Padec berlinskega zidu je napovedoval ponovno združitev Nemčije, kar je skrbelo takratno britansko ministrico Margaret Thatcher kot tudi francoskega predsednika Francoisa Mitterranda, ki je podprl njene skeptične ideje ob nastanku nove države.

Njen svetovalec za zunanje zadeve Charles Powell je svetu prenesel njeno sporočilo, da bi bilo treba imeti Zahodno Nemčijo še posebej na očeh. 8. decembra leta 1989 je zapisal: "Premierka meni ... da se ne želimo zbuditi nekega jutra in ugotoviti, da so nas dogodki prehiteli in ušli izpod našega nadzora ter da je Nemška združitev zdaj naše breme."

Thatcherjeva sama na političnem parketu
A Thatcherjevi, ki je sicer spretno vplivala na evropske voditelje, s svojimi previdnostnimi ukrepi ni uspelo prepričati politične elite. Med drugim jo je zelo skrbelo, da bi se lahko znova prebudil sovjetski vodja Mihael Gorbačov.

Britanska premierka je ostajala sama tudi na domačem parketu. Njeni ideji je nasprotoval celo njen minister za zunanje zadeve Douglas Hurd. "Med mojim ministrovanjem je bil najin edini kamen spotike, da bi morali biti pri vprašanju Nemčije previdnejši," je dejal za BBC. Hurdu naj bi čez čas celo uspelo omiliti njen ideološki odpor. V svoj dnevnik je zapisal: "Običajnega besnjenja glede nemške sebičnosti in želje, da bi se prekinila nemška združitev, je vse manj."

Trenja med Hurdom in Thatcherjevo je opazil tudi zahodnonemški minister za zunanje zadeve Hans Dietrich Genscher. "Dobil sem vtis, kot da med njima obstaja neka razlika ... on je bil namreč zelo konstruktiven in pripravljen pomagati."

Thatcherjeva "brez dlake na jeziku"
Patrick Salmon, sicer zgodovinar na britanskem ministrstvu za zunaje zadeve, ki je omenjene dokumente zbral v knjigi Združena Nemčija 1989-1990, meni, da je pikra objektivnost Thatcherjeve marsikdaj vplivala na manjše spremembe.

"Bila je kot sprevodnik, saj si je upala povedati stvari, ki jih je marsikdo mislil, pa jih ni izrekel," je dejal Salmon.