Decembra 1991, ko se je v Jugoslaviji že razplamtela vojna vihra, je Evropska skupnost sklenila priznati Slovenijo in Hrvaško. Predvsem v angleških medijih se je takrat pisalo, da je Nemčija s "predčasnim priznanjem" Slovenije in Hrvaške uničila Jugoslavijo in da naj bi bila kriva celo za vojno. Po Genscherjevem mnenju gre za poskuse nekaterih takratnih vpletenih, da popravijo svoje zmote. Trdi, da so bili v času, ko je bil on minister, odnosi z Jugoslavijo odlični.

Prvo in zadnje srečanje z Miloševićem
"Bili smo tisti, ki so skrbeli, da bi bilo približevanje Jugoslavije Evropski skupnosti olajšano. To tudi pojasnjuje, zakaj me je jugoslovanski zunanji minister Budimir Lončar povabil, da sredi junija 1991 pridem v Beograd na pogovore z različnimi skupinami. Tam sem prvič in zadnjič srečal Slobodana Miloševića. Bilo mi je popolnoma jasno, da hoče Veliko Srbijo," se spominja nekdanji nemški zunanji minister. "To je vtis, ki ga je pustil."

Genscher se spominja, da se je takrat v Evropski skupnosti na predlog Pariza oblikovala posebna komisija pod vodstvom Francoza Roberta Badinterja in njegovega namestnika, Nemca Romana Herzoga, ki je dobila navodila, da mora pripraviti pravila za priznavanje držav v Evropi, pri tem pa so imeli jeseni leta 1991 v mislih predvsem Jugoslavijo. Danes 84-letni Genscher je osebno poskrbel, da predsednik komisije ni bil Nemec, in poudaril, da je bil Badinter zelo blizu tedanjemu francoskemu predsedniku Françoisu Mitterrandu, zato je komisija uživala njegovo veliko zaupanje.

Politika vedno bolj za priznanje neodvisnosti
Poleg pravnega pa je hkrati potekal še politični razvoj. "V številnih državah je bilo vse več glasov za priznanje Slovenije in Hrvaške. (Nekdanja britanska premierka, op. a.) Margaret Thatcher - že v pokoju – se je tudi opredelila temu v prid," je povedal nekdanji nemški zunanji minister in dodal, da je močna podpora priznanju prišla tudi od belgijskega in danskega zunanjega ministra. "Tedanji predsednik Sveta, nizozemski zunanji minister Hans van den Broek, je končno postavil rok. Rekel je, da če se vprašanje ne bo z mirnimi sredstvi rešilo v roku dveh mesecev, bo morala Evropska skupnost stopiti na pot priznanja. Ta rok je iztekel na začetku decembra. S 16. na 17. december smo imeli sejo, katere sklep je bil, da Slovenijo in Hrvaško priznamo 15. januarja 1992," je pojasnil Genscher, kaj se je na zasedanju v Bruslju domenilo 12 evropskih zunanjih ministrov.

Nemčija ni prehitela drugih s priznanjem
Na opombo, da kot datum nemškega priznanja neodvisne Slovenije in Hrvaške velja 23. december 1991, odgovarja, da Nemčija držav ni priznala predčasno, da je nemška vlada na seji 19. decembra zgolj sprejela odločitev o priznanju, saj je tedanji kancler Helmut Kohl hotel, da vlada odločitev o tem sprejme še pred božičem, to pa je napovedal že prej. Vladni kabinet je nato po vrnitvi Genscherja iz Bruslja potrdil, da bo Nemčija Slovenijo in Hrvaško priznala 15. januarja 1992. "O neki posebni vlogi Nemčije zato ne more biti govora." Posebej je poudaril, da se je Nemčija odločila za priznanje takrat kot druge države in da je vmes Badinterjeva komisija v svojem poročilu ugotovila, da Jugoslavija razpada. "Odločitev za priznanje Slovenije in Hrvaške je bila posledica nekega procesa, ki se je nakazoval že dalj časa in je bil neizbežen."

Nemški časnik Frankfurter Allgemeine Zeitung poroča, da je 23. decembra 1991 nemški generalni konzul v Ljubljani tedanjemu slovenskemu predsedniku Milanu Kučanu in nemški generalni konzul v Zagrebu tedanjemu hrvaškemu predsedniku Franju Tuđmanu predal pismo nemškega predsednika Richarda von Weizsäckerja o vzpostavitvi diplomatskih odnosov.

Perspektiva mora ostati EU
O primerjavi med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo pa je Genscher dejal, da so bile okoliščine razpada v obeh primerih povsem drugačne. V Jugoslaviji Milošević po mnenju Genscherja ni prepoznal znamenj časa. Srbija kot največja izmed republik bi morala takrat okrepiti pravice drugih republik, namesto da jih je omejevala, je izrazil mnenje dolgoletni vodja nemške diplomacije in ob tem dodal, da Kosovski Albanci leta 1989 niso zahtevali samostojnosti. Genscher je ob tem izrazil prepričanje, da se bodo rešitve za Kosovo našle. Pomembno je, da ostane perspektiva članstva v Evropski uniji edini odgovor, saj je take konflikte v skupnosti vrednot, kakršno predstavlja EU, najlažje reševati, je prepričan.