Falk je vodja oddelka za zunajtelesno membransko oksigenacijo (ECMO) v Karolinski bolnišnici na Švedskem. Z njim smo se pogovarjali na začetku februarja.

Sam je tik pred izbruhom pandemije dobil sina, zato je nameraval izkoristiti očetovski dopust in preživeti čas z njim, a zaradi pandemije ni mogel zapustiti svojega delovnega mesta. "Žena je morala večino dela doma opraviti sama. Je ena od neštetih brezimnih junakinj, opravlja zelo pomembno delo, da sem lahko jaz ves čas v službi."

Kot prizna, je bilo najteže lani pomladi, na začetku. "Nismo razmišljali le o tem, kako pomagati pacientom, zagotoviti smo morali tudi dovolj osebja in organizirati nabavo manjkajoče medicinske opreme. Med drugim valom je bilo vse veliko bolje organizirano, vsi postopki so bili že določeni, imeli smo tudi že poseben covidni oddelek, zato sem imel tudi več prostega časa." Po normalnem delavniku je lahko tako šel domov, medtem ko je med prvim valom domov hodil šele ob desetih ali enajstih zvečer. Brez dlake na jeziku prizna, da ga je covid-19 pošteno izmučil. "Predvsem sem ga že sit."

Več o nadaljevanju.

Pomagate najbolj kritičnim covidnim bolnikom s tako imenovano ECMO-napravo. Kaj pravzaprav to pomeni?
Naprava ECMO so v bistvu prilagojena umetna pljuča in srce, naprava lahko nadomešča pljuča in srce. Če bolniku odpovedujejo pljuča ali srce, ga priklopimo na napravo ECMO in lahko živi dalje brez delujočega srca ali pljuč. Na ECMO priklopimo bolnike, ki jim navadni respirator ne pomaga in za katere pričakujemo, da bodo umrli v 24 urah. Bolniki, ki jim pomagamo z napravo ECMO, bi ob običajni intenzivni negi umrli. Lani je bila večina naših pacientov covidnih, število drugih, ki smo jim pomagali z napravo ECMO, se je močno zmanjšalo. Kar 70 odstotkov bolnikov, ki smo jim pomagali lani, je zbolelo za koronavirusno boleznijo.

Kaj pričakujete v prihodnje? Vam grozi tretji, morda tudi že četrti val?
Predvsem se bomo morali naučiti živeti s covidom 19. Novi koronavirus bo del našega življenja, vseeno, ali živite na Švedskem ali v Sloveniji, virus bo še dolgo z nami. Upamo, da se bo zaradi cepljenja pritisk na zdravstvene sisteme umiril, toda vedno bodo ljudje, ki se ne bodo hoteli cepiti, zato bodo končali v bolnišnici. Glede naslednjih valov pričakujem, da se bo tretji val pri nas kmalu začel.

Ste imeli spomladi dovolj zdravstvenega osebja in osebne zaščitne opreme?
Spomladi nam je primanjkovalo obojega. V Karolinski bolnišnici so takrat ustanovili poseben oddelek, ki skrbi le za nabavo osebne zaščitne opreme. Nekdo z našega oddelka je šel v bližnjo trgovino z železnino in kupil zaščitne obrazne maske za vse zaposlene. Spomladi sem počel še marsikaj drugega, poleg zdravniškega dela. Med drugim valom je vse teklo veliko bolje. Kar pa se tiče števila zaposlenih – spomladi je bilo v naši bolnišnici na intenzivni negi hkrati kar 130 bolnikov. Če se bo ta številka ponovila, nam bo seveda spet primanjkovalo medicinskih sester. Med drugim valom smo imeli največ 40 bolnikov, torej le tretjino toliko kot spomladi, zato smo bili tudi veliko uspešnejši. Če se število bolnikov močno poveča, omejimo operativne posege, opravljamo manj nenujnih posegov. Če se dogaja to, se čakalne vrste za operacije zelo podaljšajo in tudi za te paciente moramo nekoč poskrbeti.

Vam je morda kdaj primanjkovalo ventilatorjev? Ste bili prisiljeni izbirati, katere paciente boste priključili na ventilator, katerih pa ne?
Ne, to se ni zgodilo nikoli. Nikoli. Vodstvo bolnišnice je takrat ravnalo zelo pametno, saj so se za nabavo pogajali neposredno s švedskim proizvajalcem ventilatorjev, zato smo lahko vsak teden neposredno iz tovarne dobili deset novih ventilatorjev.

Kaj se je zgodilo v domovih za ostarele?
To je zelo zapleteno vprašanje. Najprej bi rad poudaril, da mislim, da nam ni uspelo. Kot ste dejali, je bila osrednja naloga naše strategije zaščita ostarelih, nihče pa nam ni povedal, kako jih zaščititi. Če ne veš, kako pomagati, je strategija težko uspešna. Vemo, da je v domovih za ostarele primanjkovalo osebne zaščitne opreme, tudi negovalno osebje ni bilo ustrezno izurjeno, zaposleni niso znali pravilno uporabljati osebne zaščitne opreme. Mislim, da sta to glavna razloga, zaradi katerih smo bili tako neuspešni.

Bi lahko družba storila več, da bi pomagala zdravnikom? Bi se lahko bolje varovali pred okužbami in posledično ne bi pristali v bolnišnici?
Na Švedskem so sprva veljala le priporočila. Ljudje so se jih držali, do določene mere. Sčasoma pa se priporočil naveličaš, postane ti vseeno. Na Švedskem smo zdaj spoznali, da priporočila niso dovolj, potrebujemo pravila in ukrepe. Mislim, da jih imamo še vedno premalo. Sprejeli smo nekaj ukrepov, omejili smo, denimo, koliko ljudi je lahko hkrati v trgovini, mislim pa, da bi morali iti še malo dlje, saj se ljudje še vedno malo preveč družijo. Eden najboljših ukrepov vlade je bila razglasitev policijske ure po 20.00. To ni prava policijska ura, v resnici velja le za bare, ki po osmi uri zvečer ne smejo več streči alkohola. Mislim, da je to zelo razumen ukrep. Mislim, da potrebujemo še malo več omejitev, kot jih imate, denimo, v Sloveniji.

Kaj menite o različnih strategijah spopadanja z epidemijo?
Vsi kar naprej primerjamo države – kako gre Švedski, kako gre Franciji, kako Združenemu kraljestvu. Mislim, da nihče nima popolne strategije. Šele čez pet let bomo morda lahko rekli, ali so bili nekateri švedski ukrepi uspešnejši od popolne ustavitve družbe. Nikogar nočem obtoževati, toda lahko rečem, da Švedska na nekaterih področjih ni bila uspešna, vemo pa, da to, da so vse šole ostale odprte, ni povečalo števila okuženih s covidom-19.

So cepiva luč na koncu predora?
Da, cepiva so vsekakor luč na koncu predora, a žal smo še zelo daleč od konca. Žal vam moram povedati, da bomo tudi leta 2021 prisiljeni živeti s covidom 19.

Kakšna prihodnost se nam obeta? Bomo še kdaj lahko plesali v množici brez maske na obrazu?
Močno upam, da da.