Amnesty International in Nacionalna komisija za človekove pravice v Južni Koreji sta tudi v svojih letošnjih poročilih opozorila na strahotne razmere v delovnih taboriščih Severne Koreje, kamor oblasti zapirajo politične zapornike. Zaprtih naj bi bilo do 200.000 ljudi, zadržujejo pa jih v grozljivih razmerah, kjer je stopnja umrljivosti zelo visoka.

Južnokorejske oblasti so se odločile popisati zgodbe ubežnikov, ki jim uspe prečkati mejo med državama in ostati živi. Te dni so izdali poročilo, kjer je zbranih 278 izpovedi, v njih pa so popisana tudi imena stražarjev v taboriščih.

Pretresljivo pričanje moškega, ki se je rodil v taborišču
Svetu je verjetno najbolj znana zgodba Šin Dong Hjuka, ki mu je uspelo pobegniti iz države leta 2004 in je leta 2007 izdal knjigo z naslovom Pobeg v zunanji svet. V njej je popisal svoje življenje in prizore, ki jih je doživel med bivanjem v različnih delovnih taboriščih. Bil je priča usmrtitvama svoje mame in brata, ki sta se pogovarjala o pobegu iz taborišča, a v knjigi ni razkril, da jih je naznanil prav on in da je bil prepričan, da sta si to kazen zaslužila.

Šin Dong Hjuk je do zdaj verjetno edini Severni Korejec, ki se je rodil v delovnem taborišču in mu je od tam uspelo tudi pobegniti. 14 let je živel v majhni sobi s svojo materjo, spal na betonskih tleh, bil neprestano lačen in kot drugi zaporniki podvržen različnim oblikam ustrahovanja, piše v portretu, ki ga je objavil Guardian.

Stražarji izbirajo in poročajo zapornike
Zakaj so bili njegovi starši zaprti, ni vedel. Rodil se je kot sad dogovorjenega zakona v zaporu - stražarji namreč nekajkrat na leto določijo nekaj zapornikov in zapornic, ki se lahko poročijo in nekaj dni tudi spijo skupaj. Sicer vlada stroga osamitev moških in žensk, družijo se lahko le s privoljenjem zaporniških oblastnikov. Če se kateri izmed zaprtih ne strinja z izbiro "partnerja", se pač nikoli ne bo smel poročiti - ne on ne njegov izbrani partner.

Šinovi starši so med skupnim bivanjem spočeli dva otroka. Šin je imel osem let starejšega brata, ki ga ni niti dobro poznal, saj se je moral od matere odseliti, ko je bil Šin star štiri leta. Svoje otroštvo je tako preživljal v hladni sobi, kjer je njegova mama zjutraj, preden je odšla na prisilno delo, skuhala nekaj listov zelja in zrn koruze, Šin pa je že takoj po njenem odhodu pojedel svojo porcijo kosila, saj je bil zelo lačen.

Boj za hrano
Včasih ga je lakota premagala in je pojedel še mamin del, zato ga je mati pogosto pretepla, ko se je utrujena vrnila z dela. Tudi sicer so med zaporniki potekali pravi boji za pičlo odmerjeno hrano, če pa so koga zalotili, da si jo je shranjeval, so ga stražarji hudo kaznovali. Šin se spominja, kako je v taboriščni šoli učitelj do smrti pretepel deklico, ki je skrila nekaj zrn koruze.

Tako je bil še posebej vznejevoljen, ko je enkrat v sobi ob svoji mami zagledal svojega starejšega brata. Skromno večerjo so si namreč takrat morali razdeliti trije. Užaljen je šel spat, ko pa se je sredi noči zbudil, je videl, da mama za brata kuha tudi riž. Pogovarjala sta se o tem, kako bi se lahko rešila iz taborišča, Šin pa je slišal tudi, da brat sploh ne bi smel zapustiti svojih prostorov in da se je torej k materi pretihotapil.

Trgovanje z informacijami
Po glavi mu je rojilo vsem dobro znano pravilo, da bo vsak, ki izve za načrt pobega, pa tega ne pove stražarjem, usmrčen. Ponoči je tako stekel v svojo šolo in nočnemu čuvarju opisal pogovor svoje mame in brata, v zameno pa zahteval večje porcije hrane in lažje delo. Stražar mu je to obljubil, a ko so naslednji dan po Šina prišli izpraševalci, je ugotovil, da si je prilastil vse zasluge. Šina so zaprli v ječo, ga mučili, mu prizadejali opekline in hude poškodbe, saj naj bi prikrival informacije o pobegu.

Ko je čez nekaj dni le pojasnil, da je pravzaprav "opravil dobro delo" in vse takoj povedal stražarju, so ga prenehali mučiti in ga premestili v zapor. Tam mu je rane oskrbel starejši zapornik, ki mu je prvič pripovedoval o svetu zunaj taboriščnih zidov. Šin zanj sploh ni vedel. Njegovo mater in brata so medtem obsodili na ustrelitev. Usmrtitve so v zaporih po njegovih besedah javna stvar, navzoči pa so bili vsi zaporniki. Tja so odpeljali tudi Šina in njegovega očeta. Spominja se, da je čutil le jezo in prepričanje, da sta si mama in brat smrt zaslužila.

Prvič je izvedel, kakšno je življenje "zunaj"
Ko je Šin dopolnil 16 let, so ga iz taborišča premestili na prašičjo farmo, nato pa v šivalnico vojaških uniform. Tam je popravljal pokvarjene šivalne stroje, in ko mu je eden enkrat padel na tla in se polomil, mu je paznik odsekal del prsta. Njegovo življenje pa se je začelo spreminjati, ko je spoznal novega političnega zapornika, ki je sicer svoje življenje preživel v Pjongjangu. Počasi je izvedel, kakšno je življenje zunaj, da niso vsi zaprti in na prisilnem delu, še posebej pa ga je vznemirilo, da obstajajo tudi druge države, kjer naj bi bili ljudje svobodni.

Začela sta govoriti o pobegu in za novo leto 2005, v času, ko šivalnica nekaj dni ni delovala, sta ga tudi izvedla. Sojetnik Park je med pobegom umrl, Šinu pa je uspelo prečkati električno žico in v snegu pobegniti. Nato je dolgo taval oblečen v vojaško uniformo, ki jo je ukradel, dokler mu ni uspelo prebegniti na Kitajsko. Danes po poročanju Guardiana živi v Južni Koreji.