Podatka, koliko finančnih sredstev bodo morale države EU-ja nameniti za sprejem prebežnikov, ni. Tudi podatka, koliko prebežnikov je trenutno sploh v Evropi in v katere evropske države so prispeli, ni. Na statističnem uradu Visokega komisariata ZN-a za begunce (UNHCR) v Ženevi so nas usmerili na podatek o številu prispelih prebežnikov iz Afrike in Bližnjega vzhoda čez Sredozemsko morje.

V treh dneh se je število zvišalo za nekaj več kot 30.000, na 411.567 ljudi, ki so prišli do evropske obale. Med njimi prevladujejo državljani Sirije (50 odstotkov) in Afganistana (13 odstotkov), prebežnikov iz drugih svetovnih držav je pod štirimi odstotki. Avgusta letos je največ Sircev za azil zaprosilo v Srbiji (27.750), na Madžarskem (23.002), na Norveškem (862) in v Švici (395). Iz Afganistana pa na Madžarskem 10.330, v Turčiji (7.448), na Norveškem (439) in v Švici (454).

Nemčija potrebuje delovno silo
Edina evropska država, ki je samozavestno napovedala, da lahko nekaj let zaporedoma sprejme do 500.000 prebežnikov na leto, je bila Nemčija, ki pričakuje, da bo do izteka letošnjega leta sprejela 800.000 ljudi. "Od tega bomo imeli koristi, saj potrebujemo priseljence," je izjavila nemška ministrica za delo Andrea Nahles in dodala, da bodo "ljudje, ki bodo prišli k nam kot begunci, sprejeti kot naši sosedje in sodelavci".

Zanimivo, aprila letos, ko se je Evropa ukvarjala z reševanjem Grčije, je nemški inštitut Bertelsmann Stiftung objavil poročilo, da bo Nemčija do leta 2050 potrebovala povprečno 500.000 tuje delovne sile na leto, če bo hotela ohraniti gospodarsko rast, zdajšnje socialno varstvo in stabilen pokojninski sistem. Po podatkih nemške vlade bo v državi leta 2060 povprečna starost prebivalstva 65 let, kar pomeni, da bosta za enega upokojenca delala dva delovno aktivna prebivalca. Tako ne preseneča izjava nemške ministrice za delo, ko je pred dvema tednoma za Der Spiegel izjavila, da bo država, ki ima trenutno 600.000 prostih delovnih mest, olajšala pogoje za zaposlitev in plačala izobraževanje 20.000 ljudem iz Srbije, Črne gore, BiH-a, Kosova, Makedonije in Albanije.

Dobra gospodarska kondicija
"Nemčija je v odlični gospodarski kondiciji, praktično nima brezposelnosti in potrebuje delovno silo. V Sloveniji imamo težave z nizkokvalificirano delovno silo, zato bi z dodatnim valom ponudnikov neizobražene delovne sile ustvarili le še dodatne težave. Nemčija pa ima ekonomske temelje za sprejem beguncev," razloži ekonomist, sociolog in politolog dr. Bogomil Ferfila. Predstojnik katedre za ameriške, nemške in svetovne študije na ljubljanski Fakulteti za družbene vede (FDV) ob tem poudari: "Dejstvo je, da je Nemčija gospodarsko krizo previharila sorazmerno dobro. Gledal sem podatke, da je bila Nemčija tista, kjer so stopnje zaposlenosti med krizo celo rasle. Menim, da je razlog za to, ker je še pred krizo začela izvajati gospodarsko reformo, agendo 2000. Ko je kriza nastopila, jo je elegantno preskočila. Nemčija je zagotovo v najmočnejšem položaju in si ekonomsko lahko privošči ta zalogaj."

Po skupni oceni nemških deželnih vlad, o čemer je poročal Frankfurter Allgemeine Zeitung, bo država samo letos za nastanitev prebežnikov namenila od 9 do 10,5 milijarde evrov.

Mramor: Finančne številke so skrb vzbujajoče
Kakšne stroške bodo imele posamezne države EU-ja, za zdaj ostaja skrivnost, zaprta za bruseljskimi vrati. "Številke so skrb vzbujajoče. Ne bi želel o njih govoriti, ker so zelo približne, so pa izjemno visoke," je dejal slovenski minister dr. Dušan Mramor po sobotnem zasedanju finančnih ministrov EU-ja v Luksemburgu. Tako kot dr. Bogomil Ferfila je tudi slovenski minister opozoril, da bo imel val prebežnikov pozitivne posledice zlasti za finančno trdne države s hitro starajočim se prebivalstvo, kot je Nemčija, saj so begunci, ki prihajajo, v glavnem mlajši. "V tem primeru je to dobra naložba … težje pa je za države, ki imajo demografske probleme, a so šele v procesu fiskalne konsolidacije ter pod pritiski, naj zmanjšajo primanjkljaj in dolg." Mednje sodi tudi Slovenija, ki je morala izvesti varčevalne ukrepe in v ustavo zapisala zlato oziroma fiskalno pravilo o uravnoteženem proračunu. Nov izdatek za oskrbo prebežnikov bo država upoštevala pri načrtovanju proračuna za leto 2016 in 2017.

"Nastanitve so velike težave," nadaljuje dr. Ferfila, ki s svojimi študenti obišče zapore na Dobu, ko jim pojasnjuje, kakšni so izdatki države za nastanitev enega zapornika v primerjavi z nastanitvijo študenta. "Študent stane Slovenijo 50 evrov, zapornik 100 evrov. Mislim, da so stroški migranta verjetno nekje vmes. V Sloveniji imamo med 1.500 in 2.000 zapornikov, pomnožitev to s 100 evri in dobili boste strošek Slovenije. Zavedati pa se je treba ene stvari … Osnovni razlog za rast priseljencev v skandinavskih državah in tudi v drugih, je ta, da imajo pravico do t. i. združitve družin. Približna ocena je, da, ko pride v državo en priseljenec, mu bo sledila družina, in število se poveča za pet. Če sprejmeš tisoč priseljencev, to v doglednem času pomeni 5.000. Tu so stroški od nastanitve, do učenja jezika in drugih socializacijskih stroškov, ki bodo za Slovenijo gotovo problem."

Sistem kvot je problematičen
Širokogrudno povabilo Nemčije je dalo upanja predvsem številnim Sircem, ki v sosednjih državah Sirije v begunskih taboriščih živijo pod pragom revščine, marsikateri otrok, ki je bil rojen v vojni, pa je prikrajšan za izobraževanje. A hkrati taista Nemčija, ki je zaradi prevelikega navala prebežnikov začasno zaprla svoja vrata, skupaj s Francijo od drugih članic EU-ja zahteva uvedbo obveznih kvot za prerazporeditev 120.000 prebežnikov iz Italije, Grčije in Madžarske. Dogovoru nasprotujejo Poljska, Češka in Slovaška. Sprva je imela zadržke tudi Slovenija, ki pa se je zdaj nekoliko omehčala.

"Avstrijsko mejo je prestopilo 14.000 ljudi, za azil jih je zaprosilo le 700. To nekaj pomeni," je dejal slovaški notranji minister Robert Kalinak. Kaj? "Trenutni sistem kvot je problematičen," odgovori na vprašanje, kako uspešen je lahko sistem obveznih kvot, če prebežniki sami ne želijo ostati v državi, ki jih je pripravljena sprejeti, Franci Zlatar s Slovenske filantropije. "Kolikor dolgo bodo imele različne evropske države različne azilne sisteme in različne ravni pravic, ki jih bodo deležni ljudje, ki pridejo v neko državo kot begunci, tako dolgo bodo ti ljudje težili k državam, ki imajo boljše sisteme. Ekonomsko bogatejše in močnejše evropske države bodo vedno bolj privlačne za priseljence. Poleg tega pa se v državah, ki imajo že zdaj več priseljencev, ustvarijo skupnosti, ki tem ljudem na neformalen način pomagajo k lažji integraciji. Evropska komisija in države EU-ja bi zato morale stremeti k izenačenju pravic," meni Franci Zlatar s Slovenske filantropije in ob tem opozori, da v številnih evropskih državah, "precej bolj kot v Sloveniji, deluje črni trg, na katerem posamezniki delajo v izkoriščevalskih razmerah, kar je slabost."
Andreas Needham z UNHCR-ja pojasni, da bodo UNHCR in vladne agencije "begunce vprašale, v kateri državi imajo družinske povezave. Če bodo v neki državi prosili za azil in izjavili, da imajo sorodnika v neki drugi državi, se bo njihov postopek v skladu z interesom združitve družin, prenesel tja".

"Veliko ljudi to počne za svoje otroke"
"Begunci, ki bežijo pred vojno in si želijo le normalno življenje, Madžarski in evropskim državam ter Ameriki sporočajo, da niso nevarni: 'Ne ustavljajte ljudi, ustavite vojno, pa se bomo vsi vrnili'," je dejal sirski begunec pred srbsko-madžarsko mejo v prispevku Marte Razboršek za Radio Slovenija. "Treba je razumeti, da se nekdo, ki se štiri leta uči nemščino in se poskuša vključiti v to družbo, ne bo vrnil v Sirijo, kjer je ostal brez hiše, brez vsega. Veliko ljudi se zaveda, da morda oni ne bodo toliko uspešni, bodo pa njihovi otroci, ki bodo šli skozi šolski sistem v Evropi … Veliko ljudi to počne za svoje otroke," pa je pojasnila drugi vidik prihoda prebežnikov v Evropo RTV-jeva dopisnica Karmen Švegl, ki je pretekle dni spremljala prebežnike na t. i. balkanski poti. "Govorila sem verjetno z 200 begunci in niti eden ne računa, da bi se vrnil domov. Ljudje si želijo dolgoročno vzpostaviti življenje in se ne želijo vrniti."

Integracija v Sloveniji ni učinkovita
Ne le, da Evropa nima skupne azilske politike in sistema, očitno tudi posamezne države članice nimajo zglednega sistema za integracijo. "Slovenija je zgradila sistem, ki je primeren za malo ljudi, do 50 beguncev … integracija pa ni učinkovita," priznava Zlatar in pove, da je od osmih beguncev, ki jih je Slovenija sprejela z Malte, ostal le en. Oseba, ki dobi v Sloveniji mednarodno zaščito, ima pravico do 300-urnega tečaja jezika.
Težava pa nastopi, "ker Slovenija podeli zelo malo statusov begunca. Če nekdo dobi status januarja, drugi pa junija, lahko traja tudi do pol leta, da se formira skupina, v tem času pa se s to osebo ne dogaja nič. Podobno je, ko gre ta oseba k zdravniku. Ne zna povedati, kaj ga boli, in ima težave. Tu bi bila ključna vloga kulturnih mediatorjev in prevajalcev. Obstajajo določeni programi nevladnih organizacij, sistemsko pa zadeve niso urejene," nadaljuje sogovornik in doda, da so velike težave tudi pri zaposlovanju, zaradi česar večina ne želi ostati v Sloveniji.

Podobne izkušnje je imel tudi Habib iz Afganistana, ki trenutno čaka na podaljšanje mednarodne zaščite v Sloveniji. Za MMC je povedal (glej zadnji videoposnetek desno): "Ko sem enkrat prek študentskega servisa klical za delo natakarja in sem mu rekel, da mi je ime Habib, je rekel: "Kaaj?" Nato so me spraševali, od kod sem, koliko časa sem v Sloveniji. Vse sem jim razložil, a me niso vzeli, saj potrebujejo nekoga, ki govori zelo dobro slovensko. A to ni bila težava, niso me hoteli vzeti. Morda zato, ker sem iz Afganistana, ali zato, ker sem begunec."

Kratkoročno se bo povečala poraba
Ljudi in njihov boj za življenje je vedno nehvaležno obravnavati z vidika številk. A zdi se, kot da se vse začne in konča pri njih. Predstojnik pravnoekonomske katedre Pravne fakultete v Ljubljani in raziskovalec na Ekonomskem inštitutu (EIPF) dr. Franjo Štiblar poudarja, da v begunski krizi, kratkoročno gledano, vidi en pozitiven ekonomski vidik. "V razmerah neizkoriščenih zmogljivosti v Evropi bo povečala produkt. Begunska kriza je človeško sprožena katastrofa, ki prinaša neke učinke na makroekonomski ravni v posamezni državi, kar bo povečalo nakupe, trošenje. Večja bo poraba, nekaj se bo vlagalo z gradnjo begunskih centrov in podobno," pravi sogovornik in opozori, da je to le eden od ekonomskih vidikov, obstajajo pa še politični in socialni.

Štiblar: Ustvariti je treba razmere, da ljudje ostanejo, kjer so
"Dolgoročno gledano, pa bi se problem moralo reševati v njegovih koreninah," nadaljuje dr. Štiblar. Kot prvi korak navede "prenehanje političnega vmešavanja v drugi svet in ustavitev prenosa kulture na način, ki ustvarja vojne, kot jih ustvarja razviti svet, recimo ZDA in Evropa." Razvite države bi morale prizadetim krajem po njegovem mnenju pomagati ekonomsko. "Namesto izdatkov, ki jih imamo tukaj, bi jim morali dati ne enega, ampak dva odstotka produkta. Pa ne le v denarju, tja gre lahko domača proizvodnja. Iz tega sledi, da ustvariš razmere, da ljudje ostanejo tam, kjer so, ker nimajo vojne." Tretji razlog pa je demografska eksplozija "na območjih, kjer ni vode in je težko preživeti, zato ljudje postanejo begunci tudi iz naravnih razlogov."

Komu koristi vojna?
"Vsaka vojna, predvsem dolgotrajna, najbolj koristi oboroževalni industriji, ki ustvarja orožje in ga tja plasira, da se uničuje. Potem je treba narediti novo orožje, to se producira in reproducira," se strinja dr. Primož Šterbenc s Fakultete za management Univerze na Primorskem. "In drugič," nadaljuje dr. Šterbenc, "ta vojna zelo koristi Izraelu, saj se pozornost od najpomembnejšega epicentra na Bližnjem vzhodu, to je palestinskega vprašanja, ves čas preusmerja k Iranu, Iraku in Siriji. In nihče v mednarodni skupnosti ne govori več o izraelski okupaciji oziroma izraelski kršitvi mednarodnega prava in izraelskem uničevanju možnosti za nastanek suverene in življenjsko sposobne palestinske države … Izrael od samega začetka vojne v Siriji pomaga upornikom. Dodati je treba nekaj bistvenega, tisto, kar je Izraelu še pomembno, je, da prekine strateški most, ki ga predstavlja sirski režim med Hezbolahom, šiitskim gibanjem v južnem Libanonu, in pa Iranom. Ne pozabimo, julija 2006 je Izrael bojeval vojno s Hezbolahom in se na neki način, lahko rečemo, osramotil, saj Hezbolaha ni premagal. Vse od takrat delajo načrte za povračilno vojno."

Tako po mnenju sogovornika ni ključno vprašanje, koliko časa bo Evropa lahko sprejemala begunce, temveč, kako ustaviti strahovito vojno v Siriji? "Ne na vojaški način. Nobena stran ne more zmagati. Če hočemo dobiti politično rešitev, politično ustavitev vojne, je seveda potreben kompromis."