Največji otok na svetu je zaradi pomembne lege v severnem Atlantiku in bogatih zalog rudnin, kot so zlato, diamanti, uran in cink, ter nafte in zemeljskega plina že dolgo tarča kolonialnih ambicij. Veliko večino otoka sicer prekriva led.

Avtonomijo od Danske je Grenlandija pridobila leta 1979, čeprav poleg Ferskih otokov ostaja del njenih čezmorskih ozemelj. 57.000 prebivalcev Grenlandije si že desetletja prizadeva, da bi se izpreglo iz 300-letnega jarma kolonialne zapuščine. A kaj je alternativa – popolna neodvisnost ali nova navezava na Dansko, ZDA ali kakšno drugo državo?

Donald Trump bi Grenlandijo – kupil

Sorodna novica Nemčija in Francija svarita Trumpa pred nasilnim spreminjanjem mej

Grenlandija se je znova znašla v ospredju zanimanja mednarodne javnosti zaradi novoizvoljenega ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki pred nastopom svojega drugega mandata ne skriva ekspanzionističnih želja. Potem ko je ameriški južni in severni sosedi, torej Mehiki in Kanadi, zagrozil s povišanimi carinami, je javnost razburil še z izjavo, da bodo ZDA zahtevale ponoven nadzor nad Panamskim prekopom, ki povezuje Atlantski in Tihi ocean, ter ponovil namero, da bi odkupil Grenlandijo.

Grenlandski in danski vrh sta Trumpove namere takoj zavrnila. Grenlandski premier Mute Egede je nato v novoletnem nagovoru prebivalcem dejal, da si bo Grenlandija še naprej prizadevala za neodvisnost. "Skrajni čas je, da sami naredimo korak k svoji prihodnosti, tudi glede tega, s kom bomo tesno sodelovali in kdo bodo naši trgovinski partnerji," je dejal.

Vendar Trump ni popustil in je v torek dodal še, da pri želji o prevzemu Grenlandije, ki je kot del Danske članica Nata, ne zavrača vojaške ali gospodarske prisile. Otok, ki ga ZDA po mnenju novoizvoljenega predsednika potrebujejo "zaradi gospodarske varnosti", je včeraj obiskal tudi njegov sin Donald Trump mlajši, ki pa je zatrdil, da obisk ni uradne narave.

ZDA za Grenlandijo že ponujale denar

Ko je Trump kot predsednik ZDA že v svojem prvem mandatu predstavil zamisel, da bi Grenlandijo kar odkupil, so mnogi njegovo pobudo zavrnili kot še eno čudaško kaprico. Vendar njegov predlog ni nov, saj so ZDA – od osvajalskih ambicij 19. stoletja do vojaških prioritet hladne vojne – že večkrat iztegovale lovke po Grenlandiji.

Grenlandija je skupaj z Islandijo leta 1868 že skoraj prešla v roke ZDA, saj naj bi bil takratni ameriški državni sekretar William H. Seward pri koncu pogajanj z Dansko o nakupu tega otoka. Posel naj bi bil vreden 5,5 milijona dolarjev. ZDA so leto prej od Rusije za 7,2 milijona dolarjev že kupile Aljasko.

Nakup navsezadnje ni bil izveden, je pa štiri leta kasneje raziskovalec Robert Peary na svoji arktični odpravi oklical večji del severne Grenlandije za ameriško ozemlje. Čeprav so bila njegova dejanja popolnoma neuradna, so kazala na to, da ZDA niso opustile zanimanja za Grenlandijo. Leta 1910 naj bi ameriški veleposlanik na Danskem spet obudil pogovore o nakupu Grenlandije. Kljub zanimanju Washingtona pa Danska znova ni popustila.

Leta 1917 so se ZDA odpovedale ambicijam na severu ter v zameno za Deviške otoke na Karibskem otočju priznale dansko suverenost nad Grenlandijo. Namen sporazuma je bil okrepiti ameriški nadzor nad Karibi in zaščititi Panamski prekop.

Vendar strateških načrtov ZDA niso tudi dokončno opustile. Ko je Nemčija leta 1941 okupirala Dansko, je danska vlada z ZDA podpisala dogovor o prenosu nadzora nad Grenlandijo. ZDA so na otoku zgradile dve letališči, otok pa je med drugo svetovno vojno postal ključno ameriško oporišče v severnem Atlantiku. Po koncu II. svetovne vojne je kot del Danske Grenlandija postala tudi članica Nata, njen strateški položaj pa je bil za ZDA sprva bolj pomemben kot evropske države.

Predsednik Harry Truman je Danski po koncu vojne za Grenlandijo ponudil 100 milijonov dolarjev v zlatu. Za to skrivno ponudbo se je izvedelo šele čez desetletja.

V skladu z dogovorom so ZDA leta 1953 zgradile vojaško oporišče Thule, ki je najsevernejša izpostava ameriških vojaških sil. Oporišče predstavlja pomemben del Severnoameriškega poveljstva za obrambo zračnega prostora (NORAD). Po preimenovanju dela ameriških zračnih sil v vesoljske sile so oporišče preimenovali v Pituffik, po naselbini Inuitov, ki so bili takrat nasilno preseljeni.

Visoka stopnja samoodločanja

Grenlandski staroselci so poleg nekaterih drugih arktičnih ljudstev, kot so na primer prebivalci kanadskega zveznega ozemlja Nunavut, v primerjavi s številnimi domorodnimi ljudstvi po svetu dosegli visoko stopnjo samoodločanja. V preteklih desetletjih so mnoga otočja, ki so bila pod kolonialno upravo, opustila prizadevanja za neodvisnost in se odločila, da bodo ostala avtonomne jurisdikcije ter zaradi gospodarskih, družbenih in političnih koristi ohranjajo povezave s svojimi nekdanjimi kolonizatorji. Grenlandci so pri tem izjema, saj se je njihova želja po samostojnosti v tem času le še okrepila.

Stoletja kolonialne vladavine

Večinsko populacijo Grenlandije predstavljajo Inuiti, potomci naroda Thule, ki so se na Grenlandijo v 13. stoletju preselili iz Severne Amerike in zlagoma poselili ves otok. Danci svojo pravico do nadzora nad otokom utemeljujejo na nordijski poselitvi konec desetega stoletja. Prvo kolonijo naj bi na Grenlandiji ustanovil Erik Rdeči leta 985. Med letoma 1261 do 1319 je otok upravljalo Norveško kraljestvo, zadnje nordijske naselbine pa so izginile v začetku 15. stoletja. Do naslednjega obiska Evropejcev so bili edini prebivalci Grenlandije Inuiti.

Evropejci so stike z Grenlandijo obnovili leta 1721, ko je na otok prispel misijonar Hans Egede. Potomcev nordijskih naseljencev ni našel in je zato skušal pokristjaniti Inuite. Takratno Združeno kraljestvo Švedske in Norveške je Grenlandijo štelo za svoje ozemlje, po razpadu zveze leta 1821, ki je bila posledica napoleonskih vojn v Evropi, pa je Danska ponovno prevzela popolno suverenost nad Grenlandijo.

Med drugo svetovno vojno je, kot že rečeno, Danska ta arktični otok prepustila ZDA. Grenlandija je bila v teh letih dejansko neodvisna, ZDA pa so na njenem ozemlju zgradile več oporišč. Po vojni je bilo predvojno stanje obnovljeno. Leta 1953 je bila Grenlandija z novo dansko ustavo priključena Danski kot pokrajina, otok pa je dobil zastopništvo v danskem parlamentu. ZDA so svoja oporišča obdržale.

Težnje Grenlandcev po večji samostojnosti pa so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja začele rasti in danska vlada je leta 1979 Grenlandiji podelila avtonomijo, s čimer so Grenlandci postali prvo prebivalstvo inuitskega porekla, ki je doseglo določeno stopnjo samoupravljanja. Vendar je otok kljub temu ostal močno odvisen od Danske, predvsem glede finančne podpore in upravljanja monetarne politike, obrambe in zunanjih odnosov.

Ob odobritvi danskega parlamenta lahko izpeljejo referendum o neodvisnosti

Leta 2008 je 75 odstotkov Grenlandcev glasovalo v podporo zakonu o samoupravi, ki je med drugim razširil njihov nadzor nad policijo, sodišči in obalno stražo. Leto kasneje sprejeti zakon je tudi določil, da se lahko Grenlandci z odobritvijo danskega parlamenta o samostojnosti odločijo na referendumu. Grenlandci so tako začeli resneje razmišljati o samostojnosti in svoji ustavi.

"Ničesar o nas brez nas"

Razdelitev političnih pristojnosti med Nuukom in Københavnom je zapletena. Z vse večjo željo po osamosvojitvi se vse bolj širi razkorak med upravljanjem družbenih vprašanj, ki jih ureja Grenlandija, in zunanjepolitičnih vprašanj, ki sodijo pod domeno Danske. Predstavniki Grenlandije so sicer vključeni v danske delegacije v mednarodnih institucijah, kot so Združeni narodi, Nato ali Evropska unija, vendar Danska vse bolj vztraja, da zunanjepolitična in varnostna vprašanja ureja København, medtem ko Nuuk meni – in sledi mantri "ničesar o nas brez nas" –, da sama geostrateška lega otoka vpliva na številna domača vprašanja.

Grenlandska vlada vztraja, da želi sama odločati o tem, s kom se bo pogovarjala, danska vlada pa, da ne bi delovala kot kolonialna zatiralka, pri tem popušča. "Zato jih zaradi preglednosti vabimo tudi tja, kjer res nimajo kaj početi," besede neimenovanega danskega uradnika navaja Danski inštitut za mednarodna vprašanja. Po drugi strani København prepušča Nuuku, da prevzame nekaj pobude pri diplomaciji, v nasprotju z drugimi nekdanjimi kolonialnimi silami, kot je Francija, ki osamosvojitvene težnje na svojih čezmorskih ozemljih strogo brzdajo.

Z ustavo bližje neodvisnosti

Novembra 2016 je grenlandski parlament inatsisartut začel pripravljati osnutek ustave za prihodnjo neodvisno Grenlandijo. Lars-Emil Johansen, nekdanji predsednik grenlandske vlade, je ob razvitju osnutka ustave leta 2023 dejal, da je to "še en korak bližje samostojnosti".

Namen osnutka grenlandske ustave je bil predvsem namenjen javni razpravi, kakšno pot bi ubrala samostojna Grenlandija, saj dansko kraljestvo ne more imeti več kot ene ustave. Iz istega razloga je Danska oporekala tudi nameri Ferskih otokov, ki so pred petnajstimi leti pripravljali svoj osnutek ustave.

Po osnutku ustave bi bila Grenlandija parlamentarna republika, na čelu katere bi bil predsednik naalakkersuisuta, grenlandske vlade. Po 300 letih danske vladavine osnutek grenlandske ustave tako predvideva prekinitev vezi z monarhijo.

Vendar tudi samostojna Grenlandija ne bi popolnoma ukinila navezave na Dansko. Čeprav grenlandski premier Egede podpira neodvisnost, je poudaril, da bo za to potreben postopen proces. Tudi stranka Naleraq, ki se močno zavzema za samostojnost, je izrazila željo po nadaljevanju vzajemnih odnosov z Dansko.

Avtorji osnutka so predvideli več možnosti za to, kakšna bi bila lahko povezava med neodvisno Grenlandijo in kakšno drugo državo. Ena od možnosti bi bila sklenitev t. i. "svobodnega združenja", kar bi bil podoben status, kot ga imajo tihomorske otoške države, kot so Marshallovi otoki, Mikronezija in Palav z ZDA. V takšnem primeru bi Grenlandija sklenila zvezo z Dansko ali drugo večjo državo – lahko tudi ZDA – ter zaprosila za podporo na področjih, ki jih ne bi mogla upravljati v polni zmogljivosti, kot sta obramba ali mednarodna diplomacija.

Kljub veliki podpori samostojni poti se večina Grenlandcev namreč zaveda, da bi samostojna Grenlandija stežka dosegla popolno neodvisnost. Grenlandski politiki so sicer od leta 2019 večkrat dejali, da jih zanima tudi krepitev diplomatskega in gospodarskega sodelovanja z ZDA.

"Grenlandija se zavzema za neodvisnost od Danske, vendar noben Grenlandec ne želi samo prestopiti k novemu kolonialnemu gospodarju," je dejal Ulrik Pram Gad, strokovnjak za Grenlandijo.

Grenlandska poslanka v danskem parlamentu Aaja Chemnitz pa je dejala, da je treba zamisel, da bi ZDA prevzele oblast, odločno zavrniti. "Nočem biti lutka v Trumpovih vročih sanjah o širitvi njegovega imperija z našo državo," je zapisala.

Neodvisna država kot skupna lastnina

Osnutek ustave še posebej poudarja naravovarstveni vidik ter podpira grenlandsko zavezo h kolektivnosti. "Grenlandija temelji na kolektivnih pravicah in načelu, da je skupna lastnina vseh naših zemljišč, morja in virov nespremenljiva," piše v osnutku ustave. Na Grenlandiji zemljišča namreč ni mogoče kupiti, izkoriščanje naravnih virov pa bi tako moralo temeljiti na kolektivnem pristopu.

Grenlandija igra ključno vlogo v razpravah o podnebnih spremembah, a te večinoma vodijo tujci. Čeprav je Grenlandija prisotna v mednarodnih podnebnih razpravah, na nacionalni ravni dolgo ni imela enotnega pristopa k tej temi. Kljub spodbujanju rabe obnovljivih virov, predvsem vodne energije, ne vlada ne parlament nista podala jasnega sporočila o posledicah podnebnih sprememb. Posledica te neenotnosti je bila, da je Grenlandija šele leta 2023 podpisala pariški sporazum o podnebnih spremembah.

Težka pot do neodvisnosti brez razvitega gospodarstva

Veliko težavo na poti k neodvisnosti predstavlja gospodarstvo, ki je eno najmanjših na svetu. Kljub naporom za diverzifikacijo to še vedno sloni predvsem na ribolovu, 500 milijonov evrov letno, ki jih Grenlandiji nameni Danska, pa predstavlja 20 odstotkov otoškega gospodarstva ter kar polovico javnega proračuna. Težava je tudi delovna sila, saj na otoku živi le 57.000 prebivalcev, otok pa se spopada tudi z begom možganov. Na Danskem naj bi živelo do 17.000 ljudi inuitskega rodu, kar predstavlja okoli tretjino grenlandske populacije.

Leta 2007 je ameriški geološki zavod (USGS) ocenil, da je na vzhodni Grenlandiji za več kot 31 milijard 159-litrskih sodov zalog nafte, plina in zemeljskega plina, v vodah ob zahodni obali pa bi bilo lahko za več kot 110 milijard sodov nafte, kar je približno 42 odstotkov zalog Savdske Arabije. Pod pretežno ledenim površjem se skrivajo tudi ogromne zaloge dragih kamnov, predvsem rubinov, redkih kovin in mineralov. Izkoriščanje teh dobrin je bilo v preteklosti omejeno, zaradi segrevanja ozračja pa to ozemlje postaja vedno bolj dostopno.

Vse več dovoljenj za izkoriščanje rud

Grenlandija je v zadnjih dveh desetletjih izdala več dovoljenj za raziskovanje in izkoriščanje rud, saj je otok strateškega pomena tudi zaradi zalog premoga, cinka, bakra in železove rude. Leta 2013 je grenlandski parlament tudi preklical prepoved rudarjenja urana iz leta 1998.

Vse več interesa za arktično območje pa kaže tudi Kitajska, ki je največji tuji vlagatelj v Grenlandijo. Med letoma 2012 in 2017 je z vložki več kot dveh milijard dolarjev predstavljala več kot 11 odstotkov grenlandskega BDP-ja. Vse več interesa kaže tudi za znanstvene raziskave na Arktiki.

Grenlandska javnomnenjska raziskava iz leta 2016 je pokazala, da 64 odstotkov anketiranih prebivalcev Grenlandije meni, da je politična neodvisnost od Danske pomembna, vendar si 44 odstotkov anketirancev želi politične neodvisnosti le, če ta ne bi negativno vplivala na gospodarstvo. Na to so že večkrat opozarjali na Danskem, saj bi Grenlandija brez finančne pomoči s celine težko vzpostavila politično neodvisnost.