"Po 33 urah vojne smo lahko zaspali. Zdaj smo v mirnem delu sveta. Ko se zbudiš zaradi siren, slišiš eksplozije in z otroki gledaš, koliko minut imaš do zaklonišča – to vpliva na emocije in na spanje," je dejal Anže Jereb, ki je po dveh desetletjih življenja v Kijevu z družino pobegnil na varno. Na Gorenjsko so prispeli po 40-urnem potovanju.

Še v sredo zjutraj je peljal starejšega sina v šolo in gledal letalo, ki je pristalo na bližnjem letališču. "Pomislil sem, kaj, če je to zadnje potniško letalo, ki ga vidim, da je priletelo v Kijev? Naslednje jutro me je zbudila žena: 'Bombardirajo, moramo v zaklonišče!' Takrat se je začel nadrealizem, saj ne moreš sprejeti tega, da so začeli bombardirati v civiliziranem svetu, ko je na voljo toliko dogovorov, obstaja mednarodna skupnost," je dejal v pogovoru za Val 202.

Z družino so imeli že pripravljeno torbo z najnujnejšimi stvarmi za pobeg v zaklonišče. "Ko so čez dan nehale (tuliti) sirene, sem moral napolniti akumulator (avtomobila), saj se po Kijevu nisem vozil z njim, zaradi številnih zastojev."

"Usedli smo se v avtomobil, vzeli najnujnejše stvari, obleke za nekaj dni, uradne dokumente, otroške računalnike, nekaj igrač in smo šli," opisuje potek dogajanj, ko so z družino zapustili Kijev.

"Dobro, da imam dizla, saj je varčen," je dodal. 900 kilometrov dolgo pot od Kijeva do Rovnega na meji z Madžarsko so prevozili v 33 urah. Drugih prevoznih sredstev razen avtomobila v Ukrajini trenutno ni, "letala in vlaki ne vozijo".

"Vozili smo se po žitomirski avtocesti (Žitomirska pokrajina), nekaj kilometrov poleg nas je potekala ena najhujših bitk za letališče Gostomelj, ki so ga čisto zbombardirali. To se je ponoči iz avtomobila vse videlo, ko je pokalo in je bilo vse rdeče. Na velikih delih (cest) so bile betonske ovire, zato so bili zastoji še večji," pripoveduje in doda, da so v nekaterih mestih stali tudi po dve, tri ure, "saj so se poleg ceste streljali ali pa je odjeknilo".

Nadaljuje, da so imeli v Zakrpatih (predel Ukrajine med Karpati in Madžarsko) srečo. "Ko smo prišli na mejni prehod, je bilo pred nami samo kakšnih 50 avtomobilov. Čakali smo samo šest ur, zdaj čakajo tri dni. 50 kilometrov hodijo peš. Prijatelji mi pišejo, da se še vedno prebijajo iz Lvova na Poljsko."

Na Madžarski strani so bili lepo sprejeti, "razumeli so, nič nas niso maltretirali ali spraševali".

"Slučajno smo našli gostišče, kjer so zbudili dekle, da nas je spustila v sobe. Potem smo šli v Sloveniji in zdaj razmišljamo, kakšno bo življenje naprej."

O čem je razmišljal, ko je zapustil svoje delo, prijatelje dom?

"Ko sem si kuhal zadnjo kavico, preden sem šel, sem razmišljal, da verjetno zadnjič vidim svoj kavni avtomat in tukaj pijem svojo zadnjo kavico. Ko smo se vozli, sem vedel le to, da je treba preživeti in da 'šibamo'."

Anže Jereb je po izobrazbi komunikolog. Dela s podjetjem, ki se nahaja v Gruziji, zato njegovo delo poteka po spletu. "Okoli 20 odstotkov Gruzije je bilo leta 2008 okupiranega, tako da me razumejo," pojasni in doda, da je njegova žena Ukrajinka, po narodnosti "ruske krvi in tudi armenske s Krima. V Ukrajini imamo še dedka in babico, ki sta v Nikolajevem že štiri dni v zaklonišču. Prijatelji ..." Potem je nehal govori.

Na vprašanje, kakšne so vendarle razmere v Ukrajini, je dejal, da so prijatelji večino časa v zaklonišču, "vsake toliko gredo ven, da nam povedo, da so še živi. Prijatelji so v vojski, saj od 18 do 60 leta velja mobilizacija. (Naši) Prijatelji, sosedi so v Ukrajinski vojski in no, da. Težka tema."

Rešitev je izobraževanje ljudi

Anže je prepričan, da se "Ukrajinci ne bodo dali, (svojo državo) bodo zaščitili, prepričan sem, da tudi Slovenci (svoje države) ne bi dali niti za pest". Še vedno upa, da bo vojne kmalu konec in da se bo z družino lahko vrnil v Kijev.

Kot rešitev iz nastalega položaja vidi predvsem v izobraževanju ljudi, da imajo kritično mišljenje. "V komentarjih na slovenskih straneh z novicami se takoj vidi, kateri so plačani komentarji, prevedeni z Google translate, v slovenščino."

"Kar se je zgodilo, bo spremenilo ves svet, upamo, da na bolje."