Medtem ko je Unicef, Sklad Združenih narodov za otroke, ob koncu lanskega leta objavil, da je število umrlih oziroma pogrešanih prebežnikov v Sredozemskem morju v letu 2024 preseglo 2200, je bilo treba to število že nekaj dni pozneje povečati. Pristojne mednarodne organizacije in nevladne organizacije, ki pomagajo pri reševanju prebežnikov, namreč še naprej prejemajo in obdelujejo nove podatke. Do zdaj je tako potrjenih že 2333 umrlih oziroma pogrešanih ljudi, a kot je za MMC pojasnila Merna Abdelazim, podatkovna analitičarka pri Projektu pogrešanih migrantov ZN-ove Mednarodne organizacije za migracije (IOM), bo dejansko število še večje. "Številke, ki jih zbiramo, so minimalne ocene. Zato verjamemo, da je število umrlih in pogrešanih migrantov veliko večje na vseh poteh, a te incidente nam je uspelo potrditi in zanje upamo, da ponujajo vpogled v obseg tragedije," je dejala.

Leta 2023 je v Sredozemskem morju po podatkih IOM-a umrlo oziroma bilo pogrešanih 3129 prebežnikov, največ na t. i. osrednji sredozemski poti. Ta je bila najsmrtonosnejša tudi lani, ko je – po dozdajšnjih podatkih – tam umrlo (oziroma je pogrešanih) 1719 ljudi. To je sicer manj kot leto prej, ko je bilo žrtev 2526, a precej manjše je bilo tudi število ljudi, ki jim je uspelo prečkati morje in so prispeli v Evropo. Medtem ko je leta 2023 v Italijo prispelo več kot 157.000 prebežnikov, je bilo to število lani po podatkih italijanskega notranjega ministrstva 66.317. Leto 2024 je bilo tako "proporcionalno gledano smrtonosnejše", je dejala Abdelazim.

T. i. atlantska pot pa je bila smrtonosnejša tudi v absolutnih številkah. Gre za pot, ki se je pojavila leta 2019 kot alternativna, čeprav je daljša in veliko nevarnejša. Na španske Kanarske otoke je lani prispelo okoli 47.000 prebežnikov, največ, kar je IOM zaznal v zadnjih letih. Povečalo pa se je tudi število smrti. Leta 2024 je na tej poti umrlo več kot 1086 ljudi, medtem ko je bilo to število leta 2023 959. Abdelazim je dodala, da bo končno število umrlih oziroma pogrešanih tudi na tej poti večje, saj so prejeli veliko poročil o ladjah, ki so odplule iz zahodnoafriških držav in za katerimi se je izgubila vsaka sled. Da to pot za beg izbira vse več ljudi, je za MMC dejala tudi aktivistka nevladne organizacije Alarmphone, ki pomaga pri reševanju prebežnikov na morju, Conni Gunsser. Kot je pojasnila, se na to nevarno pot ljudje ne podajajo samo iz Maroka, ampak tudi iz Mavretanije in še južneje, iz Senegala in Gambije.

Spremembe poti so opazne tudi v drugih delih Sredozemskega morja. Tako se pojavljajo primeri, ko ladje, ki izplujejo iz Libanona, namesto Cipra poskušajo doseči Italijo. Nekatere ladje so v preteklih letih poskušale priti iz Turčije v Italijo, ne v bližnjo Grčijo. IOM in aktivisti so opazili tudi, da prebežniki poskušajo pripluti iz Libije v Grčijo, in sicer na otoka Kreta in Gavdos. Tja je lani iz vzhodne Libije prišlo več tisoč ljudi, je dejala Abdelazim iz IOM-a. "Opažamo, da ko se pojavijo ovire na eni poti, bodo ljudje, ki imajo še vedno potrebo po migraciji, tega pa ne morejo storiti po regularni poti, našli novo pot. Poti se spreminjajo in žal tihotapci ljudi to potrebo izkoriščajo," je dodala.

Kot je dejala regionalna direktorica Unicefa za Evropo in Osrednjo Azijo Regina De Dominicis, število umrlih in pogrešanih "vključuje stotine otrok, ki predstavljajo petino vseh ljudi, ki migrirajo po Sredozemlju. Večina jih beži pred nasilnimi konflikti in revščino". Na begu pa jim grozi smrt, nasilje, pridržanje, deportacije, celo suženjstvo. Na morju je glavni vzrok smrti utapljanje, ljudje pa umirajo tudi zaradi poškodb na ladjah. Kot opozarjajo v IOM-u, plovila, s katerimi plujejo prebežniki, niso primerna za plovbo. Redno se dogajajo odpovedi motorja, ladje nato dolgo plujejo nenadzorovano, zaradi česar številni ljudje na krovu umrejo zaradi dehidracije ali stradanja. V zadnjih letih so začeli prebežniki pluti z železnimi ladjami, katerih uporaba močno povečuje smrtonosnost plovbe. "Ne bi jim niti rekla ladje," je rekla Gunsser iz Alarmphona. Večinoma pa so v uporabi lesene ladje, tudi gumijasti čolni. Prevladujejo relativno manjše ladje, ki prevažajo do 100 ljudi. "Ni več toliko velikih ladij. Mislim, da je to posledica primera Pilos, ko je umrlo več kot 600 ljudi," je dejala aktivistka.

Odgovornost obalnih straž

Gre za nesrečo iz junija 2023, ko je manj kot 90 kilometrov od grškega obalnega mesta Pilos potonila večja ribiška ladja Adriana, ki je plula iz Libije in na kateri je bilo po pričevanjih okoli 750 ljudi, predvsem iz Sirije, Pakistana in Egipta. Samo 104 so preživeli. Ta primer ne ponazarja samo nevarnosti, ki se ji izpostavljajo prebežniki, ampak predvsem krivdo obalnih straž članic EU-ja za tovrstne tragedije. Preiskave so namreč pokazale, da so dejanja in neukrepanje grške obalne straže prispevali k tragediji ob Pilosu, oziroma so jo povzročile. Preživeli so tako dejali, da je ladja obalne straže privezala vrv na Adriano in povlekla, zaradi česar se je ladja s prebežniki prevrnila. Dejali so tudi, da je obalna straža po tem z zamudo sprožila akcijo reševanja in ni poskušala rešiti čim večjega števila ponesrečencev. Preiskava dogodka na grških sodiščih še poteka.

Grčija je bila večkrat obsojena na Evropskem sodišču za človekove pravice zaradi ravnanja s prebežniki, nazadnje ta mesec, ko je sodišče Grčijo obsodilo zaradi nezakonite vrnitve prebežnice v Turčijo. Evropsko sodišče za človekove pravice je ugotovilo verjeten obstoj sistemskega izvajanja prisilnega vračanja prebežnikov oziroma "pushbackov", na kar so nevladne organizacije, ki se ukvarjajo s pomočjo prebežnikom, dolgo opozarjale. Gunsser iz Alarmphona, organizacije, ki ima desetletne izkušnje s pomočjo prebežnikom na morju, je dejala, da grška obalna straža včasih prebežnike vkrca na gumijasti čoln in jih pošlje proti Turčiji. Včasih pokličejo turško obalno stražo in ji napovejo, da prihajajo ljudje s čolnom, ki naj jih odpeljejo nazaj v Turčijo, včasih pa tudi ničesar ne sporočijo in prebežniki nato pokličejo na pomoč Alarmphone. Ta organizacija, ko jo kontaktirajo prebežniki, ki se na morju znajdejo v težavah, njihovo lokacijo nato posreduje pristojnim oblastem in reševalnim ladjam drugih nevladnih organizacij na območju. Kot je pojasnila Gunsser, pa prebežniki zaradi pomanjkanja omrežja večinoma – razen v Egejskem morju – potrebujejo satelitski telefon.

Kriminalizacija reševanja ljudi v EU-ju

Glede odzivov na opozorila Alarmphona na težave prebežnikov je Gunsser dejala, da so predvsem libijske oblasti pogosto nedosegljive, oblasti drugih držav pa velikokrat pravijo, da na tistem območju ne delujejo in prav tako nič ne naredijo. Od članic EU-ja, ki se najbolj izogibajo reševanju ljudi, Gunsser izpostavi Malto. "Malta nikoli ne poskuša reševati, vedno počakajo, da so ljudje v italijanskih vodah." EU in njegove članice poskušajo na vsak način preprečiti prihod prebežnikov, tudi s kriminalizacijo reševanja ljudi. Na eni strani poskušajo oblasti z večdesetletnimi zapornimi kaznimi kaznovati kapitane ladij, s katerimi prihajajo prebežniki, če ugotovijo, kdo je to bil, na drugi pa s kaznimi grozijo tudi nevladnim organizacijam, ki prebežnike rešujejo.

Kot je pojasnila Gunsser, lahko v Italiji nevladna organizacija tako izvede le eno reševanje na eni misiji, kar je nezadostno, če gre za ladjo z več sto potniki, v enem poskusu pa se jih lahko reši denimo le 50. Oblasti ladji humanitarne organizacije odredijo vplutje v pristanišče, in če se ladja odpravi na še eno reševalno akcijo, jo lahko zasežejo, sprva začasno, v tretjem primeru pa tudi trajno. Kazni so zelo visoke, več kot 10.000 evrov. Zdaj te kazni in grožnje z zasegom, kot je dejala Gunsser, veljajo tudi za letala, ki služijo za iskanje prebežnikov v težavah.

Zaustavljanje prebežnikov pred vrati EU-ja – za vsako ceno

EU in njegove članice skušajo zmanjšati število prihodov prebežnikov tudi s pomočjo dogovorov s številnimi državami, predvsem severnoafriškimi in Turčijo. V Alarmphonu libijsko obalno stražo označujejo za t. i. libijsko, saj jo v celoti financirata Italija in EU, tudi ladje, ki jih uporablja, so stare italijanske ladje. Libija je ena ključnih držav, s katerimi je EU sklenil niz sporazumov, katerih namen je preprečevati prihod prebežnikov prek morja v članice Unije. Ti sporazumi oblastem v tej državi omogočajo, da prebežnike, ki jih odkrijejo na morju, izkrcajo v Libiji, čeprav je nezakonito vračati kogar koli v kraj, kjer mu grozijo hude zlorabe. V Libiji pa so prebežniki žrtve številnih zlorab, ki jih izvajajo milice in varnostne sile.

Gunsser je pojasnila, da prebežniki, ki jih pokličejo v upanju na pomoč, včasih prosijo, da še ne obvestijo obalne straže, ker da so še v libijskih vodah in nočejo nazaj v Libijo. Kot je dodala, libijska obalna straža pogosto tudi strelja na ladje nevladnih organizacij in jim preprečuje dostop do prebežnikov. "Nekateri celo pravijo, da je bolje umreti, saj imajo tam tako grozne izkušnje", je dejala glede odnosa prebežnikov do vrnitve v Libijo. Po njenih besedah prebežniki po vrnitvi v Libijo namreč v 99 odstotkih primerov končajo v centrih za pridržanje, kjer jih zlorabljajo, ženske posiljujejo, izvaja se pritisk, da družina pošlje denar zanje in jih tako osvobodi. Veliko je prisilnega dela, podobnega suženjstvu, je dejala Gunsser.

Nevladna organizacija za zaščito človekovih pravic Amnesty International je opozorila tudi na sporazum EU-ja s Tunizijo iz leta 2023, ki je bil sprejet "kljub vse več dokazom, da oblasti hudo kršijo človekove pravice". Sporazum tudi "signalizira EU-jevo sprejemanje vse bolj represivnega obnašanja tunizijskega predsednika in vlade," so ob sprejemu sporazuma sporočili v Amnestyju. Zaradi dogovora bo EU "sokriv za trpljenje, ki bo neizogibno sledilo," so dodali. Tunizijske oblasti prestrežene prebežnike, ki so v državi pogosto tarča rasističnega nasilja, prepeljejo do meje z Libijo in Alžirijo, kjer jih v puščavi pustijo brez hrane, vode ali zavetišča, ob tem jih varnostne sile ropajo in pretepajo. EU financira tunizijske varnostne sile, ki izvajajo spolno nasilje nad ženskami, je poročal Guardian, ki je dodal, da se višji viri v Bruslju sicer zavedajo obtožb o zlorabah zoper prebežnike v Tuniziji, a si pred tem zapirajo oči.

Rešitev: omogočanje urejenih migracij

Glede možnosti preprečevanja umiranja ljudi v iskanju varnosti in boljšega življenja obstaja med aktivisti in relevantnimi mednarodnimi organizacijami in agencijami Združenih narodov konsenz. "Z osredotočanjem njihovih politik in financiranja na zadrževanje in prenašanje izvajanja nadzora na mejah, namesto na zagotavljanje varnih in zakonitih poti za tiste, ki skušajo meje prečkati na varen način, voditelji EU-ja spet sprejemajo propadle politike, ki temeljijo na brezčutnem zanemarjanju osnovnih standardov na področju človekovih pravic," je ob sprejemu sporazuma med EU-jem in Tunizijo opozoril Amnesty International.

Eve Geddie, direktorica Urada za evropske institucije pri Amnesty International, je leta 2023 zapisala, da sporazumi, "katerih namen je zadržati ljudi v nečlanicah EU-ja, ne rešuje življenj, niti ne zmanjšuje zanašanje ljudi na neregularne poti". Ravno obratno, ljudje na poti so zaradi teh sporazumov prisiljeni v še nevarnejše poti, da bi se izognili oblastem, tihotapci ljudi pa imajo še večje dobičke, saj so prebežniki še bolj odvisni od njihovih storitev, je opozorila Geddie. Predvsem pa ti sporazumi ne naredijo ničesar za reševanje problemov, zaradi katerih se ljudje sploh odločajo za migriranje oziroma beg, je dodala.

Abdelazim iz IOM-a je poudarila, da je "glavni razlog za povečanje števila smrti še vedno pomanjkanje regularnih migracijskih poti. Čim manj je teh poti, ki so regularne, varne in urejene, več smrtonosnih, neregularnih prečkanj na različnih poteh bomo videli." Kot je dodala, je "zagotavljanje primernih, varnih, regularnih in urejenih možnosti za migracije ena glavnih rešitev za končanje umiranja migrantov." Zato v organizaciji Alarmphone zahtevajo omogočanje zakonitega potovanja v Evropo. "V prihodnje zahtevamo svobodo gibanja za vse, da imajo vsi pravico živeti, kjer želijo živeti, tako kot Evropejci", je dejala Gunsser.

V Alarmphonu so v začetku letošnjega leta še poudarili, da medtem ko se o ljudeh, ki so umrli na poti, pogosto poroča le kot o številkah, gre za ljudi s svojimi zgodbami, družinami in prijatelji. "Žalujemo za temi umrlimi, zaradi teh smrti, ki se jih je dalo preprečiti. Ti mejni zločini so posledica mašinerije nadzora nad migracijami, ki vsako leto stane milijarde evrov. Medtem ko ljudem ne prepreči uveljavljanja njihove pravice do premikanja in migriranja, kar potrebujejo, povzroča smrt in uničenje," so zapisali.