Tam je bil na dopustu. Z novinarskim kolegom Ervinom Hladnikom Milharčičem sta v osmih dneh prevozila več kot 4.000 kilometrov. "Na pot sva se odpravila z land rover sefenderjem vojaško zelene barve. Ta avtomobil je požel zelo veliko zanimanja predvsem na mejah. Spraševali so naju: "Military? (Vojska?)" Midva pa sva odgovorila: "No, no, hunting!" (Ne, ne lov!)." (smeh)

Jaka Gasar (34) je že vrsto let fotograf časopisa Dnevnik. Lani mu je Društvo novinarjev Slovenije (DNS) podelilo nagrado za izjemne dosežke v novinarski fotografiji. Trenutek, ko je starejši moški v poplavah, ki so prizadele Slovenijo, rešil svojega hišnega ljubljenčka, "je čist, dinamičen kader, ki izkazuje ljubezen in moč človeka v boju s podivjano naravo", so zapisali v obrazložitvi nagrade (glej desno fotografijo pet, 'Gospod in maček').

Jaka je vedno prijeten sogovornik, ki ga poleg fotografije zaznamujeta vsaj dve lastnosti: njegov smeh in neverjetna sposobnost pripovedovanja zgodb. Tisti, ki ga poznajo, bodo vedeli, da se nekatere stvari res lahko zgodijo le njemu. Recimo to, da se je v Odesi v vzhodni Ukrajini le za las izognil tepežu oboroženih zamaskirancev. Vendar pa bolj kot njegovo pripovedovanje govorijo njegove fotografije. Trpke, a življenjske, če se le da, narejene v črno-beli tehniki, saj mu je ta najbliže. Podobe Ukrajine, kot je v medijih v zadnjih mesecih ne vidimo pogosto, si lahko ogledate na njegovi razstavi v galeriji 'Kljub vsemu' (Tovarna Rog, Ljubljana). Z Jako tokrat kar na "ti".

Je za fotoreporterja nekaj čisto normalnega, da se odpravi na dopust v državo, kjer na skoraj polovici njenega ozemlja poteka državljanska vojna?
Zame ne pomeni dopust to, da ležim nekje pod palmo, to je potem 'odmaranje' (op. p. počivanje). Dopust se vedno lahko koristno izkoristi. Za fotoreporterja pa trenutno ni lepšega kraja za dopust, kot je Ukrajina.

Morda tudi zato, ker si bil dobro sprejet tako med Ukrajinci kot med Rusi?
Kot fotoreporterju iz Slovenije mi je bilo zelo zanimivo delati, saj te imata obe strani radi. Ukrajinci so me spraševali, kako je v Evropski uniji, medtem ko so Rusi rekli nekaj v smislu: "O, Jugoslavija … ti si naš brat!"

In kaj si odgovoril Ukrajincem, kako je v EU-ju?
Sprva sem jim rekel, da ni dobro in da naj se EU-ju izogibajo. Potem pa sem ugotovil, da je moja razlaga brez vsakršnega pomena, zato sem se tovrstnih komentarjev zadržal. Rekel sem: "Da, da Evropska unija je v redu!" (smeh).

Pot sta začela v Odesi.
Z avtomobilom sva se peljala čez Madžarsko, Romunijo, Moldavijo in nato v Odeso, Kijev in Lvov.

Videl si tako proevropski Kijev kot v prorusko Odeso. Kakšno je vzdušje med prebivalci?
Čeprav je v Odesi večina prebivalcev Rusov, sem dobil vtis, da si ne želijo ravno vsi živeti v Rusiji. Je pa zanimivo, da sva prav tisti dan, ko sva prišla v Odeso, v nekem ameriškem časopisu brala članek, kako Rusi pravkar izvajajo vojaško invazijo nad Ukrajino čez Moldavijo. Midva pa sva ravno prišla iz Moldavije, kjer ni bilo ničesar! In to je napisal neki resen ameriški časopis. Samo toliko o novicah, ki nam jih plasirajo.

V medijih velika zmeda med drugim nastaja tudi pri poimenovanju ruskih prebivalcev na vzhodu Ukrajine. Ti so ali ruski separatisti ali oboroženi proruski aktivisti - kaj od tega je bliže resnici, če sploh kaj?
Rusov ni korektno poimenovati kot separatiste. Menim, da so separatisti v tej igri Američani, ki so zelo dobro preračunali, koliko zalog plina imajo oni, poznali so zgodovino Ukrajine in Rusije. Vedeli so, da je velika večina Ukrajincev med drugo svetovno vojno sodelovala z nacistično Nemčijo. Res pa je tudi to, da je Stalin izstradal več kot dva milijona Ukrajincev. In kaj je interes ZDA? To, da sprožijo spor med bratskim narodom. Rusija se je rodila v Kijevu. Ukrajinec in Rus, to sta en narod. Namen ZDA je sprožiti spor med bratskim narodom, spraviti državo na kolena in zanetiti krvavo vojno, nato pa ji posoditi ogromne količine denarja in več desetletij živeti od obresti … Ne verjamem, da bo EU Ukrajino kmalu sprejel medse. A največji kriminal je spor med brati, to smo videli že v Jugoslaviji.

Ogenj, nasilje, luže krvi, objokane ženske, jezni pogledi, dim, razdejanje. To so motivi fotografij, ki jih zadnjih nekaj mesecev dobivamo iz Ukrajine. A kakšno je življenje za tem? Obstaja neka druga resničnost?
Ljudje se imajo zelo radi. Po parkih, travnikih in grmovju vidiš pare, ki se poljubljajo. Fantje so pravi kavalirji in svoja dekleta po mestu nosijo tudi v naročju (glej desno tretjo fotografijo). Sicer pa se mi zdi, da življenje v Odesi ubira svojo pot. Če ne greš ob 18.00 zvečer mimo Potemkinovih stopnic, kjer vsak večer potekajo mirni shodi Ukrajincev, sploh ne bi vedel za proteste. Če zaobideš trg, na katerem je Dom sindikatov, kjer imajo svoj tabor Rusi, nimaš pojma, da se tam sploh kaj dogaja. Ljudje živijo svoje življenje, ležijo na plaži ali se kopajo.

Potihoma sem upala, da bodo tvoje fotografije na razstavi narejene v barvni tehniki, a si se znova vendarle odločil za črno-belo. Zakaj?
Črno-bela fotografija mi je veliko bližja kot barvna. Legende fotografije, kot so Josef Koudelka, Robert Capa, Henri Cartier-Bresson in vsi drugi fotografi, ki jih občudujem, so fotografirali v tej tehniki. Sicer pa se zadnjih 15 let vojno običajno fotografira barvno. Nekatere fotografske agencije pretiravajo s postprodukcijo (op. p. postopek obdelave fotografije), kar meni ni všeč. Vedno se vprašam, ali morda s tem, da fotografiji, ki je tragična že sama po sebi, dodaš pretirano postprodukcijo, tudi vojna postaja del popkulture. Takšna vprašanja me motijo. Iz vojne nimaš kaj delati umetnosti. Vojno lahko prikažeš samo tragično, saj ljudi prizadene, ne pa, da se naslajajo nad lepo fotografijo. Tovrstne fotografije bi morale biti podlaga ali vzgib, da bi politika ustrezno ukrepala in zmanjšala trpljenje nedolžnih ljudi.

Čeprav te takšna vprašanja motijo – nadaljujem. Namreč zdi se mi, kot da fotografije v črno-beli tehniki v kontekstu aktualnega družbenopolitičnega dogodka med informacijo in gledalca postavijo distanco. Kot da manjka tista živost, barvitost, vonj življenja, s katerim lahko gledalec primerja sedanjost s preteklostjo in jo navsezadnje podoživlja.
(Dolg premislek) Lep opis, kaj je razlika med črno-belo in barvno fotografijo, je dal legendarni fotograf Ted Grant, ki je dejal, da če fotografiraš ljudi v barvni tehniki, to pomeni, da fotografiraš njihove obleke, če fotografiraš v črno-beli tehniki, pa fotografiraš njihove duše. Mislim, da ni lepšega opisa, kot to.

Si imel pred odhodom v Ukrajino v glavi podzavestno že postavljene grobe kadre, pričakovanja?
Ne bi ravno rekel, da iščeš neki kader, zagotovo pa težiš k nečemu, zato moraš imeti odprte oči in gledati, kaj se dogaja. Opažam pa, da fotografi, ki delajo za svetovne novičarske agencije, v zadnjem času veliko delajo s širokokotnimi objektivi. Poleg tega, da s tem rahlo popačijo fotografijo, nanjo postavijo preveč informacij, ki jih gledalec ne potrebuje. Jaz uporabljam le klasične objektive, ki jih uporabljajo reportažno-dokumentarni fotografi zadnjih sto let. To sta 35-milimetrski in 50-milimetrski objektiv.

Ko sva ravno pri informacijah, v Odesi si v objektiv ujel incident med Rusi in Ukrajinci, ki te je rahlo presenetil. Kaj točno se je zgodilo?
Zgodba gre nekako takole. 10. aprila je obletnica dneva osvoboditve Odese izpod nacizma, zato vsako leto priredijo parado. Hodijo od operne hiše do železniške postaje in naprej do parka, kjer je Dom sindikatov in imajo Rusi svoj tabor. Ko smo prišli do Doma sindikatov, je Rusom nekdo javil, da so Ukrajinci zasedli neki ruski hotel. Še v istem trenutku so se ljudje preoblekli v neprebojne jopiče, v vojaška oblačila, nadeli so si verige. Tisti, ki niso imeli pri sebi kolov, so izpulili deske iz klopc. Množica okoli 200 ljudi se je dobesedno vsula na tramvaje in avtomobile ter se odpravila proti hotelu, kjer je bil že parkiran policijski avtobus. Množica je zahtevala, naj policija avtobus umakne, da lahko vdrejo v hotel. Ker tega niso storili, so avtobus dobesedno razsuli. Ko je bilo vsega konec, so spet odšli nazaj na tramvaj in avtobus, kjer so se pomešali med druge potnike, ki so se vračali z dela. Kot da se nič ni zgodilo. In prav za to fotografijo (glej desno četrto fotografijo) bi lahko rekel, da še najbolje ponazarja vsakdan v Odesi.

Ob kateri uri se je to dogajalo?
Okoli tretje ure popoldne.

In ljudje so se navadili, da pač včasih poleg njih na avtobusu stoji zamaskiran in oborožen moški?
Da, kot kaže, je to v trenutni situaciji del njihove folklore.

Kako pa prebivalci Odese gledajo na te 'ulične bojevnike'?
No, prav to pa je bilo meni zelo zanimivo. Ko sem videl tisto množico 200 ljudi, ki se je vkrcavala na tramvaje - jaz sem jim sledil s taksijem -, je bil pred hotelom neki gospod oblečen v generala z vsemi čini, ki je za roko držal svojega vnuka. Vnuk je bil oblečen v vojaka, na sebi je imel neprebojni jopič, v roki je držal verigo. Dedek ga je nato pripeljal do uničenega policijskega avtobusa in ga dregnil, češ: "No, zdaj pa pojdi!" In ko sem se potem s to množico vrnil nazaj na trg pred Dom sindikatov, me je presenetilo, da so tam stali dedki in babice ter "mamce in fotri", ki so te ljudi pozdravljali kot heroje! Na drugi strani pa v Odesi vidiš, kako sredi belega dne v bar na kavico pridejo ljudje, oblečeni v vojake, na sebi imajo neprebojni jopič, za pasom pa palico za bejzbol in verigo.

Kakšen odnos pa imajo do fotografov? Jim godi, da jih nekdo fotografira, ali prej preverijo, na čigavi strani si?
Bom povedal takole: ko sva prišla v Odeso, sva nič hudega sluteč parkirala približno 100 metrov od Potemkinovih stopnic, kjer sva čakala na gospo, da nama preda ključe stanovanja. Ker sva se zelo dolgo vozila čez Moldavijo, sem si hotel malo pretegniti noge in prižgati cigareto. V trenutku, ko sem dal cigareto v usta, je proti meni tekla skupina zamaskiranih in oboroženih moških. Bili so še kar daleč, zato sem se ozrl nazaj, ali ni morda kdo za menoj, a videl nisem nikogar. V tistem trenutku nisem vedel, ali bi šel nazaj v avtomobil in bi tako pretepli kolega in mene ter nama razbili avtomobil ali pa naj počakam in se tako na neki način žrtvujem. Ko so bili moški že zelo blizu, se je pred nama ustavil avtomobil, iz katerega je izstopil neki povsem normalen moški v srajci in hlačah, star nekaj več kot 40 let. Množica moških se je ustavila pred nama in tega moškega pretepla. Usedel sem se nazaj v avtomobil in si mislil: "Aha, to je torej Welcome v Odesa."

In tako ne boš nikoli izvedel, proti komu so dejansko tekli.
To ostaja večna neznanka (smeh). Ko sva se nato odpravila za ovinek do Potemkinovih stopnic, kjer so Ukrajinci miroljubno protestirali, sva izvedela, da so bili tisti moški Rusi, ki so prišli samo malo izzivat. Malo so se pretepli, policija jih je deset odpeljala in to je bilo to. Potreboval sem dober del naslednjega dne, da sem ugotovil, kakšen imajo odnos do fotoaparata. In ko sem ugotovil, je bilo, kot da sem v raju v raju! (smeh)

Zakaj?
Recimo, ko fotografiraš ljudi na demonstracijah v Ljubljani, se ti pred objektivom skrijejo ali se začnejo smejati ali pa te odženejo. Skratka, v nobenem primeru ne moreš narediti dobre fotografije. V Odesi pa lahko te ljudi fotografiraš deset centimetrov pred njihovimi obrazi in te sploh ne opazijo. In to je za fotografa orgazmično. Kaj je za nas pomembneje kot to, da smo nevidni, če hočemo posneti dobro fotografijo in ujeti tisti pravi trenutek? (smeh)

Katja Štok

Utrinki iz Odese in Kijeva, ki jih je aprila letos v svoj objektiv ujel fotoreporter Jaka Gasar: