A oktobra lani je sirska vlada mednarodnim inšpektorjem za kemično orožje razkrila svoj arzenal in ga do konca meseca uničila, kot je veleval ultimat, in Sirija je ob odprtju novih (starih) kriznih žarišč v Iraku, Gazi in Ukrajini počasi spolzela s prvih strani mednarodnih medijev. Pozabljena vojna, ki traja zdaj že skoraj tri leta in pol, vojna, ki velja za eno najbolj krvavih v nedavni zgodovini, pa nikakor ni končana.

Opozicijski Sirski observatorij za človekove pravice je samo v desetih dneh julija naštel 1.600 mrtvih. Včeraj je bilo ubitih najmanj 13 ljudi, od tega štirje otroci, ko je helikopter sirske vojske odvrgel bombo na Alep, trdnjavo upornikov. Iz Sirije prihajajo srhljive fotografije trupel brez udov in brez oči ter fotografije javnega križanja in obglavljanja. Tri leta in pet mesecev po začetku vstaje proti režimu predsednika Bašarja Al Asada so se zločinom režima pridružili še zločini neobvladanih islamskih upornikov, ki so se prišli (s tihim blagoslovom Zahoda) v Sirijo borit proti Asadu, in sil zloglasne Islamske države (IS), ki je na severu države uvedla šeriatsko pravo.

Nekaznovani zločini nad človeštvom
Bela hiša je v izjavi za javnost 1. avgusta letos zapisala, da je bil kongresni odbor zgrožen nad fotografijami, člani medstrankarskega odbora pa so dejali, da ne bodo nikdar pozabili sirskega ljudstva. A, kot piše CNN, kritiki trdijo, da so ga že pozabili, tako Asadovemu režimu kot IS-ju pa to omogoča nekaznovano izvajanje zločinov nad človeštvom.

V času, ko so bile oči sveta uprte v ukrajinsko-ruski in bližnjevzhodni konflikt, je namreč IS neovirano ob iraških zavzel še vrsto mest v Siriji, kamor je razširil svoj kalifat. Zdaj regiji grozi resna nevarnost, da se konflikt razširi tudi onkraj sirskih meja, potem ko so se pred dnevi napadi že razširili čez mejo v Libanon, kjer je bilo v spopadu med libanonsko vojsko in islamskimi uporniki ubitih 13 libanonskih vojakov. Za libanonskega generala Jeana Kahvajija ni nobenega dvoma, da je šlo za premišljen napad.

Šeriatsko pravo na severu
Sunitski borci na severu države tudi hitro uveljavljajo strogo šeriatsko pravo - človekoljubne organizacije so julija v 24 urah potrdile najmanj dve javni kamenjanji žensk zaradi domnevnega prešuštva in mučenje 14-letnika, ki ni spoštoval ramazanskega posta, zato so ga skrajneži - večinoma tuji borci, rekrutirani iz Tunizije in Savdske Arabije - privezali na križ in ga pustili več ur na žgočem soncu. Za tatove šeriatsko pravo predvideva sekanje udov.

Zakaj vse to ni (več) vredno naslovnic? Preprosto, preveč se dogaja po svetu. In ker sliko sveta rišejo mediji, na tej sliki Sirije trenutno ni, torej je vojna v Siriji de facto postala obrobna zgodba. Čeprav je v njej še vedno žrtev več kot v drugih aktualnih konfliktih.

Medijski strokovnjaki med razlogi navajajo tudi to, da vojna v Siriji traja že tako dolgo in je bila na prvih straneh že toliko časa, da ljudi preprosto bolj zanimajo aktualne krize, še posebej zgodba o sestrelitvi potniškega letala nad Ukrajino in Gaza.
Medijska resničnost
Ali kot je v četrtkovem Studiu ob sedemnajstih na temo nenapada na Sirijo in vloge medijev pri tem povedala medijska strokovnjakinja dr. Sandra Bašić Hrvatin s Fakultete za humanistične študije v Kopru: "Zakaj Libija ja, Sirija ne? Zakaj Izrael v Gazi lahko, če obratno ne? To je problematično in ljudem je vseeno. To so milijoni ljudi, ki niso na njihovem dvorišču. Ki bodo mogoče polnili novinarske stolpce par tednov, ampak bodo izginili."
Delov novinar Branko Soban ob tem kot primer medijskega oblikovanja resničnosti navede še Libijo, o kateri se je pred padcem Gadafija veliko pisalo, posredovanje v tej državi pa so mediji predstavljali kot odrešitev zatiranega ljudstva, o kaosu, ki po strmoglavljenju Gadafija zdaj vlada tam, pa ne poroča nihče.
Več o resničnosti in medijskem ustvarjanju resničnosti pa v spodnjem posnetku. Vabljeni k poslušanju.

K. S.