sicer rada opozarja na kršitve človekovih pravic.

Odnos ZDA do Savdijcev je bil vedno zelo občutljiva in problematična tema. Povedano na kratko: Američani ob vseh svojih vojaških "izletih" na Bližnjem vzhodu krvavo potrebujejo močnega zaveznika, kar Savdska Arabija nedvomno je. Je pa Savdska Arabija tudi ena izmed držav, na katero leti največ očitkov kršitev človekovih pravic, ženskih pravic tako rekoč ni, režim pa na leto povsem zakonito usmrti več ljudi kot Islamska država - lani je bilo teh obglavljenj 157.

Obamova administracija si pred temi dejstvi verjetno oči ne more zatiskati, a kot so nam povedali novembra tudi v osrednjem poveljstvu ameriških sil v vojaškem oporišču MacDill na Floridi, je včasih bolje pragmatično pretehtati, kaj ti bo kot državi bolj koristilo - "odnos z državo (pa čeprav sporno) ali popolna odsotnost odnosa z državo, kot smo to imeli z Iranom", kot je to na naše vprašanje ubesedil podadmiral Mark Fox.

Pogovori ali ostra opozorila?
Tudi New York Times je pred dnevi pisal, kako se Obamova administracija - vsaj javno - nikakor ne more opogumiti in ostro obsoditi usmrtitve uglednega klerika (in kritika vladajoče savdske družine), saj se preprosto boji spodkopati krhko avtoriteto savdskega vodstva, ki ga tako nujno potrebuje v boju proti Islamski državi. ZDA sicer trdijo, da se z vsemi partnericami "pogovarjajo" o perečih temah, a vprašanje je, kako ostra so opozorila Washingtona Riadu v resnici.

Bela hiša običajno zgolj pogleda vstran ali pa izda medla opozorila, kot je to storila pred samo Al Nimrovo usmrtitvijo, ko savdska kraljeva družina zatira proteste, zapira oporečnike ali pa celo financira islamske skrajneže. Ni nevredno opomniti, da je bilo 15 od 19 napadalcev na New York 11. septembra 2001 savdskih državljanov.

Časopisi ostrejši
V zahvalo je Savdska Arabija postala najzanesljivejša dobaviteljica nafte in obveščevalnih podatkov za ZDA ter dragocena protiutež Iranu. Ameriško-savdska naveza sega v trideseta leta prejšnjega stoletja, v čas prve ameriške naložbe v savdska naftna polja, črno zlato pa je bilo dolga leta "lepilo, ki je držalo skupaj državi, ki sicer delita le malo skupnih vrednot", kot piše New York Times, katerega uredništvo je sicer v uvodniku 4. januarja usmrtitev Al Nimra in drugih zapornikov ostro obsodilo kot "barbarsko", ki "brezsramno podžiga sektaško sovraštvo, spodkopava prizadevanja za stabilizacijo regije in grobo krši človekove pravice".

"Dolgoletno zavezništvo Amerike s savdsko kraljevo družino ni noben razlog, da Obamova administracija ne bi mogla jasno obsoditi te nepremišljene in nevarne smeri Savdijcev z ostrejšim odgovorom, kot je ta, naj se obe strani poskušata 'zadržati'," so še zapisali. Podobno Washington Post v svojem uredniškem uvodniku 3. januarja z naslovom "Savdski brezbrižni režim".

Največja grožnja svetovnemu miru
Kaj torej ovira administracijo? Zgodovinska naftna naveza danes ni več tako ključnega pomena, saj so ZDA na tem področju postale skoraj samozadostne, še vedno pa navezo vzdržuje ameriško (zgrešeno) prepričanje, da so Savdijci ključni za stabilnost nemirne regije. Tudi zato je novoletno obglavljenje 47 ljudi, vključno z Al Nimrom, spravilo Obamovo administracijo v zadrego.

Potihoma sicer številni priznavajo, da s Savdijci že dolgo niso na isti valovni dolžini (republikanski senator Dick Black je pred dnevi Savdsko Arabijo skupaj s Turčijo nepričakovano drzno celo označil za najhujšo grožnjo svetovnemu miru), na glas pa državni sekretar ZDA John Kerry zagotavlja, da odnosi med državama ostajajo trdni - kljub očitkom, da Riad podpira skrajne sunitske skupine in teroriste, obstreljuje šiitske upornike v sosednjem Jemnu in je morda zaradi zračnih napadov na bolnišnice kriv celo vojnih zločinov, na kar opozarja tudi človekoljubna organizacija Amnesty International. Skupno je bilo v zračnih napadih v Jemnu ubitih že najmanj 2.000 civilistov.

"Imamo trden odnos, jasno zavezništvo in trdno prijateljstvo s kraljestvom Savdska Arabija," je dejal Kerry na obisku v Riadu. "Nič se ni spremenilo, ker smo sodelovali pri odstranitvi jedrskega orožja v državi. Še naprej bomo delovali v regiji z našimi prijatelji in zavezniki," je še poudaril sekretar, ki je v Perzijski zaliv odpotoval, da bi pomiril skrbi tamkajšnjih ameriških zaveznic zaradi omilitve stališč ZDA do šiitskega Irana. Odnosi med Teheranom in sunitskim Riadom so se ta mesec, po usmrtitvi Al Nimra namreč, še zaostrili, šiitski protestniki pa so v Teheranu napadli savdsko veleposlaništvo, zaradi česar so Riad in nekateri njegovi zavezniki prekinili diplomatske odnose z Iranom.

Diplomatski ples na dveh frontah
Prav (za odtenek) toplejši ameriški odnos z Iranom močno skrbi Savdijce, njihovi predstavniki so na obisku v Washingtonu ta mesec odkrito spraševali, ali se še lahko zanesejo na svojo zaveznico. Savdski voditelji, ki še vedno v vsakem nemiru in vstaji na Bližnjem vzhodu vidijo roko Irana, menijo, da je Obamova administracija naivna, če misli, da se bo Iran držal svojega dela dogovora pri julija sklenjenem zgodovinskem jedrskem sporazumu.

Obama zato zadnje pol leta intenzivno miri Savdijce - tudi z največjo prodajo orožja do zdaj. Le nekaj dni pred usmrtitvijo Al Nimra so ZDA namreč odobrile vrsto novih vojaških pogodb s kraljevino, med katerimi je 24-milijonska z družbo Raytheon, 12-milijonska z Advanced Electronicsom in nekajmilijonska z Boeingom. Ko je Obama konec lanskega leta napovedal 1,29 milijard dolarjev težak posel s Savdijci za 18.000 bomb in 1.500 vojnih konic, so ga človekoljubne organizacije, kot je Amnesty International, pozvale, naj pogodbe prekliče, saj da kršijo ZN-ov dogovor o trgovini z orožjem, ki prepoveduje prodajo orožja, ko se ve, da se bo to orožje uporabilo proti civilistom.

Vse moči usmerjene v Jemen
Zelo oprezno Obamova administracija skoraj prosi Riad za pomoč pri sirskem konfliktu, a očitno bodo Savdijci orožje raje uporabili za boj proti šiitskim hutijevskim upornikom v Jemnu, kamor so skoraj povsem preusmerili svoje bojne enote. Čeprav je Obamova administracija že ob začetku savdskih zračnih napadov na Jemen - ponovno zelo bojazljivo - posvarila, da bi ti lahko bili protiučinkoviti za širšo regijo.

Savdijci očitno ne potrebujejo ZDA za postavljanje po robu Iranu, kar počno dovolj kljubovalno tako z usmrtitvami šiitskih oporečnikov kot napadi na šiitske upornike v Jemnu, za katerimi naj bi stal Iran.