"Imel je ime: Ajlan Kurdi. Potrebna je takojšnja akcija - vseevropska mobilizacija," je na svojem Twitterju zapisal francoski predsednik Francois Hollande, pretresen nad fotografijo trupelca triletnega dečka, naplavljenega na turško obalo Egejskega morja. Hollande ni bil edini.

Po tednih ostre, protipriseljenske retorike in medijskih zapisov, ki so begunsko problematiko predstavljali malodane kot biblijsko nadlogo, ki je prizadela staro celino, je bila fotografija utopljenega malčka tista, ki je izstopala v poplavi agencijskih fotografij pribežniškega vala po Evropi. Malček v rdeči majici, modrih hlačkah in črnih supergicah, malček, ki bi bil lahko otrok kogar koli, ne pa "zgolj musliman", kot so nacionalistični evropski politiki, npr. Viktor Orban, predstavljali begunsko problematiko, ki "preti" Evropi.

Iz Kobaneja proti Kanadi
Nenadoma je žrtev med prebežniki dobila ime. Ajlan Kurdi. Triletni Sirec, ki je utonil skupaj s petletnim bratcem Galibom in mamo Rehan. Oče Abdulah je brodolom čolna na poti proti Grčiji edini preživel, pretresljivi posnetek sinovega trupelca pa zdaj kroži po družabnih omrežjih s turško oznako #KiyiyaVuranInsanlik ("naplavljeno človeštvo"). Turške oblasti so sicer že aretirale štiri sirske tihotapce z ljudmi, osumljene, da so odgovorni za smrt 12 sirskih beguncev, vključno z Ajlanom.

Družina iz nemirnega Kobaneja, mesta na sirsko-turški meji, ki je v zadnjih mesecih na nenehnem udaru Islamske države (IS), je bila v družbi 19 drugih beguncev na dveh čolnih, ki so v sredo zjutraj odpluli iz Bodruma v Turčiji proti grškemu otoku Kos. Kurdijevim, ki so v Bodrumu en mesec zbirali denar za potovanje, končni cilj ni bila Grčija, niti ne Nemčija, kamor skuša priti večina beguncev, ampak Kanada, kjer živi Ajlanova teta Teema Kurdi, ki je družini skušala pomagati pobegniti z Bližnjega vzhoda.

Snidenja niso dočakali, saj sta se čolna že kmalu prevrnila, od 23 ljudi pa jih je preživelo le devet. Med mrtvimi je tudi pet otrok. Kot poroča BBC, so Kurdijevi pred poskusom bega v Kanadi zaprosili za azil, a so jim ga tamkajšnje oblasti, čeprav naj bi IS Abdulaha med zasedbo Kobaneja mučil, zavrnile, zato so se namesto sponzorstva Teeme Kurdi morali zateči k težavnejši in nevarnejši alternativi - poti po morju.

Kaj dela fotografijo ikonično?
"Prišel sem do morja in bil sem prestrašen. Moje srce je zlomljeno," je za medije povedal vaški ribič, ki je ob sončnem vzhodu odkril naplavljena trupla, medtem ko je Abdulah razlagal, kako je obupano plaval od enega do drugega, a mu ni uspelo rešiti nikogar. Ob 6.00 sta fotografiji Ajlanovega trupla - ena nazornejša, druga delno zakrita s telesom reševalca, že krožili po družabnih omrežjih.

Zakaj je točno ta fotografija tista, ki se je v množici podob obupa, joka, groze, smrti, revščine in muk beguncev sedla v srce apatičnih (zahodnih) bralcev, ni razumne razlage. Tudi CNN ugotavlja, da ni recepta za to, katera fotografija bo postala "ikonična", z močjo, ki presega čas in kraj, v katerem je nastala.

Take fotografije nato krožijo, se ponatiskujejo in poustvarjajo v neskončnost, ker se zdi, da sporočajo bistveno resnico, ne le o razmerah, ki so jih porodile, ampak tudi o človeški naravi - še posebej v kriznih in tragičnih razmerah, piše CNN.

In otroci so bili pogosti subjekti takšnih "brezčasnih" fotografij, saj so s svojo nedolžnostjo in iskrenimi čustvi prav tisto, kar dela fotografijo močno. Pa naj si bo to jokajoči otrok po bombardiranju Hirošime, devetletna Pan Ti Kim Puc, ki beži pred napadom z napalmom v Vietnamu, ali pa shirana deklica na jugu Sudana. Kot pravi tudi James Nachtwey, kultni ameriški vojni fotoreporter, ki je pred meseci s svojo razstavo gostoval tudi v Ljubljani, lahko prava (proti)vojna fotografija premika svet.