežitev ustav. Do ustavne ureditve, ki jo je vzpostavil daytonski mirovni sporazum iz leta 1995, je sicer kritičen, a meni, da je glavna težava sporazuma ta, da se ga uveljavlja parcialno. Tudi z rezanjem stroškov v danem okviru bi daleč prišli, je prepričan.

Val protestov v Bosni in Hercegovini ni le v ospredje postavil obupnega socialnega položaja njenih državljanov, ampak je tudi s prstom pokazal na ustavni okvir kot enega izmed glavnih krivcev za takšno stanje. Katere so po vašem mnenju potrebne ustavne spremembe tako Federacije Bosne in Hercegovine kot celotne države za povečanje njene funkcionalnosti in racionalizacijo njene administracije?
Ti protesti so imeli izključno socialni značaj. Politiki, pripadniki strankarskih elit iz vrst vseh treh narodov so poskušali pozornost usmeriti v ustavne spremembe. Eni z namenom, da bi jih dosegli, drugi, da bi prestrašili državljane njihove nacionalnosti, da ne bi tudi oni protestirali. Te demonstracije pa so bile povsem socialne. Nikoli ni bila postavljena – in sam sem se udeleževal demonstracij vsak dan – niti ena zahteva, povezana z ukinitvijo kantonov ali reorganizacijo BiH-a. O tem sicer lahko govorimo čisto s strokovne plati, nepovezano s protesti.

Lahko pa se strinjava, da je socialni položaj delno tudi posledica ustavnega reda v tem smislu, da administracija porabi 70 odstotkov proračuna, kar pomeni, da ostane za zdravstvo, šolstvo in tako naprej le 30 odstotkov vseh sredstev.
Poglejte, jaz sem bil član ekspertne skupine za reformo Federacije BiH-a, ki jo je januarja prejšnje leto oblikovalo ameriško veleposlaništvo. Kot člani te skupine, v kateri so bili pripadniki vseh narodov, smo se strinjali glede ene stvari, in sicer, da v tem političnem trenutku ni dobro govoriti o ukinitvi kantonov. Glede tega vprašanja preprosto ne obstaja politična volja. Mi smo z našo različico ustave, ki smo jo pripravili in je v parlamentarni proceduri, na neki način finančno ukinili kantone v smislu deprofesionalizacije politike. Če kdo želi imeti kanton, ni problem, naj ga ima, a funkcije v zakonodajni oblasti morajo biti deprofesionalizirane. Po našem predlogu bi bila poklicna funkcija le predsednik kantonskega parlamenta. Vsi drugi bi za takrat, ko bi sodelovali v parlamentu, dobili le dnevnico, ki bi jo sicer zaslužili na svojih delovnih mestih.

To je ena omejitev, druga se je nanašala na višino plač ministrov kantonskih vlad in zvezne vlade. Ta bi znašala največ tri povprečne plače znotraj Federacije BiH-a. Prepričan sem, da se ti protesti, če bi bila ta ustava do zdaj sprejeta - predlog smo predložili že septembra - ne bi zgodili. Jedro težav, ki so izjemno jezile ljudi, torej aroganca in bahatost oblasti, socialna neobčutljivost in pomanjkanje empatije, bi bilo s tem ustavnim besedilom rešeno. Spomnim se, da je na seji parlamenta, ko smo besedilo predložili parlamentu FBiH-a, redkokateri poslanec prišel na govornico, ne da bi se pritoževal nad izgubo ugodnosti, ki jih ta ustava ukinja. Pri nas so politiki ne glede na njihovo nacionalno pripadnost zelo složni v obrambi njihovih ugodnosti, ki so si jih sami zagotovili. Vsekakor smo se zavedali specifičnosti položaja, v katerem je BiH, a menimo, da te vrste vprašanja (sprememba kantonske ureditve, op. a.) ni dobro odpirati zdaj.

Eden izmed brezposelnih Tuzelčanov je pred požganim poslopjem kantonske vlade na svoj način analiziral položaj in dejal, da je "kanton pokopal te ljudi".
To je točno, a zakaj je kanton pokopal ljudi? Pokopal jih je zato, ker v kantonskih institucijah, izvršni in zakonodajni, delajo ljudje, ki so bili nenasitni. Nihče ni niti enemu kantonskemu parlamentu preprečeval, da sprejme zakone, s katerimi bi vsaj omejili prihodke ljudi na položajih v izvršni in zakonodajni oblasti. To pa niso zgolj ministri in poslanci. Upravni in nadzorni odbori na ravni kantonov so tudi zelo dobro plačani iz proračunskih sredstev. Ministri imajo zelo visoke plače, poleg tega pa še po eno plačo zaslužijo v komisijah, ki jih sami imenujejo in v katerih delajo v okviru svojega delovnega časa. To je nedopustno. Gre za hude zlorabe oblasti, kar je bil eden izmed osnovnih vzrokov protestov. Takšna oblast, dobro preskrbljena z vsemi materialnimi dobrinami, ki ob tem sploh ne opravlja svojega dela, na koncu ni hotela niti govoriti s protestniki, češ da se ne pogovarja z neformalnimi skupinami državljanov.

Če vas prav razumem, bi bil korak naprej že deprofesionalizacija administracije in ne njena reorganizacija.
Ne administracije, ampak političnih funkcij. Mi potrebujemo sposobno, profesionalno administracijo, ki bo zasledovala evropske standarde in usklajevala naš pravni sistem z evropskimi dosežki, vse za blaginjo državljanov. Politične funkcije, poslance, ministre, upravne odbore, ki jih je na ravni kantona veliko in za katerih delo in nadomestila se odvajajo precejšnja sredstva, pa je treba deprofesionalizirati. Naj bo poslanec, kdor želi, a za svoje delo bo prejel le nadomestilo za plačilo, ki bi ga prejel na svojem delovnem mestu, oziroma dnevnico za dan, ko sodeluje v delu parlamenta. Prav tako je treba ukiniti vozni park oziroma vse izdatke, ki resnično povečujejo stroške delovanja oblasti.

Povedal vam bom podatek, do katerega smo prišli v ekspertni skupini za reformo ustave FBiH-a. V BiH-u se 70 odstotkov vsega denarja za javna naročila za dobrine in storitve porabi znotraj FBiH-a, samo 30 odstotkov pa v Republiki srbski in na ravni celotne Bosne in Hercegovine. Te pogodbe pa so v bistvu javna naročila za različne ugodnosti, od voznega parka do povsem potrebnih stvari, kot so pisarniški material. A velika večina denarja se porabi za čisti luksuz. Sklepajo se tudi pogodbe z določenimi pripravljavci različnih strategij, ki nikoli ne zaživijo, ali pa se denar nameni za nadomestila za delo v različnih komisijah, upravnih in nadzornih odborih in podobno. Možnosti za prihranke je torej veliko.

Pravite, da bi morali rezati stroške, politična struktura pa bi bolj ali manj ostala enaka. Zanima me vaš komentar na izjavo sociologa Enesa Ratkušića, ki je dejal, da "dobre nogometne predstave s teniško žogico preprosto ne more biti, četudi pripeljete na teren najboljši ekipi".
V tem trenutku se ne moremo resno pogovarjati o ustavni reorganizaciji države. To bi povzročilo še večje delitve med že tako razdeljenimi političnimi opcijami in državljani. Kar pa lahko storimo, je to, da zmanjšamo stroške. Ti stroški niso majhni, pravzaprav so ogromni. Težava v BiH-u je, da daytonska ustavna ureditev in ustavna ureditev FBiH-a nista nikoli zares zaživeli. Bile so številne zlorabe. Obstaja na desetine odločb ustavnega sodišča, ki niso bile nikoli uresničene. Če bi bilo uresničenih vsaj pol teh odločb, bi bilo danes vzdušje v BiH-u povsem drugačno. Imamo nedelujoč sistem. Ni zaokroženega sistema pravic, dolžnosti in odgovornosti. Vsi zahtevajo samo pravice, izogibajo pa se odgovornosti. Ne pozabimo, da Republika srbska nima kantonov, pa je v še slabšem položaju kot FBiH.

Dejali ste, da je v trenutnem položaju nemogoča ukinitev kantonov, je pa to vendarle ena izmed idej, ki krožijo v javnosti. V srbski in hrvaški skupnosti v BiH-u je ideja ukinitve kantonov razumljena kot grožnja njuni samoupravi. Kako odgovoriti na ta strah?
Ravno o tem govorim. BiH mora biti udoben za vsakega državljana, naj bo Srb, Hrvat, Bošnjak ali pripadnik druge narodnosti. Mislim, da ni modro in sprejemljivo, pa tudi ne politično resno v tem trenutku govoriti o notranji reorganizaciji, ki bi vodila k ukinitvi kantonov in morebitni ukinitvi entitet. Mislim, da je najboljše zagotovilo za vse vzpostavitev pravne države. Učinkovita pravna zaščita vsakega državljana in njegovih pravic v tej državi trenutno ne obstaja. Sistem je treba najprej zgraditi, da začne delovati v svojem polnem obsegu, in šele potem razmisliti, ali so za to pogoji ali je potrebna kakšna ustavna reorganizacija.

V bosansko-hercegovski javnosti se že omenjajo predlogi, kako bi bila lahko država administrativno videti po ustavnih spremembah, če se bodo zgodile. Omenja se t. i. dayton 2. Kaj lahko poveste o tem in v kateri smeri gredo ti predlogi?
Res ne bi rad špekuliral o teh predlogih. Vprašanje je že, od kod prihajajo ti predlogi. Druga pomembna stvar je tudi, da v času, ko so se ljudje upravičeno uprli proti arogantni oblasti ne samo v enem delu BiH-a, temveč se to počasi širi tudi v druge dele države, nekdo iz političnih struktur po mojem mnenju namerno prihaja na dan s takšnimi idejami in zavaja javnost, da bi se državljani BiH-a spet razdelili in bi se vsak povlekel nazaj v svoj etnični prostor. Politika seje strah med etničnimi skupnostmi, saj je naša oblast zadnjih dvajset let na tem tudi obstala. Ničesar relevantnega niso storili, niti niso imeli vizije za kaj takega, le ohranjali so se zaradi teh etničnih delitev in ni niti malo naključno, da se med socialno revolucijo pojavljajo razni predlogi, ki sprožajo različne sume. To torej niso resni predlogi, pa tudi predstavljanje takšnih predlogov v tem trenutku ni resno.

Za trenutek bi se še ustavil pri teh reformah. Kakšni odnosi bi morali po vašem mnenju obstajati med različnimi narodi v BiH-u, konkretno recimo na relaciji Federacija–Republika srbska? Rekli ste sicer, da zdaj ni pravi trenutek za takšno diskusijo, a zanima me, kako to vidite v prihodnosti.
Poglejte, daytonski okvir je dovolj udoben, da se popolnoma uredijo vsi odnosi v BiH-u. Imamo pa nekaj težav. Prva je ta, da ne obstaja resna volja med političnimi subjekti, da začne ta sistem delovati. Težava je tudi, da naša zapletena ustavna ureditev zahteva določene kompetence tistih, ki državo upravljajo, da bi sistem deloval. Kaj se pravzaprav dogaja? Ko smo pripravljali predlog ustave Federacije in se pogovarjali s kantonskimi vladami, sem jim vedno postavil eno vprašanje: Ali imate v kantonski vladi urad za evropske integracije? Vsi premierji so mi dejali, da nimajo oni z evropskimi integracijami nič, da je to stvar države. Resnica pa je ravno nasprotna. Obveznosti glede procesa evropskih integracij izpolnjujejo tiste ravni oblasti, v katerih pristojnosti je posamezno področje. Glede na to, da je na ravni kantonov v FBiH-a večina pristojnosti, pomembnih za evropske integracije, je vsak kanton pravzaprav dejavni udeleženec tega procesa skozi spremembe zakonodaje, sprejemanje evropskih standardov in tako dalje. Ljudje na kantonski ravni oblasti sploh ne vedo, da morajo oni opraviti pomemben del dela, da bi se BiH približal Evropski uniji. To je velika težava.

Kakšno vlogo bi morali imeti EU in ZDA v procesu artikuliranja in izvajanja reform v državi? Kakšno odgovornost do BiH-a sploh imajo te države?
Morale bi imeti odgovornost, ki je definirana z daytonskim mirovnim sporazumom, predvsem z njegovim aneksom 10. Vse težave, ki jih trenutno imamo - od nespoštovanja odločb ustavnega sodišča, blokad, nedelovanja sistema do skorumpiranih ljudi na posameznih funkcijah, ki ovirajo tako državljanske iniciative kot delo pravosodja -, so nastale takrat, ko se je mednarodna skupnost prva odločila, da prekrši daytonski mirovni sporazum. Poglejte, vloga mednarodne skupnosti v BiH-u je namreč pravno določena z aneksom 10 daytonskega mirovnega sporazuma. Podpisnice sporazuma, ki je po svoji naravi mednarodni sporazum, so Srbija, Hrvaška ter Bosna in Hercegovina. Torej, svet za implementacijo miru, ki ga upravlja urad visokega predstavnika, nima pravice samoiniciativno spreminjati vloge visokega predstavnika v BiH-u. Aneks 10 lahko razveljavijo le države podpisnice, to pa so Srbija, Hrvaška in BiH.

Mednarodna skupnost pa se je odločila, da aneksa 10 ni več treba spoštovati. Tako je visokemu predstavniku dodelila vlogo nekakšnega mediatorja, ki zgolj svetuje. Pravna vloga visokega predstavnika pa je povsem drugačna. Njegova vloga ne izhaja iz bonskih pristojnosti (sprejemanje odločitev z zakonsko močjo in razreševanje demokratično izvoljenih predstavnikov, ki bi ovirali mirovni proces, op. a.), ampak iz aneksa 10, bonske pristojnosti pa so zgolj orodje, nujno za njegovo uveljavljanje. Daytonski mirovni sporazum je poln raznih blokad. Vsak sistem, ki vzpostavlja blokade, pa mora vzpostaviti tudi mehanizem odblokiranja procesa. V tem primeru je to aneks 10. Daytonski sporazum ni švedska miza, da bi kdor koli z nje jemal, kar mu ustreza. Če bi se ta sporazum uveljavljal v celoti, bi imeli danes evropsko Bosno in Hercegovino. A mednarodna skupnost se je odločila, da se aneks 10 uveljavlja na povsem napačen način, s čimer ga je v njegovem vsebinskem delu de facto razveljavila, nato pa so domače politične sile izkoristile prostor za manipulacije pri izpolnjevanju njihovih obveznosti, saj jim nad glavo ni več visela mednarodna skupnost. Njena vloga ni, da spreminja daytonski sporazum in njegovo bistvo, ampak da zagotovi njegovo uveljavljanje z vsemi aneksi.

Prosim, najdite mi eno državo na svetu, kjer neki visoki predstavnik mednarodne skupnosti domačim političnim voditeljem pravi, naj se dogovorijo glede sodbe ustavnega sodišča. Glede sodb katerega koli sodišča, še posebej ustavnega, se ne dogovarja, ampak se jih izvaja. Takoj, ko se izteče rok, ki ga je sodišče postavilo domačim institucijam za implementacijo njegovih odločitev, nastopi pravna obveza visokega predstavnika, da implementira to odločitev. Takšno je stanje po pravni strani. Mednarodna skupnost pa je svojo pravno odgovornost sama od sebe preoblikovala v politično odgovornost in eno povsem pravno funkcijo spremenila v politično. To nas je pripeljalo do rušenja daytonskega mirovnega sporazuma.

Kako komentirate primerjavo daytonskega sporazuma s prisilnim jopičem, kot je pogosto v bosansko-hercegovski javnosti?
Daytonski sporazum je prisilni jopič, a le če se ga uveljavlja parcialno. Če se ga uveljavlja z vsemi njegovimi aneksi, pa je dovolj udoben okvir, da se izpolnijo vsi pogoji, da se lahko Bosna in Hercegovina odločno sooči z reformami in izzivi, ki so pred njo.

Ena izmed najpomembnejših posledic teh protestov so t. i. plenumi. Kako vidite vlogo plenumov, ki vsaj za zdaj še niso izgubili svojega zanosa?
Vloga plenuma je, da se oblikuje neodvisna institucija civilne družbe - poudarjam, neodvisna - da bi se upravičene zahteve državljanov formulirale, dobile svojo pravno vsebino in obliko ter bi se jih podalo pristojnim institucijam, in sicer da se teh upravičenih zahtev ne bi moralo postavljati na ulici, ampak da bi obstajal neki prostor, kjer bi lahko ljudje povedali, kaj si mislijo o oblasti in kaj je treba spremeniti. V prihodnosti vidimo plenum kot neodvisnega nadzornika nad delom institucij. Netransparentnost je ena največjih težav v delovanju našega sistema. Do zdaj je lahko minister brez kakršnega koli vpogleda javnosti spremenil kateri koli akt, ga prilagodil kakšnemu strankarskemu kolegu in potrebna je le objava v uradnem listu, da se začne izvajati. Tako pa bo neka institucija oblasti zelo pazila, kaj dela in sprejema, saj bo vedela, da bo to nekdo pazljivo prebral in od nje zahteval, da se gradivo preda v vpogled, preden postane pravno zavezujoče, da bi se preverilo, ali je v interesu državljanov.

V okviru plenuma smo ustanovili 12 skupin, od katerih vsaka spremlja eno ministrstvo. Ljudje so se pridružili posameznim delovnim skupinam na podlagi tega, kaj znajo delati in za kaj so usposobljeni. Naša oblast je bolj ali manj prevzela nadzor nad civilno družbo in večino sindikatov, tako da sploh ni bilo več prostora za komunikacijo med državljani in institucijami oblasti. Ko pa se je ta komunikacija prekinila, so šli ljudje na ulice, da bi se slišal njihov glas. Mi pa želimo zdaj zapolniti to praznino z institucijo neodvisne civilne družbe. Pri tem smo deležni pritiskov od politikantov in tudi osebnih groženj. Vseskozi pa se poskuša plenum razbiti prek strankarskih ljudi, ki se vanj infiltrirajo. Plenum ima namen tudi izvajati stalni pritisk na pravosodne institucije, da začnejo procesirati korupcijske zadeve in posebej privatizacijske rope. To pa političnim elitam v BiH-u nikakor ne ustreza.

Bi moral biti plenum kot institucija jasno opredeljen znotraj ustavnega reda države, ali bi moral ostati nekakšen neformalni organ?
Plenum je zbor državljanov. Vsakdo je na njem dobrodošel. Plenum nima svojih vodij, vsi njegovi udeleženci so enakopravni, ostati pa mora neodvisna institucija civilne družbe. To je nekaj, kar je v BiH-u manjkalo, saj ima vsaka politična stranka pet ali šest nevladnih organizacij.

Hotel sem izvedeti, ali mislite, da bi moral biti v ustavi tuzelskega kantona omenjen tudi plenum kot nekakšen organ, ki bi izvajal nadzor nad delom katere izmed uradnih institucij.
Mislim, da ne. Mi že zdaj delujemo v skladu z ustavo tuzelskega kantona. Imamo pravico do zbiranja, imamo tudi pravico, da od tistih, ki smo jih izvolili, zahtevamo, da izpolnijo določene upravičene zahteve. Delujemo kot institucija civilne družbe v skladu z ustavo tuzelskega kantona. Uvajanje plenuma kot institucije v ustavo pa bi bilo po mojem mnenju celo nemogoče.

Kako pa gledate na kritike plenuma kot koncepta, ki se sprašujejo, ali je plenum kot prostor sprejemanja odločitev sploh legitimen glede na zelo omejeno število udeležencev v primerjavi s celotnim prebivalstvom?
Prvič, naša legitimnost izhaja iz naših zahtev. Drugič, legitimnost plenuma je v tem, da je odprt za vse. Vsakdo lahko torej v njem sodeluje. Poleg tega mislim, da se legitimnost izvoljenih predstavnikov oblasti preneha v tistem trenutku, ko začnejo delovati proti svojemu ljudstvu in za lastni interes, kar je ljudstvo v teh protestih tudi jasno izrazilo.

To gibanje, ki ga verjetno že lahko tako označimo, se predstavlja kot izključno socialno in anacionalno, ravno na tej točki pa bo naletelo na veliko težavo. Kantonske ustave namreč določajo, da morajo kantonske oblasti odražati narodnostno strukturo iz leta 1991, zato bodo morali plenumi pri predlaganju ljudi za politične položaje upoštevati tudi njihovo nacionalno pripadnost.
Naj takoj pojasnim. Plenum ne bo predlagal nikogar za politične položaje. To je hotela politika podtakniti plenumu in je od njega zahtevala, da predlaga svoje kandidate. Plenum se ne bo vmešaval v ustavne pristojnosti organov oblasti v tuzelskem kantonu. Mi kot plenum smo pozvali vse prebivalce tuzelskega kantona, naj svoje predloge za mandatarja vlade dostavijo pristojnemu organu, to pa je parlament kantona. Pri tem naj se posvetujejo z ljudmi, ki jih predlagajo, da se ne bi zgodilo, da bo nekdo predlagan, pa sam o tem ne bi imel ali imela pojma. Ko parlament prejme te predloge, pa naj pripravi seznam predlaganih kandidatov in ga javno objavi skupaj s priloženimi življenjepisi. Po javni objavi bo plenum prevzel funkcijo organizatorja javne razprave o osebah, ki so se pojavile na seznamu kot kandidati za mandatarja.

Tuzelski plenum je kantonskemu parlamentu postavil ultimat, da do sobote, torej 1. marca, potrdi novo tehnično, nestrankarsko vlado. Kakšen je razvoj dogodkov na tem področju?
Do 25. februarja (intervju je bil posnet v ponedeljek, 24. februarja, op. a.) lahko vsakdo poda svoj predlog za mandatarja. Čakamo na javno objavo imen kandidatov in njihovih življenjepisov, nato pa bomo vse prebivalce pozvali, da javno prediskutiramo, kakšni so ti ljudje, kaj in kako so delali, kakšne so njihove reference, načrti in tako naprej. Plenum torej nima funkcije predlagatelja, ampak organizatorja javne razprave o ljudeh, ki bi lahko postali mandatar. Mislim, da je ta praksa zelo dobra. Ne vidim ovir, zakaj ne bi bil v prihodnosti proces imenovanja mandatarja prav na ta način transparenten in da ne bi potekal v ozkih strankarskih krogih. Seveda pa bo parlament kot zakonodajni organ, ki ima za to pristojnost, na koncu ob upoštevanju volje ljudi odločil, kdo bo vodil kantonsko vlado.

Glede na to, da je rok postavljen v soboto, bo morala biti ta javna razprava ekspresno hitra.
Saj izredne okoliščine tudi zahtevajo ekspresno hitre ukrepe.