Obetavnemu francoskemu judovskemu oficirju Alfredu Dreyfusu so konec 19. stoletja odvzeli čin in ga poslali v izgnanstvo na Hudičev otok, potem ko so ga obsodili zaradi izdaje vojaške skrivnosti Nemčiji. Dve leti pozneje so dokumenti potrdili, da za Nemčijo ni vohunil Dreyfus, a vojska tega ni hotela priznati. Dokončno je bil pomiloščen šele leta 1906.

Več kot 100 let pozneje je afera (po njej je bil posnet tudi film Obtožujem Romana Polanskega) del kampanje pred francoskimi predsedniškimi volitvami prihodnje leto, poroča Guardian. Pretekli teden je namreč francoski predsednik Emmanuel Macron odprl prvi muzej, posvečen aferi Dreyfus, in sicer zgodovinska zbirka domuje v hiši Emila Zolaja, slavnega književnika, ki je bil eden največjih zagovornikov Dreyfusove nedolžnosti. Macron je v svojem nagovoru poudaril, da nič ne more izbrisati ponižanja in krivice, ki ju je bil deležen Dreyfus. "Ne poslabšajmo tega s pozabljanjem, poglabljanjem ali ponavljanjem," je še dejal Macron in poudaril pomen nuje boja proti antisemitizmu. "Mladim govorim, da ne smejo pozabiti na te boje. V svetu, v kakršnem živimo, v naši državi in naši republiki, tovrstnih bojev še ni konec."

Številni so si razlagali, da predsednikove izjave letijo na Erica Zemmourja, skrajnega desničarja, nekdanjega novinarja, voditelja in pisatelja, ki s svojimi izjavami in prepričanji že leta jezi francosko javnost, zaradi njih se je tudi že večkrat znašel na sodišču in bil tudi že obsojen. A pridobiva tudi izjemno veliko podporo med morebitnimi volivci.

S svojimi izjavami, da je kolaboristični francoski voditelj Philippe Petain rešil številna življenja francoskih Judov, in ne da je pomagal pri njihovi deportaciji v nacistične kampe ter da ni jasno, kakšna je resnica glede afere Dreyfus, razburja številne Francoze. Številni Judje so zgroženi in razočarani nad njegovimi izjavami, sploh ker je sam potomec alžirskih Judov.

Od novinarja, voditelja, pisatelja do politika?

63-letni Zemmour je bil rojen berberskima Judoma, ki sta v 50. letih prejšnjega stoletja prišla v Francijo iz Alžirije. Odraščal je v predmestju Pariza. Leta 1979 je diplomiral na inštitutu za politične vede v Parizu, kot novinar pa je najprej delal za Le Quotidien de Paris, potem pa za Le Figaro in Le Figaro Magazine, kjer se je posvečal pisanju o desnici in skrajni desnici. V javnosti je postal znan leta 2006 s svojo provokativno knjigo, v kateri je pisal o nevarnosti feministične ideologije, kot je to poimenoval sam. Od knjig je presedlal na vodenje TV-oddaj, v katerih je bil zaradi svojih nestrpnih izjav večkrat obsojen.

Številni zagovorniki človekovih pravic in levo usmerjeni politiki so v zadnjih tednih izrazili ogorčenje, da Zemmour dobiva toliko medijske pozornosti ob promociji svoje najnovejše knjige Francija ni rekla svoje zadnje besede (La France N'a Pas Dit Son Dernier Mot). V njej piše, kako bodo priseljenci in islam uničili državo, in svari pred vojno ras. Po njegovem mnenju belopoltega, heteroseksualnega moškega ogrožajo etnične manjšine in t. i. gejevski lobi. Prepričan je, da so tujci prevzeli celotne soseske v Franciji in da bo Francija postala islamska republika, če ne bodo ustavili priseljevanja.

Kot navaja Guardian, je tudi občudovalec nekdanjega ameriškega predsednika Donalda Trumpa, po čigar vzoru organizira množična zborovanja. Po njegovih besedah želi ustanoviti ultrakonservativni lok od desnice do skrajne desnice, pri čemer želi prepričati tako volivce z nizkimi prihodki kot volivce, ki jih sam naslavlja kot patriotsko buržoazijo. S svojimi prepričanji privablja velik del volivcev skrajne desnice Marine Le Pen. Člani družine Le Pen so se za predsedniški položaj potegovali na vseh volitvah v zadnjih 47 letih, z izjemo leta 1981. Marine Le Pen je po porazu na zadnjih volitvah skušala v zadnjih letih razširiti bazen svojih volivcev s preimenovanjem stranke in z odmikom od rasističnih prepričanj. Zemmour ji očita, da se je pomehkužila in da ne bo nikoli zmagala na volitvah. Meni, da Francija želi radikalnejši pristop v boju proti "vojni civilizacij".

Čeprav ni član nobene stranke in nima izkušenj z volitvami, je pred nekaj tedni prehitel Marine Le Pen v javnomnenjskih raziskavah. Njegova podpora ima dvomestno številko, in kot navaja AP, čeprav (še) ni razglasil kandidature, s svojimi besedami že diktira ton kampanje in tudi njene teme. Čeprav je bil večkrat obsojen zaradi sovražnega govora zaradi svojih protiislamskih in protipriseljenskih izjav, hitro pridobiva vse več sledilcev in podpornikov.

"Zemmour uporablja zelo staromoden diskurz francoske skrajne desnice, v tem, kar govori, ni ničesar novega," je za Guardian dejala Cecile Alduy, profesorica na univerzi Stanford in strokovnjakinja za francosko politično semantiko. "Kar pa je novo, je sprejetost takšnega diskurza v javnem pogovoru. Gre za prelomno točko v francoski politični zgodovini, da Zemmour dobiva toliko prostora in legitimnosti v medijih." Ob tem je pojasnila, da so za Jeana-Marieja Le Pena veljala drugačna pravila: Jacques Chirac leta 2002 z njim ni želel sodelovati v soočenjih pred predsedniškimi volitvami, številni novinarji so zavrnili možnost, da bi ga zaradi njegovih antisemitskih izjav povabili k sodelovanju.