Mosedale se je po prilagoditvi v višjem predelu spuščal po zahtevnem ledenem slapu Khumbu, ko je naletel na večjo skupino neizkušenih plezalcev, ki so imeli velike težave s svojo opremo. Eden je imel celo dereze obrnjene narobe, drugi si jih ni znal namestiti, ker tega še nikdar ni počel, tretji je imel čelado samo pritrjeno na nahrbtnik.

Tako velike skupine, skupaj z alpinisti, ki skušajo 8848 metrov visoki vrh osvojiti brez dodatnega kisika, letos na Everestu povzročajo "toksično mešanico", je na svojem Facebooku zapisal Mosedale, ki je Everest osvojil že petkrat. "Ljudje, ki se ne držijo nekaterih povsem osnovnih varnostnih načel, ogrožajo sebe, svoje osebje in vse okoli njih. Everest je že tako dovolj nevaren, ne potrebuje še popolnih novincev, na katere pazijo neizkušene šerpe iz neprofesionalnih ekip."

Rekordno število dovolilnic
Kot poroča Washington Post, se Nepal pripravlja na natrpano in potencialno nevarno sezono na Everestu, potem ko je vlada letos tujcem izdala rekordno število dovolilnic za vzpon - kar 371, kar je največ od prvega vzpona Edmunda Hillaryja na goro leta 1953. Temu dodajte še nepalske šerpe in številka se vzpne na 800.

Oblasti pravijo, da zato ta mesec, ko so možnosti za vzpon najprimernejše, na poledenelih pobočjih gore pričakujejo prave "prometne zamaške". "V povprečju so vsako plezalno sezono okoli trije do štirje dobri dnevi s primernimi vremenskimi razmerami, ki omogočajo varen vzpon na vrh," je za ameriški časnik povedal šerpa Ang Tshering, predsednik nepalske gorniške zveze. "Z 800 alpinisti, ki bodo v teh parih dneh skušali osvojiti vrh, bi stvari lahko postale problematične."

Medtem pa Everestov bazni tabor, šotorišče na 5.380 metrih, v katerem se alpinisti več tednov privajajo na višino, še kare raste in raste, saj vse več pohodnikov in turistov vanj prileti s helikopterji na dnevne izlete, pri čemer nekateri celo rezervirajo zajtrk s šampanjcem - in razgledom. 11. aprila pa je v taboru britanski didžej Paul Oakenfold za okoli sto alpinistov v polni pohodniški opremi gostil "najvišjo zabavo na Zemlji".

Smrtna žrtev tudi "švicarski stroj"
Varnost je stalna tema pogovorov v baznem taboru, v katerem prebiva več kot 1.500 zdravnikov prostovoljcev, osebja in alpinistov. "Seveda nas visoke številke skrbijo," pravi šerpa Mingma Tenzi, ki je vrh Everesta osvojil že šestkrat. "Naše razprave v baznem taboru se pogosto vrtijo okoli iste težave: kaj storiti, če pride do prevelike zgostitve na gori."

Lani je moral tako s skupino svojih strank čakati kar štiri ure na poti na vrh - vključno z uro čakanja ob vznožju slovite Hillaryjeve stopnje, praktično vertikalnega alpinistični odseka skal in ledu, poimenovanega po Edmundu Hillaryju, ki ga alpinisti premagajo s pomočjo vrvi, ki so jih predhodno pritrdili šerpe. Na 8776 metrih je Hillaryjeva stopnja že globoko znotraj t. i. smrtnega območja, kjer sta redek zrak in visoka višina lahko še posebej nevarna. Med čakanjem na hudem mrazu sta dve stranki Mingme Tenzija nazadnje izgubili prste na nogah.

Everest je letos že terjal dve smrtni žrtvi - Avstralec Matthew Jones je zaradi višinske bolezni umrl pri sestopu marca, konec aprila pa je ob padcu z vrha gore Nupce (Nuptse) v nepalskem delu Everesta umrl znani švicarski alpinist Ueli Steck, zaradi svojih rekordno hitrih vzponov znan tudi kot "švicarski stroj".

Dan Richards, direktor družbe Global Rescue, ki se ukvarja z reševanji na tveganih potovanjih, je povedal, da se je število reševanj, ki jih je obravnavala njegova družba, povezanih s hudimi višinskimi boleznimi, povečalo za skoraj 50 odstotkov - letos jih je bilo 35, lani v istem času pa 20. Richards meni, da težavo še krepijo alpinisti, ki se skušajo ogniti navalu, zato se na vrh vzpenjajo, še preden se zares aklimatizirajo. Na visoki višini namreč vdihnemo manj kisika, zato so vsi fizični napori težji. Simptomi višinske bolezni vključujejo zmedenost, poslabšanje razsodnosti, glavoboli, slabost in izguba ravnotežja.

Predlogi so, a še čakajo na potrditev
In obljudenost Everesta ni zgolj nadloga, ampak je čakanje dejansko lahko nevarno, opozarja Kuntal Joišer, indijski alpinist, ki je Everest osvojil lani. "Ker sem premikaš počasi in porabiš veliko časa s čakanjem in stanjem na mestu, obstaja velika verjetnost, da se tvoje telo in okončine ohladijo in postanejo dovzetni na ozebline. Druga težava pa je, da vsako minuto, ki jo preživiš v čakanju in počasnem pomikanju v koloni, pomeni, da trošiš dragoceni kisik v jeklenki."

Pomisleki glede varnosti in okoljske škode, ki jo povzročajo naraščajoče množice na Everestu, so vrhunec dosegli leta 2012, ko je pozornost svetovne javnosti pritegnila fotografija "človeške kače" 600 pohodnikov, ki so na en sam dan skušali osvojiti vrh. Tisto leto je na Everestu umrlo 11 ljudi, vključno s tremi nepalskimi šerpami. Industrija vzponov na Everest, ključen del nepalskega gospodarstva, je imela kar hude izgube po dvojni tragediji - smrti 16 šerp leta 2014 in popotresnemu plazu leta 2015, v katerem je bilo ubitih 18 ljudi. Samo z dovolilnicami za Everest državi pade v žep okoli 4,5 milijona dolarjev, k temu pa je treba prišteti še stroške hotelov, vodičev, nosačev in prevozov.

Leta 2015 je nepalska vlada predlagala ukrepe, s katerimi bi bili vzponi na Everest varnejši - med drugim bi se morali alpinisti najprej "kvalificirati" z vzponom na nižjo, 6.400 metrov visoko goro, prepovedali pa bi vzpone mlajšim od 18 in starejšim od 75 let. A predloge mora z reformo obstoječe zakonodaje potrditi parlament, do česar pa še ni prišlo.