Leta 1965 v Salzburgu rojeni in v Cambridgeu šolani Baker je v novinarstvo prišel bolj po ovinkih, njegov poklic je namreč antropologija. A prav "študija človeštva" mu omogoča edinstveno videnje in obravnavo subjektov in sogovornikov.
V svoji karieri je prejel številne nagrade za filme, ki jih je posnel za državne televizije, kot so BBC, ORF, ARTE in SAT. Je velik zagovornik javnih medijev.
Z Bakerjem smo se pogovarjali na nedavnem prvem novinarskem festivalu v Sloveniji, Naprej/Forward.

Seznam ljudi, ki ste jih intervjuvali, je impresiven. Kdo je naredil največji vtis na vas?
(Dolgo premišljuje) Mislim, da je največji vtis name naredil Vaclav Havel. Ne toliko, kaj je rekel, ampak kako se je oblekel za intervju. Bil je predsednik Češke in smo snemali dokumentarni film o njem in žametni revoluciji. Obkrožen z varnostniki mi je dejal, da želi biti intervjuvan v pivnici, tam pa se je pojavil oblečen v majico s tisto slovito podobo Alberta Einsteina, na kateri moli jezik – kot da bi bil oblečen v kakšno majico Rolling Stonesov. In očitno je res dobro premislil o izbiri obleke in o tem, kako se želi predstaviti. In to kot takratni predsednik! Pogumno je bilo in močna izjava o tem, kdo Vaclav Havel je in kako je videl svoje delo. In to me je prevzelo.

Kaj pa kakšne negativne izkušnje z intervjuji? Vsi smo jih imeli.
Enkrat sem intervjuval Eduarda Ševardnadzeja, takratnega predsednika Gruzije in zadnjega zunanjega ministra Sovjetske zveze. Ni bila negativna ali slaba izkušnja, bila pa je napeta izkušnja. Naša ekipa je prestala dva popolna telesna pregleda, ker so na Ševardnadzeja v tistem času že dvakrat poskušali izvesti atentat. Še nikdar nisem videl toliko varnostnikov in takega varovanja. Delala sva intervju in nikakor nisem dobil dovolj podatkov, golih zgodovinskih spominov, poleg tega smo snemali na filmski trak in smo jih morali nenehno menjavati. Njegov telesni stražar me je nenehno trepljal po rami, jaz sem ga vztrajno ignoriral, ker sem potreboval več, moj prevajalec pa mi je ob vsakem vprašanju rekel, da mora biti to zadnje, ker so res resni. Na koncu sem obupal. Ampak saj je bilo razumljivo - dvakrat so ga že skušali ubiti, kot nekdanji sovjetski politik pa ni bil vajen svobodnega novinarstva.

Ste kdaj po koncu intervjuja kar koli obžalovali? Vprašanje, za katerega ste se pozneje grizli, ker ga niste zastavili?
O, Bog, da. (razmišlja, op. a.) Mislim, da bi rad vprašal Vivienne Westwood, ali ji je bil kdaj pank res všeč. Ker še sama je priznala, da je šlo v bistvu za umetniško gibanje, ki je imelo svoj rok trajanja, in bi jo vprašal, ali še vedno posluša pankovske plošče.

Yoko Ono, ki se je vam netipično odprla, je do neke mere kontroverzen lik. Ljudje imajo o njej še vedno predstavo kot o ženski, ki je razdrla Beatle, pa čeprav je celo sam Paul McCartney to pred kratkim zanikal. Ste zaznali pri njej tisti dejavnik usodne ženske?
Prva stvar, ki jo moram povedati o Yoko, je, da če želite spraviti Yoko v slabo voljo, jo vprašajte, zakaj je razdrla Beatle. Ko sem jo srečal, mi je rekla: 'Lahko verjamete, spet sem na Dunaju, po vseh teh letih, pa je prva stvar, ki me je vprašal novinar, zakaj sem razdrla Beatle. Kako butasti so lahko novinarji?' Yoko ni razdrla Beatlov, Beatli bi razpadli v vsakem primeru. Yoko je izjemna, ker je zanimiva kot umetnica, ker ima svoj način razmišljanja, in to je tisto, kar je pri njej res zanimivo. Kot umetnica je izjemno pogumna – spomnimo se njenega performansa v Parizu leta 2010, ko je vsak član občinstva lahko prišel do nje in odrezal kos njene obleke, dokler ni bila gola. In pri tem je bila stara že čez 70. Izjemno pogumno! In zanimivo, da si še vedno želi početi takšne stvari. In to je tisto, kar je karizmatično na njej.

Posneli ste dokumentarni film o Tretjem človeku Orsona Wellesa, intervjuvali ste kar nekaj ljudi iz sveta kulture in popkulture, obenem pa ste govorili s celo vrsto političnih veljakov. Kateri posel je po vašem mnenju bolj umazan – šovbiznis ali politika?
(Smeh) Tisto, kar je zanimivo, je, da sta oba v bistvu tesno povezana v smislu značajev vpletenih ljudi. Tako, da mislim, da pri teh področjih ne gre za kontrast. Zdi se mi, kot da bi bili povezani prek nekakšnega podzemnega hodnika, s skrivnim izhodom v svet politike in v svet šovbiznisa. Zato ljubita, potrebujeta in razumeta drug drugega, ker je veliko ljudi, vpletenih vanju, takih, ki so sami po sebi prazni in potrebujejo ljubezen občinstva in oboževalcev, da zapolnijo neko vrzel. Naj si gre za volivce kot množico ali pa za oboževalce kot množico, za psihologijo gonila ali za eros – podobnosti so. Veliko od njih je zelo nesamozavestnih, zelo so hladni in uživajo v moči. A to moč potrebujejo, da se pogrejejo.
Ljudje imajo v glavi predstavo, da so ljudje iz sveta zabave zanimivi, medtem ko so politiki dolgočasni. Kakšne so vaše izkušnje?
Kozlarija. Šovbiznis je posel. To ima že v imenu. Končni cilj šovbiznisa je pripraviti ljudi, da kupijo vstopnico, album, film … V tem je tudi razlika med predstavniki šovbiznisa in kulturniki, s katerimi imam več izkušenj. Mislim, da je ena stvar, ki dela ljudi iz šovbiznisa zelo dolgočasne, to, da so pogosto zelo enodimenzionalni. Oni bi rekli "zagnani" in "osredotočeni", jaz bi rekel enodimenzionalni - v smislu lastne kariere, slave in polnjenja tiste vrzeli, ki si jo nekje globoko v sebi želijo zapolniti s slavo. Ali pa gre tudi za ljudi, ki so bili izbrani za to, da postanejo zvezde, ker so pač vodljivi, nezakomplicirani in – enodimenzionalni. Pri Beatlih, denimo, je bil njihov razpad neizogiben. Zakaj? Ker je imel vsak po svoje zanimiv, kompleksen značaj.

Doktorirali ste na temo zgodovinskega spomina v vojni. Ne vem, ali veste, ampak tema je tudi pri nas zelo živa.
Nisem vedel, ampak si lahko predstavljam.
Kaj je potrebno po vaših izkušnjah, da narod obrne stran v zgodovinski knjigi in gre naprej?
Država, ki je najzanimivejši zgled tega, je Južna Afrika. Drugačna pa je zato, ker so imeli Komisijo za resnico in spravo ter nadškofa Tutuja. In v JAR-u je Cerkev s Tutujem igrala res pozitivno vlogo. Podobno vlogo je imel na Češkem Vaclav Havel. To so bili veliki voditelji, ljudje, ki so bili sami žrtve pod določenim sistemom in ki so videli »širšo sliko«. Videli, da potrebujejo spravo in da je sprava povezana z resnico. Na sodišču, denimo, iščeš resnico, a ne iščeš sprave, ampak kazen. Treba si je priznati, da so bile napake, a da je sprava pomembnejša in večja od tega. Kot v razmerju. Tudi Nemčija je z dokumenti Stasija dobro opravila s svojo preteklostjo. In pri tem pomembno vlogo igra novinarstvo, ko operira s konkretnimi podatki in številkami, ne pa s spomini in izpovedmi, ker ti so nevarni zaradi svoje subjektivnosti in manipulacijskega dejavnika.

S slovenskega vidika je morda najzanimivejša oseba, kar ste jih intervjuvali, Titov partizan Giacca. Za Slovence je namreč kombinacija besed "Tito" in "partizan" zagotovilo za razgreto in polemično javno razpravo ter razdeljen narod. Ste vi vaš subjekt intervjuja dojemali kot tako polarizajočo osebo?
V smislu zgodbe, filma, ki smo ga posneli za BBC, je šlo za polarizajočo temo, ker je bil Giacca obtožen poboja t. i. belih, katoliških partizanov v Furlaniji. In Giacca se ni nikdar vrnil v Italijo, nikdar ni šel skozi ta proces "resnice in sprave", ampak se je skrival pod zaščito Jugoslovije. Pri snemanju smo se zavedali, da gre za "vročo" temo, a končni izdelek je zadovoljil vse. Zanimivo pa je, da se niti Italijani sami niso soočili s situacijo – spopad med rdečimi in belimi partizani je tudi v Italiji nerazrešena zadeva, čeprav so si morali priznati, da je dejansko prihajalo do sporov med partizani samimi in da se partizani niso bojevali le proti nacistom, ampak tudi med sabo. A ko sem spoznal Giacco, je bila to ena tistih čudnih izkušenj, ko slišiš to zveneče ime, spoznaš pa starca, ki sedi v majhnem stanovanju, polnem starih stvari, in se zaveš, da živi v časovnem milnem mehurčku. Vse je tako trivialno, a je del ogromne zgodbe, tako da ostane moja generacija z neko distanco do vsega skupaj. Po drugi strani pa ne morem mimo elementa fascinantnosti in neke vrste patosa, ker gre za moža v časovnem mehurčku in moža, ki je živel tako blizu meje (v Sežani, op. a.), a je ni smel ali ni mogel prečkati.

Nadaljujva še z eno osebo, ki razdvaja. Med drugimi ste intervjuvali Georgea H. W. Busha. Javnost ima določene predsodke do Bushev, določene predsodke do republikancev in določene predsodke do figure ameriškega predsednika. Kakšen vtis je Bush starejši naredil na vas?
Busha sem intervjuval pred 11. septembrom in vsem tistim. Še vedno smo se malce sončili v soju padca berlinskega zidu in z njim smo se pogovarjali o tem velikem zgodovinskem trenutku. Bil je zelo očarljiv, prijazen in profesionalen politik - ko se je ekipa želela slikati z njim, je vsem segel v roko in se slikal z njimi, brez komplikacij, kot to delajo nekateri slavni ljudje. Bil je profesionalen, vajen svoje slave - zanj je bil povsem običajen trenutek, za ljudi okoli njega pa je bil poseben trenutek. Sicer nisem nikdar intervjuval njegovega sina, a George H. W. Bush se mi je zdel bolj … kompetenten. Zdelo se je, da ve, kaj govori, in ni se zdel idološki v tistem surovem smislu.

Na svojem predavanju ste govorili o novinarstvu "držečih mikrofonov". Kako lahko pretrgamo ta krog, ko pa se čedalje bolj zdi, da se novinarstvo spreminja prav v to, in pravzaprav smo sami dopustili, da pride do tega …
Mislim, da gre za dvosmerni proces. Občinstvo mora reči, da zahteva več. To je ključnega pomena. Gre pa tudi za vprašanje usposabljanja novinarjev in samozavesti - tisti čustveni občutek, da stojiš na isti ravni s svojim intervjuvancem, ne pod njim - pa naj si gre za to, da si hodil na isto univerzo, da imaš tudi ti diplomo, da govoriš njegov jezik, da veš vse podatke, ker si se pripravil na intervju itd. V tem smislu gre za krepitev lastnega jaza in samozavesti. Potem pa bi tu omenil še solidarnost med novinarji samimi - da ti kolega novinar naravnost pove, da si bil zanič, in kako to, da te ni bilo sram podpisati se pod to. Znotraj BBC-ja vlada ogromen občutek za novinarski etos in strokovni ponos, tako da se v isti meri bojiš mnenja svojih kolegov kot mnenja publike. Prav zato se je BBC po zadnjih škandalih lahko tako hitro zacelil - zaradi ogorčenja in jeze novinarjev samih. Kot pri nogometni tekmi, kjer ne igrajo za menedžerja ali za občinstvo, ampak za svoj ponos. Ob vsem tem pa mora delovati še zakonodaja, ki preprečuje izsiljevanje novinarjev in grožnje novinarjem. In potrebujemo močne javne medije, ki bi pripadali vsej družbi, družba pa se mora zavedati, da potrebuje medije, ki niso le zasebni. Popolna liberalizacija z množico zasebnih postaj ni dober argument, saj tako nimaš pluralizma. Javno radiotelevizijo potrebujemo zaradi manjšin. Pri demokraciji ne gre le za voljo večine, ampak gre za zaščito manjšine pred večino. To je ena od velikih nevarnosti populizma - če se ženeš le za gledanostjo. To postane diktatorstvo večine. To je kapitalizem kot oblika diktatorstva. Potrebujemo državne medije, potrebujemo neodvisni pluralizem in novinarje, ki bodo delali v teh medijih. Novinarje, ki bodo sposobni reči, da jih briga za gledanost, da pa so naredili dober prispevek za določeno skupino gledalcev. Imel si največjo gledanost na dani večer? In? Še vedno je bil prispevek lahko popolno sranje.

Ampak urednikov pogosto kakovost ne zanima, zanimajo jih kliki.
Naj na tej točki omenim Gustava Klimta. Klimt je bil zelo kontroverzen slikar, njegove slike so morali cenzurirati, sam je bil zaradi tega zelo jezen, proti njemu pa se je vodila ogromna protipropaganda. Danes temu skoraj težko verjamemo, a je res. On je rekel, da ga ne zanima, koliko ljudi gleda njegove slike, ampak kdo gleda njegove slike. Njemu, kot umetniku, ni bilo pomembno zabavanje množic, ampak mu je bilo važno, da njegovo delo ugaja »pravim« ljudem. Vse Klimtove slike, ki so nam danes dobro znane in jih imamo radi, so bile naslikane za zasebne stranke in njegovo delo je postalo stvar zelo specifičnega okusa redkih poznavalcev.

Ironično, glede na to, da govorimo o danes enem najbolj množično popularnih umetnikov.
V tem je vsa ironija, da. A to mu je dalo umetniško svobodo. Množice so njegove slike pritegnile šele pozneje. A to je bistvo demokracije in novinarstva. Včasih je bolje imeti potrditev subjektov tvoje zgodbe (denimo Romov, homoseksualcev ali druge manjšine) kot pa veliko klikov oz. ogledov. Teh ni težko dobiti, če produciraš klišeje ali prejudicirane podobe, kamor rado zaide veliko novinarjev. Lahko je dobiti klike z zgodbo o Romih v povezavi z boleznimi, precej pogumneje pa je napisati zgodbo o Romu, ki mu uspe priti na univerzo. Nagrade pomagajo. Uredniki imajo radi novinarje z nagradami. In taki novinarji lažje delajo svoje zgodbe. Pred leti sem posnel film o gejih kristjanih. Ni ga gledalo veliko ljudi in gre za zelo majhno manjšino, a za film smo dobili nagrado in vsi so bili srečni.

Posneli ste tudi portret Jörga Haiderja. Haider je veljal za precej velikega negativca. Vam je uspelo najti njegovo mehkejšo, bolj človeško plat?
Moja naloga ni bila prikazati njegovo človeško plat, skušal sem pokazati njegovo osebnost in kakšen vpliv je imela na njegovo politiko. V bistvu so me bolj zanimali njegovi volivci in psihološke igrice, ki se jih je igral s svojo publiko in z volivci. Haiderjeva mladostniška želja je bila le postati igralec. Skušal sem ga prikazati kot človeka, kot zapletenega človeka. A to še ne pomeni, da je bil tudi "mehek". Ker ljudje so tudi grozni. Ena od naših strategij je, da zgodovinske osebnosti, ki so bile grozne, da jih označimo za nečloveške, za "pošasti". Ker ljudje pa res ne počno takšnih stvari. In to je največja laž. Če rečemo diktatorju pošast. Seveda ni pošast, človek je. Hitler je bil človek, ki so mu sledili in ga izvolili drugi ljudje.