Na voljo imamo 10 ur, so bile prve besede, ki jih je po prečkanju čisto prave meje med Moldavijo in Transnistrijo, dejal naš moldavski vodnik. Za toliko časa ti namreč transnistrijske oblasti izdajo tranzitno dovoljenje. Naš vodnik je na mejnem prehodu za nas uredil tudi vse formalnosti, zapletlo pa se je, ko je uradnik ugotovil, da ima vodnikovo vozilo pretečeno avtomobilsko zavarovanje. Vrnil se je v vozilo po dodatne dokumente in slučajno v potni list priložil še nekaj levov. In naše raziskovanje Pridnjestrske republike, približno 80 kilometrov oddaljene od Kišinjeva, do katere pa zaradi slabe ceste potrebuješ dobro uro, se je lahko začelo.

Ne Transilvanija, Transnistrija!
Gre za dobrih 4.100 kvadratnih kilometrov veliko območje s približno pol milijona prebivalcev, ki se razprostira od severa do juga ob reki Dnjester na meji med Moldavijo in Ukrajino. Zgodovina in tudi današnji status Transnistrije, v kateri je 34 odstotkov prebivalcev Rusov, 33 odstotkov Moldavcev, 26,7 odstotka Ukrajincev, slabe tri odstotke prebivalcev pa predstavljajo Bolgari, odraža napete in spremenljive dogodke, ki so krojili življenje prebivalcev na tem področju.

Transnistrija, znana tudi kot Pridnjestrska (moldavska) republika, je de iure del Moldavije, a je de facto neodvisno območje oz. odcepljena republika in deluje kot neodvisna država, četudi jo uradno priznavajo le Abhazija, Južna Osetija in Gorski Karabah. A če so slednji velikokrat omenjeni, ko govorimo o nerešenih teritorialnih vprašanjih na področju držav nekdanje Sovjetske zveze, velja za Transnistrijo z glavnim mestom Tiraspolom ravno nasprotno. Moje izkušnje so bile, da sem morala dvakrat ponoviti odgovor na vprašanje, kje sem bila, pa še potem večini ni bilo jasno, ali se norčujem ali govorim o Transilvaniji.

A v praksi je, kot občuteno na lastni koži, občutek ločenosti od Moldavije popoln: že sam postopek na meji z vojaki in policisti daje občutek uradne ločenosti, svoje pa doda tudi takojšnja sprememba jezika, saj je skoraj v celoti slišati le ruski jezik, četudi sta uradna jezika še moldavščina in ukrajinščina, medtem ko v Kišinjevu prednjači moldavščina, se pa sliši tudi veliko ruščine, predvsem pri starejših. Kot pove naš vodnik, ima večina prebivalcev Transnistrije dva, številni pa tudi tri državljanstva (kombinacijo moldavskega, ruskega, ukrajinskega ali bolgarskega). "Imajo tudi svoje šole in univerze in recimo diploma z univerze v Tiraspolu ne velja v Kišinjevu, medtem ko velja v Rusiji in obratno," pojasni naš vodnik.

Boj za prevlado
Pomembno prelomnico za območje Transnistrije predstavlja leto 1924, ko je bila razglašena avtonomna moldavska sovjetska socialistična republika, ki je vsebovala območje Transnistrije in območje okoli mesta Balta v današnji Ukrajini, a dejansko nič območja današnje Moldavije, ki je bila takrat znana pod imenom Besarabija in je bila del Romunije. Cilj Sovjetske zveze je sicer bil, da bi del Moldavije postala tudi Besarabija.
Leta 1940 je bila v skladu z odločitvijo vrhovnega sodišča Sovjetske zveze ustanovljena Moldavska sovjetska socialistična republika, ki jo je sestavljal del Besarabije, odvzet Romuniji v skladu z dogovorom Molotov-Ribbentrop, in del avtonomne moldavske sovjetske socialistične republike, in sicer območje današnje Transnistrije. Med 2. svetovno vojno je Nemčija z zavezniki (med njimi Romunijo) napadla Sovjetsko zvezo in Romunija je prevzela nadzor nad celotnim območjem med Dnjestrom in reko Bug, katerega lokalno glavno mesto je bilo tedaj Odesa.

Transnistrijski governorat, ki je bil velik 44.000 kvadratnih kilometrov
(dvakrat toliko kot Slovenija) in imel 2,3 milijona prebivalcev, so romunske oblasti razdelile na 13 okrožij in začele obsežen proces romunizacije tega območja. Ko je leta 1944 nadzor nad območjem prevzela Rdeča armada, je sledil preobrat: sovjetske oblasti so zaprle na tisoče prebivalcev, ki so jim očitale kolaboracijo s fašisti, več tisoč bogatih kmečkih družin in drugih prebivalcev pa so deportirali v Kazahstan in Sibirijo. Območje je padlo pod popoln nadzor in vpliv Sovjetske zveze.

V 80. letih je prišlo v posameznih republikah Sovjetske zveze do okrepitve nacionalizma in Moldavija pri tem ni bila izjema: krepil se je proromunski nacionalizem, na čelu katerega je bila Moldavska popularna fronta, ki je leta 1988 od Moskve zahtevala vrnitev latinice, razglasitev moldavščine za edini uradni jezik in priznanje deljene etnične identitete Moldavcev in Romunov. 31. avgusta 1989 se je to tudi zgodilo, v moldavski družbi so se začele obsežne kulturne spremembe, hkrati pa tudi velike napetosti med različnimi etničnimi skupnostmi. Gibanje Enotnost, ki so ga ustanovili slovanski prebivalci Moldavije, je zahtevalo enakopravnost obeh jezikov in prebivalcev.

V Transnistriji je bila etnična razdelitev močno drugačna kot v preostanku Moldavije: delež etničnih Rusov je bil veliko višji. Spomladi leta 1990 je na prvih svobodnih volitvah v Moldaviji slavila prej omenjena Moldavska popularna fronta, ki je začela z implementacijo svoje agende: romunizacijo države, torej tudi Transnistrije. Ta se je temu uprla s tem, da je ad hoc skupščina 2. septembra razglasila neodvisnost Pridnjestrske moldavske sovjetske socialistične republike. A ker je bilo v interesu Moskve, da Moldavska sovjetska socialistična republika ostane enotna, je takratni predsednik Mihael Gorbačov 22. decembra 1990 s predsedniškim odlokom zavrnil priznanje neodvisnosti Transnistrije, pri čemer pa ni bilo nobenih drugih ukrepov proti oblastem v Tiraspolu in tako so nove oblasti začele nadzor nad območjem, ki traja še danes.

700 žrtev večmesečne vojne
Ob trdni podpori Moskve je marca 1992 Transnistrija razglasila neodvisnost od Moldavije (vmes je Sovjetska zveza propadla), kar so moldavske oblasti ostro obsodile. Sledila je petmesečna vojna, v kateri je umrlo okoli 700 ljudi, spopadi pa so se končali s sklenitvijo premirja julija 1992. Od tedaj se status regije dejansko ni spremenil: uradno je del Moldavije (Združeni narodi jo obravnavajo tako), a je dejansko samooklicana neodvisna republika, podobno kot Abhazija, Južna Osetija in Gorski Karabah, katerih status velja za zamrznjen konflikt. V skladu z dogovorom o premirju leta 1992 je bila vzpostavljena tudi tristranska skupna komisija (sodelujejo Rusi, Moldavci in Transnistrijci), ki nadzoruje varnostne razmere v demilitariziranem območju, ki ga sestavlja 20
naselij na obeh straneh Dnjestra. Vsi poskusi urejanja statusa in odnosa med Kišinjevom in Tiraspolom so propadli.

Čeprav nam je bilo rečeno, da če je Moldavija glede življenjskega standarda 20 let za nami, je Transnitrija še dodatnih 20, tako občutne razlike med njima ni opaziti. Dejstvo je, da imata razvojno gledano pred seboj še dolgo pot. Na cestah transnistrijske prestolnice Tiraspol je opaziti zdelane lade, škode in razmajane avtobuse, v času Sovjetske zveze zgrajena socialistična naselja so že polna razpok, v oči pa bode tudi močno prisotna vojaška infrastruktura, od vojašnic, tankov-spomenikov in številnih vojaških pokopališč do velikega števila uniform na ulicah.

Kamor so prišli Turki
Naša prva je bila utrdba Bendery (tudi Bender) v istoimenskem mestecu, ki leži tik ob Dnjestru. Utrdba, znana tudi pod imenoma Tighina, je bila prvič omenjena že leta 1403, ko je bila pomembna trgovska oz. carinska točka, potem pa so leta 1538 mesto zavzeli Turki in že prej obstoječa poslopja utrdbe močno povečali in razširili. Med vojno leta 1992 je bilo mesto prizorišče hudih spopadov, in čeprav je tehnično gledano del demilitariziranega območja, v dejanskem mestu vladajo transnistrijske oblasti.

Pot nas naprej odpelje do samostanskega kompleksa Noul Neamt, ki je najsvetejši sakralni kompleks v Transnistriji. Ustanovili so ga leta 1861 v znak protesta, ker so takratne oblasti (takrat je bilo to območje del Ruskega imperija) prepovedale slovanski jezik v verskih obredih in zaplenile del samostanskega premoženja. Leta 1962 so sovjetske oblasti samostan zaprle in kompleks spremenile v bolnišnico, leta 1989 pa so znova začeli maševati v cerkvi, dve leti pozneje pa odprli šolo za ortodoksne duhovnike, ki deluje še danes.

Vse niti vlečejo z Rusi povezani oligarhi
"Če boste dobro pogledale, boste velikokrat videle napis Sheriff," nas je ob obisku vojaškega pokopališča nekaj kilometrov naprej, že čisto blizu Tiraspola, opozoril naš vodnik. Kot je pojasnil, je to podjetje najvplivnejšega dvojca Transnistrijcev, ki dejansko vlada regiji. Čez nekaj minut nam na obrobju Tiraspola pokaže ogromen, moderen stadionski kompleks, ki bi bil v ponos vsaki državi, in doda, da je to le eden izmed Sheriffovih projektov. Podjetje z več kot 13.000 zaposlenimi sta v zgodnjih 90. letih prejšnjega stoletja ustanovila Viktor Gushan in Ilja Kazmali, nekdanja člana posebnih enot. V njunih rokah so med drugim banke, trgovine, rafinerije, farmacija in mobilna telefonija. Današnja Transnistrija je tesno povezana z oligarhi, katerih lovke segajo v ruske kroge, pove naš vodnik.

V središču Tiraspola, ki ga je leta 1792 ustanovil ruski general Aleksander Suvorov, območje pa je bilo naseljeno že tisoče let pred tem, nas najprej pozdravi tipična socialistična gradnja: pred ogromnim parlamentom stoji Leninov kip, na drugi strani ceste pa pravo vojaško svetišče: spomenike padlim vojakom v različnih vojnah na enem koncu gledata kapelica in ob njej stoječi tank na drugem koncu. Ko dvignemo pogled, pred majhnim parkom s spomenikom Suvorovu plapolajo številne zastave, a med njimi zaman iščemo moldavsko. Močna ruska prisotnost se kaže tudi v ruski vojašnici skoraj v središču mesta.

Če ni rubljev, ni nakupa
Ni obiska mesta brez ogleda tržnice. A najprej potrebujemo menjalnico, saj z moldavskimi levi ne moremo plačevati. Kot pojasni vodnik, so že popolnoma vsakdanje stvari v Transnistriji drugačne: z avtom s transnistrijsko tablico se recimo ne sme voziti po Moldaviji. Tržnica je velika, umirjena, lično urejena, polna raznovrstnega sadja in zelenjave, prodajajo pa predvsem starejši. Angleščine ne zna skoraj nihče, veliko bolje jo odnesemo kar s slovenščino, še najbolj pa se obneseta mahanje z rokami in nasmeh.

"Dejstvo je, da se ljudje iz Transnistrije izseljujejo, število prebivalcev se že leta zmanjšuje," nas opozori vodnik, medtem ko zbiramo vtise. Mladi gredo zaradi slabih možnosti doma vse bolj s trebuhom za kruhom v tujino. Starejši se nostalgično spominjajo boljše preteklosti, ko je bila to najbolj razvita regija v moldavski sovjetski socialistični republiki, pred razpadom SZ-ja je imela Transnistrija kar dvakrat višji standard kot drugi deli Moldavije, bila je močna industrijska država s številnimi tovarnami. Danes je slika zelo drugačna. Številni mladi odhajajo, največ v Rusijo, brez finančne in gospodarske podpore (primer: dobava plina, za katero oblasti v Tiraspolu niso plačale že leta) bi bilo prebivalcem še veliko težje. Kot že rečeno, imajo transnistrijski potni list, večina pa tudi ruskega ali moldavskega ali ukrajinskega. Vse več pa si jih želi tudi romunskega, ker jim ta odpira pot na Zahod. Kot kažejo podatki Mednarodne organizacije za migracije IOM, se je število prebivalcev med letoma 2004 in 2015 zmanjšalo za 14,3 odstotka.

Ko smo se vračali v Kišinjev, so se počasi strnili vtisi. Transnistrija se spopada s številnimi izzivi, njen (ne)status se jasno kaže v gospodarskem (ne)napredku in posledično nezadovoljstvu ljudi. In že na prvi pogled, ko pogledaš vozila in oblačila, je videti, da je njihov standard nižji, kot je naš. Po drugi strani pa se tudi pri nas kljub občutno višjemu standardu spopadamo z enakim perečim izzivom: odhajanju v tujino zaradi želje po boljši prihodnosti. Vsak ima svoje videnje tega, kaj je boljša prihodnost in prepričanje, kje jo lahko uresniči.

Zame je največje presenečenje predstavljala potrditev na lastne oči, da dejansko gre za državo v državi: prav nič v Transnistriji ni moldavskega, tega se ne da zanikati. Kot je videti, je tudi večini prebivalcev prav malo mar za formalno pravno ureditev statusa kot takega, če ta ne bo prinesla možnosti za boljše življenje. To pa je tisto, kar bo moralo oblasti spodbosti, da bodo zagrizle v ta trd oreh. Sicer ne bodo imele več komu vladati.