Bilo je v noči s 17. na 18. september 1961, ko je v bližini kraja Ndola v tedanji Severni Rodeziji (del tedaj obstoječe Federacije Rodezije in Njase, imenovane tudi Centralnoafriška federacija), ki je danes ozemlje Zambije, strmoglavilo letalo Albertina. Na krovu je bil drugi generalni sekretar Organizacije združenih narodov, Šved Dag Hammarskjöld. Do tedaj si je že ustvaril sloves zagovornika novih držav, ki so po drugi svetovni vojni nastajale z osamosvajanjem nekdanjih kolonij. Zagovarjal je njihovo neodvisnost in pravico do samostojne izbire političnega in gospodarskega razvoja, izrekal pa se je tudi proti interesom multinacionalk, ki so v primeru Konga hlepele po neomejenem dostopu do bogatih rudnih bogastev.
Provinca Katanga, ’rudnik’ skoraj vseh pomembnih (in dragih) kovin
Hammarskjöld je bil na poti na srečanje z Moïsejem Tshombejem (kot drobna zastranitev: verjetno ni naključje, da je Kajetan Kovič v legendarni knjigi za otroke o Mačku Muriju pisal o gangsterju Čombeju, ki nastavlja pasje bombe). Tshombe je bil tedaj predsednik države Katanga, države kratkega veka obstoja in nikoli doseženega mednarodnega priznanja, ki je 11. julija 1960 nastala z razglasitvijo neodvisnosti od ravno nekaj dni prej osamosvojene Republike Kongo, prej kot kolonija, imenovana Belgijski Kongo.
Katanga je z rudnimi bogastvi izredno bogat predel. Multinacionalke so z velikimi apetiti hrepenele predvsem po neomejenem dostopu do bogatih nahajališč kobalta, bakra, kositra, zlata, srebra, diamantov, urana in še nekaj rudnin. Posebej pomembne so bile zaloge urana v rudniku Shinkolobwe, od koder so od štiridesetih let uran za svoj jedrski program dobivale ZDA in od tam je prišel tudi uran za jedrski bombi, ki so ju odvrgli na Nagasaki in Hirošimo.
Strah Zahoda pred morebitno nacionalizacijo kongovskih rudnikov
Da so bili v ospredju nastanka Katange predvsem interesi kapitala, dokazuje tudi za tedaj še zelo rasistično okolje v osrednji Afriki zanimiva podpora Belgijcev Tshombeju. Ta je bil sicer zanje sprejemljiv tudi zato, ker se je rodil v družini uspešnega poslovneža in se je šolal v ameriški misijonarski šoli. Ko je prišlo do političnih nemirov po osamosvojitvi Konga in so se nekdanji kolonialisti zbali, da bo prišlo do nacionalizacije rudnikov pod levo usmerjenim ministrskim predsednikom Patricom Lumumbo (tega so sicer kasneje med nemiri in pravo državljansko vojno ubili, po nasilni smrti januarja 1961 pa je postal pravi mučenik mednarodnega socializma in po njem v Moskvi tudi poimenujejo znamenito univerzo prijateljstva med narodi, ki je bila tudi polje rekrutacije kadrov za širjenje socializma v svetu), so podprli njegovo samoimenovanje za predsednika neodvisne Katange.
35 milijonov dolarjev na Tshombejev bančni račun
Zaskrbljenost je zagrabila predvsem anglo-belgijsko družbo Union Miniere du Haut Katanga (UMHK), ki je na območju današnje Demokratične republike Kongo delovala od leta 1906 in je s pomočjo podpore tedaj še kolonialne belgijske države pridobila koncesije za izkoriščanje rudnin na kar 20.000 kvadratnih kilometrih. Eden od lastnikov oziroma investitorjev v to družbo je bila velika banka Société générale de Belgique, ki je do začetka druge svetovne vojne nadzirala kar okoli 70 odstotkov gospodarstva Belgijskega Konga.
Glavni posel UMHK-ja je bil baker, a družba je izkoriščala še mnoga rudna bogastva od urana, kobalta, cinka, kositra, mangana do srebra in zlata. V Tshombeju so videli garancijo za svoje nadaljnje nemoteno poslovanje in zato ne preseneča, da so v manj kot treh letih neodvisnosti Katange na njegov osebni račun nakazali več kot 35 milijonov ameriških dolarjev, kar bi, če upoštevamo inflacijske tokove, danes naneslo več kot 300 milijonov dolarjev. Zgodba o reintegraciji Katange v Kongo ni več predmet tega besedila, velja pa še omeniti, da nasledniki UMHK-ja, ki je seveda surovo izkoriščal domačo delovno silo, še vedno obstajajo.
Cilj poti Daga Hammarskjölda septembra 1961 je bil poskus, Tshombeja prepričati k premirju bojnih sil pod njegovim nadzorom z uradno vojsko Konga in ponovni konsolidaciji celovitosti ozemlja Konga. Do srečanja torej ni prišlo, čeprav je Tschombe dejansko odpotoval v Ndolo, brezhibno oblečen kot vedno, kot so znali povedati očividci.
(Nekdanji) kolonialisti ‘v vojni’ z OZN-om
V osrednjo Afriko se kmalu vrnemo. Naj le še omenim, da je tam tedaj vladalo zastrupljeno ozračje, z do procesa dekolonizacije sovražno razpoloženimi belimi kolonialisti, s še vedno hudim rasizmom, prepovedmi vstopanja v trgovine za temnopolte domačine v Federaciji Rodezije in Njase (kupovati so morali čez okno) in celo z zahtevo za plačilo neke vrste davka na posedovanje kolesa ali psa.
Obenem pa je bila tam tudi kaotična situacija s prisotnostjo belih vojakov plačancev vseh mogočih provenienc in pustolovcev, ki so se vključevali v paravojaške enote. Ti skupaj s preostalimi Belgijci niso oklevali zoperstaviti se mirovni misiji OZN-a, katere enote so v Kongo prihajale od sredine julija 1960 (o misiji več kasneje). Sovraštvo do OZN-a je bilo tolikšno, da so se Belgijci v Elisabethvillu (danes Lubumbashi) prestavili na drugo stran ceste, če so nasproti videli prihajati pripadnika enot OZN-a. Pa tudi Britanci na čelu Federacije so se vedli, kot bi bili z OZN-om v vojni. Predvsem pa kot da bi bil njihov največji sovražnik, ki ga je treba odstraniti, Dag Hammarskjöld, ki je v osmih letih na čelu OZN-a jasno dal vedeti, katere so prioritete njegovega delovanja.
Kdo je bil Dag Hammarskjöld ?
Kot piše v obsežni knjigi Who Killed Hammarskjöld ? The UN, the Cold War and White Supremacy in Africa (Kdo je ubil Hammarskjölda? OZN, hladna vojna in nadvlada belcev v Afriki) piše Susan Williams (veliko podatkov iz te študije bom uporabila tudi v nadaljevanju), je eden od predmetov, ki jih je zapustil Hammarskjöld, njegova denarnica, ki je kdo ve zakaj v Leopoldvillu (danes Kinshasa) ni vzel s seboj na letalo. Williamsova, ki je denarnico tudi videla, navaja, da je v njej nekaj prav nenavadnih predmetov. Poleg osebnih dokumentov in izkaznic je namreč generalni sekretar v njej hranil tudi različne izrezke iz časopisov. V nekaj primerih so to zgolj drobni citati, denimo ‘in ko Nefretete zamrmra’ ali pa ‘oh, Mojzes, Mojzes, ti trmasti, sijajni, oboževanja vredni tepec,’ ali pa karikatura sodnika na tekmi baseballa, ki ga je razburila jeza igralcev, ki jo stresajo nad njim. Avtorica pravi, da vseh teh navedkov seveda ni mogoče razumeti. A tudi ravnanj Hammarskjölda vedno ni bilo mogoče razumeti. Ta mož, ki so ga imenovali tudi sekularni papež, je bil pač nenavaden.
Dag Hammaskjöld se je rodil 29. julija 1905 v eni najstarejših švedskih plemiških družin, ki je imela tudi veliko politično tradicijo. Že njegov oče Hjalmar je bil namreč ministrski predsednik Švedske (1914‒1917), zaradi vztrajanja pri striktni nevtralnosti Švedske med prvo svetovno vojno, ki je vodila do velikega primanjkovanja hrane ter do množičnih protestov, pa so mu nadeli vzdevek oziroma so ga ’preimenovali’ v Hungerskjölda.
Hammarskjöldovi lakote niso trpeli in mali Dag je večino časa preživel na družinskem gradu v Uppsali. Razvil se je pod vplivom protestantske etike ter švedske tradicije nesebičnega izvajanja javnih služb in predanosti dobremu za običajne državljane. Profesionalno je v politiko vstopil na začetku tridesetih let, ko se je oblikovala država blaginje, ki je postala eden od simbolov Švedske.
Na mednarodni politični podij je vstopil po drugi svetovni vojni, ko je sodeloval tudi v več ustanovah za odpravljanje posledic vojne, leta 1952 pa je postal vodja švedske delegacije v generalni skupščini OZN-a. Ko pa se je z napovedjo Trygveja Lieja, da mesto zapušča, izpraznilo mesto generalnega sekretarja OZN-a, so kot o najboljšem in najmanj spornem kandidatu hitro začeli govoriti prav o Hammarskjöldu.
Apolitični birokrat in brezbarvni 'prerok' na čelu največje organizacije na svetu
Sicer doktor ekonomije si je do tedaj sloves zgradil tudi s trdim delom in absolutno predanostjo svojemu poslanstvu, kot ustrezen za mesto generalnega položaja pa se je zdel tudi kot nekdo, ki so ga označevali kot apolitičnega birokrata. Brian Urquart, eden od njegovih biografov, je denimo zapisal, da so "menili, da so v Dagu Hammarskjöldu našli primernega previdnega in brezbarvnega birokrata". Podobno se je o sebi v intervjuju za New York Times poleti 1953 izrazil tudi sam: "Sem kar sem. Oblikoval me je evropski kalup, ki vodi do za Evropejce značilnega zmanjševanja pomena samega sebe. Nikoli ne želim prijateljem ali samemu sebi izreči niti ene same besede, ki bi zvenela ponarejeno. Nekoliko brezbarven prerok, morda."
Kot je pozneje dejal, je najprej nekoliko okleval, ali bi položaj sploh sprejel, a vendar ga je, "saj da čuti, da ne bi mogel zavrniti naloge, ki mu je poverjena".
Osamljeni pomembni mož
Kot generalni sekretar, izvajalec najbolj nemogoče službe na svetu, kot se je izrazil njegov predhodnik, je verjel, da naj bi bili poroka in njegov položaj nezdružljiva. Nikoli se ni poročil in opisovali so ga kot osamljenega pomembnega moža. Jedro politične filozofije, ki ji je sledil v svoji funkciji, ki jo je nastopil 10. aprila 1953, je bilo prepričanje, da generalni sekretariat OZN-a ne sme delovati v interesu nobene države ali skupine držav, ter da je ključna naloga OZN-a ščititi šibke pred močnimi. Tako se je pravzaprav moral znajti v vlogi velikega zagovornika interesov na novo nastalih držav.
Te so močno vplivale tudi na delovanje OZN-a. Prav zaradi dekolonizacije se je število držav članic do leta 1961 kar podvojilo, afro-azijski blok pa je štel že 47 držav, torej približno polovico. Naraščanje moči skupine, ki je bila tudi bazen za rekrutacijo članstva v gibanju neuvrščenih, dokazuje ustanovitev sicer neformalne skupine 77, torej 77 držav v razvoju leta 1964, ki so si prizadevale predvsem za promocijo ekonomskih interesov teh držav znotraj OZN-a in za to, da bi prek sodelovanja pridobile večji vpliv na izide glasovanja v generalni skupščini. Tu je torej šlo vsaj delno za kontinuiteto delovanja, ki ga je kot generalni sekretar zastavil Dag Hammarskjöld.
Najvišji mednarodni uradnik med zavezo nevtralnosti in osebno vestjo
Kot v knjigi Dag Hammarskjöld, The United Nations and the Decolonisation of Africa (Dag Hammarskjöld, Združeni narodi in dekolonizacija Afrike) piše Henning Melber, je bil Dag Hammarskjöld eden prvih, ki so poudarjali soodvisnost ohranjanja miru, varnosti in človekovih pravic, pomembna koncepta zanj pa sta bila tudi kolektivna varnost in načelo neintervencije. Sledenje zadnjemu je včasih terjalo spretno manevriranje, saj države članice, kot je razmišljal Hammarskjöld, generalnemu sekretarju večkrat namenijo naloge, "/.../ ki od njega terjajo, da zavzame držo do zelo kontroverznih političnih zadev".
V primeru Hammarskjölda so bili takšni primeri kriza v Palestini in Sueška kriza (1956) ter v našem primeru najbolj aktualna kriza v Kongu. V govoru iz leta 1961 je Hammarskjöld sklenil, da generalni sekretar sicer ima obveznosti izvajanja politik, ki jih sprejmejo organi OZN-a, vendar da je nujno, da to izvaja izključno na osnovi njegove mednarodne odgovornosti in ne v interesu katere koli države ali skupin držav. In še: "Mednarodnemu uradniku ne moremo očitati pomanjkanja nevtralnosti preprosto zato, ker zavzame držo glede nekega kontroverznega vprašanja, če je to pač njegova obveznost in se temu ne more ogniti. /.../ Končno, tu imamo opraviti z vprašanjem integritete ali, če tako želite, z vprašanjem vesti." (citat v Melber)
Pomemben primer implementacije tovrstnega razmišljanja in očitnega prizadevanja za reševanje širšega mednarodnega problema je bilo njegovo delovanje v že omenjenem primeru Sueške krize. Tedaj so Egipt napadli Izrael, in sicer z argumentacijo vse pogostejših gverilskih napadov v Izraelu, ki so jih izvajali v Egiptu bazirani borci, ter Francija in Velika Britanija, ki sta želeli doseči reverzijo nacionalizacije Sueškega prekopa, ki jo je izvedel Egipt in ki je končala obdobje prevlade zahodnih interesov v upravljanju prekopa. Potem ko je skupni pritisk OZN-a, ZDA in Sovjetske zveze dosegel umik Britancev in Francozov – kar je bilo za obe državi precejšnje ponižanje –, je prišlo do mirovne misije OZN-a, v kateri so med drugim sodelovali tudi jugoslovanski vojaki.
Presodite o moji kompetenci
Sueška kriza je kot precendens za dogajanje v Kongu pomembna tudi zato, ker je tedaj Hammarskjöld jasno pokazal namen, da ali odstopi ali pa išče znak podpore, če člani varnostnega sveta ne bi delili njegovega stališča. Vse delegacije so mu izrazile podporo in v teh okoliščinah Britanci in Francozi niso več mogli blokirati njegove pobude za uporabo določil iz tako imenovane resolucije Uniting for Peace iz leta 1950.
Prepustite zadevo Dagu
Ta govori o tem, da v primeru umanjkanja soglasnosti med stalnimi članicami varnostnega sveta generalna skupščina nemudoma razpravlja in priporoči državam članicam možne kolektivne ukrepe, vključno z uporabo oborožene sile, če se to izkaže za neizogibno, da bi se znova vzpostavila mir in varnost na nekem kriznem območju. Misija z imenom UNEF je bila tako prva mirovna misija, ki je bila pod direktnim nadzorom generalnega sekretarja, v generalni skupščini pa so jo podprli s 64 glasovi za, 12 vzdržanimi, nihče pa ni izrazil nestrinjanja. UNEF-ov začetni uspeh je vodil do reka "Leave it to Dag!" (Prepustite zadevo Dagu!).
Vračamo se v Kongo, kjer so bile razmere še bolj zapletene, predvsem pa kočljive tudi zato, ker je šlo za poseg OZN-a v notranje zadeve neke države. Kot že nakazano, so se težave začele že ob samem rojstvu neodvisnega Konga 30. junija 1960. Že po nekaj dneh so se namreč kongovski vojaki začeli upirati belgijskim oficirjem, ki so kljub doseženi neodvisnosti države še vedno nadzirali njeno vojsko. Belgija je zato 10. julija na provinco Katanga, najbogatejšo z rudnimi bogastvi in zato tudi velikega geostrateškega pomena za Belgijo, poslala padalce. Predsednik province Katanga, Moïse Tschombe pa je zaprosil za belgijsko vojaško pomoč, kar je bilo v nasprotju s tedaj že veljavno pogodbo o neodvisnosti Konga.
Misija OZN za vzpostavitev integritete OZN
Kongo sta tedaj vodila predsednik Joseph Kasavubu in ministrski predsednik Patrice Lumumba, ki sicer ideološko nista bila usklajena, a sta se za pomoč, da bi se vendar znova vzpostavila enotnost Konga, obrnila na OZN, za razglasitev neodvisnosti Katange pa sta krivila Belgijo. Hammarskjöld je nemudoma reagiral in primer predložil varnostnemu svetu, ki je sprejel sicer šibko resolucijo, ki je omogočila oblikovanje mirovne misije, ki pa ni imela konkretnih navodil za akcijo. Tuji vojaki so v okviru misije OZN-a vseeno prihajali in že do konca julija 1960 jih je bilo v Kongu okoli 11.150. Tudi tu je sodelovala Jugoslavija, in sicer za potrebe prevozov vojakov. Cilj misije ONUC je bila ponovna vzpostavitev ozemeljske integritete Konga.
A razmere so postajale še bolj zapletene. Razvili so se medetnični spopadi, različno ideološko usmerjena Lumumba in Kasavubu pa se tudi nista dobro razumela in na začetku septembra so Lumumbo odstavili. Kongovci so bili razklani, nekatere je tudi razjezilo Hammarskjöldovo vztrajanje, da vojaki misije OZN -ane morejo oziroma ne smejo delovati v imenu centralne kongovske vlade, pač pa smejo zgolj nadzirati in miriti zadeve.
Hladna vojna vdira v Afriko
Primer Lumumbe tudi dokazuje, kako je v na novo dekolonizirano Afriko vdirala hladna vojna. Lumumba je kot ministrski predsednik sprejel vojaško pomoč SZ-ja in to seveda ni moglo ostati brez konsekvenc. Tudi zaradi njegovega vztrajanja, da misija OZN-a ne more biti vezana na centralno vlado, in pa zaradi usode Lumumbe, je Hammarskjölda začel napadati sovjetski generalni sekretar Nikita Hruščov. V govorih na začetku oktobra je Hammarskjölda pozval k odstopu, njegova nadomestitev pa naj bi bila v svetu ideološko razklanega geopolitičnega prostora trojka, sestavljena iz predstavnikov Zahoda, Vzhoda in neuvrščenega bloka.
Velike sile ne potrebujejo OZN-a, vsi drugi pa
Hammarskjöldov odziv je postal njegov najznamenitejši govor, ki so ga z aplavzom dvakrat prekinili predstavniki neuvrščenih držav, v njem pa je med drugim podčrtal: "Sovjetska zveza ali katera koli druga velika sila ne potrebujejo OZN-a za svojo zaščito. Jo pa vsi drugi. V tem oziru je ta organizacija predvsem njihova organizacija in globoko verjamem v modrost, s katero jo bodo znali uporabiti in jo voditi. Sam bom ostal na tem položaju kot uslužbenec organizacije in (bom deloval, op. P. B) v interesu vseh tistih drugih narodov, dokler bodo to želeli."
Politična kriza v Kongu se ni in ni polegla, zaostril jo je še prvi vojaški udar Joseph-Désiréja Mobutuja, ki je od leta 1965 kot zloglasni Mobutu več desetletij vodil Kongo, ki se je sicer pod njegovo vladavino preimenoval v Zaire. Do avgusta 1961 je vseeno uspela določena konsolidacija kongovske vlade, a Belgijci in plačanci so še kar vztrajali v Katangi. To je bil ključni razlog, da se je po neučinkovitih posredovanjih Modrih čelad, okrepljenih z novimi resolucijami odločil za poskus srečanja s Tschombejem, in sicer na ’nevtralnem’ ozemlju v Ndoli.
Preveč namigov na …
Kot že zapisano, do tja ni prišel, saj se je letalo ponesrečilo tik pred pristankom, nesreče pa ni preživel nihče od potnikov oziroma je nekaj dni še živel Hammarskjöldov telesni strežar Harold Julien in poročal – po sodbi zdravnika je bil mentalno tedaj popolnoma pri sebi ‒ o eksploziji na letalu. Nemudoma so se pojavila ugibanja, ali je šlo za atentat. ’Preveč’ namigov je kazalo v to smer. Ne nazadnje tudi nenavadno obnašanje osebja na letališču v Ndoli, ki kljub neprihodu pričakovanega letala, s katerim so že bili v stiku, ponoči še ni sprožilo iskalne akcije, ampak so preprosto zaprli letališče in odšli domov. Razbitino so tako našli šele naslednji dan zgodaj popoldne.
Ali pa so jo vendar našli že prej … Nekaj domačinov je kasneje poročalo, da so med spanjem v naravi videli in slišali dva terenska avtomobila z belsko posadko, ki naj bi drvela v smer razbitine in nato kmalu nazaj. Izginila je tudi ena od šifrirnih naprav, ki so ju ali naj bi jih imeli na letalu. Kot po naključju so izginili tudi zvočni posnetki komunikacije med pilotom letala Albertina in letališkim stolpom.
VIP letala ne strmoglavijo
Še pred zaprtjem letališča je policist Marius van Wyk poročal o blisku na nebu, na letališču prisotni Lord Cuthbert Alport, tedaj britanski visoki komisar v Federaciji Rodezija in Njasa, sicer prepričan, da je prezgodaj za neodvisnost afriških narodov, pa je izrazil mnenje, da si je Dag Hammarskjöld premislil in odletel drugam. Drugi so to mnenje sprejeli. Na letališče je vseeno prišla policijska ekipa in zbudila upravnika letališča Johna Williamsa, a jim je ta nejevoljno odvrnil: "Takšne stvari se preprosto ne dogajajo, VIP letala ne strmoglavijo." In vztrajal je tudi, da sredi noči ne morejo ničesar narediti.
No, če bi našli letalo kmalu po nesreči, bi bil morda še kdo živ ... Našli pa so ga približno 15 ur po nesreči. Iz letala se je menda še vedno kadilo, med 70 in 80 odstotki naj bi ga bilo tedaj stopljenega.
Afričan, odgovori z da ali ne
Prvo preiskavo nesreče so vodili beli Rodezijci. Njihov pristop k preiskavi pa je bil ’tipičen’. Niso resno jemali pričevanj temnopoltih domačinov, ki so poročali bodisi o svetlem blisku na nebu bodisi o prisotnosti še drugega, manjšega letala. Veliko pa se jih – kot se je izkazalo pri kasnejših preiskavah – sploh ni želelo javiti k pričevanju, saj so že vnaprej predpostavljali, da jih ne bodo jemali resno. O groznem obravnavanju afriških prič je poročal tudi Bo Virving, tehnični menedžer letalske družbe Transair, ki ji je strmoglavljeno letalo pripadalo in ki je sodeloval v preiskavi. Poročal je, da so domačine silili v odgovore z da ali ne in jih v nasprotju z belci niso naslavljali kot gospe in gospode, ampak kot Afričane. V resnici je raziskava od vsega začetka temeljila na premisi, da je šlo za napako pilota in to je bil tudi sklep raziskovanja Rodezijcev.
Že pred sklepi Rodezijcev je generalna skupščina OZN-a konec oktobra sklenila zagnati preiskavo nesreče s strani OZN-a. Njen cilj: preiskava razmer in okoliščin, ki so vodile v tragično smrt Daga Hammarskjölda in članov njegovega spremstva. Komisija OZN-a je dokaze prek pogovorov s pričami začela zbirati januarja 1962, ni pa imela kompetenc, da bi priče zavezala k prisegi. Iz zapisanega in dosegljivega brez obiskov arhivov je mogoče sklepati, da so Rodezijci do dela komisije zavzeli skorajda posmehljiv odnos. Roy Welensky, drugi in obenem zadnji premier Federacije Rodezije in Njase, je tako zatrjeval, da lahko komisija pobira le nezaprisežene izjave in da ne more podati pravnih sankcij zoper laži ter da so bile na zaslišanjih v Leopoldvillu že slišane nekatere osupljive izjave ter da "komisija v tem primeru poziva k javljanju prič, da lahko tako pričakujemo namenoma lažne izjave, ki bi jih podali podporniki UNIP-a (Afriške nacionalistične stranke v vSeverni Rodeziji) v Ndoli". Rodezijci so zahtevali, da bi v komisiji imela predstavnika tudi Velika Britanija. In ga je dobila.
Komisija je zaslišala 90 prič, med drugim 25 novih. Povabilo na pogovor je bilo posredovano prek medijev, tudi v afriških jezikih, in prišli so tudi Afričani, ki se po lastnih besedah prej niso javili zaradi strahu in nezaupanja do vladavine belcev v Federaciji. Preiskava je potekala v manj rasističnem vzdušju in bolj resno so obravnavali pričevanja o malem letalu in blisku, ki je švignil iz njega proti večjemu letalu.
Jalovo poročilo OZN-a
A tudi poročilo komisije OZN-a ni dalo nobenega konkretnega odgovora. Omenjalo je sicer zamude pri delovanju osebja letališča in da se to ni držalo protokolov, ki veljajo (so tedaj veljali) v primeru izginotja oziroma prekinitve stika z določenim letalom. Končno poročilo komisije OZN-a sicer ni izključevalo sabotaže in ni opravičevalo dogajanja na letališču, kjer je bilo tudi dovolj letal ameriške vojske, da bi se lotila preiskovanja, a končne sodbe onkraj rodezijskega poročila komisija ni dosegla.
Streli na 'neko' letalo in zgodovina v nastajanju
Zgodba o tedanjem in še nedognanem dogajanju v Ndoli je predolga, da bi jo tu v celoti povzemali. Je pa vredno omeniti še nekaj neobičajnosti. Kot piše Susan Williams, je pilot in sodelavec NSA (Ameriške službe nacionalne varnosti) Charles M. Southall, poročal, da so ga 17. septembra 1961 zvečer poklicali, naj pride na delovno mesto, ker se bo zgodilo nekaj zanimivega. Ko je s kolegi iskal radijske signale in jim prisluhnil, so ujeli pilota, ki je govoril o tem, da je zagledal transportno letalo in da je to ’tisto’ letalo, nato pa naj bi slišali strele in njegov vzklik, da je letalo zadel in da strmoglavlja. Southall je avtorici povedal, da je imel občutek, da je pilot letalo pričakoval. Da je šlo za 7‒8 minut star posnetek, ki je bil "zgodovina v nastajanju". Ter da se spominja, da je nekdo vzkliknil nekaj v smislu: "To je osamljeni jezdec (The Lone Ranger)! Poznamo ga! Mora čakati na Hammarskjöldovo letalo!"
S kom naj bi pilot, znan obveščevalni službi, komuniciral, ni jasno; lahko bi bila CIA, ali pa kakšna katanška, rodezijska ali britanska baza, ki je sodelovala s CIO. Dodal je: "Če CIA ni odredila Hammarskjöldove smrti, je vsaj plačala za kroglo." In po svojem pričevanju se je večkrat tudi spraševal, zakaj so ga tisto noč poklicali, saj je šlo za zadevo, ki ni bila v njegovi pristojnosti.
Zakaj je Hammarskjöldov vrat bil prestreljen?
To je le eno od neobičajnih in nepričakovanih pričevanj. Southall namreč ni bil edini, ki je tedaj prestregel zanimiv pogovor. Švedski letalski inštruktor Tore Meijer je v Etiopiji slišal, da se (verjetno) letalski kontrolorji pogovarjajo, da eno letalo sledi drugemu, ki naj bi očitno pristalo v Ndoli. Neki Južnoafričan z imenom Swanepoel, plačanec, pa naj bi kolegu v hišnem priporu pripovedoval, da je ustrelil Daga Hammarskjölda in njegovega varnostnika. Da so bili možje nameščeni v gozdu okoli mesta strmoglavljenja letala in ju potem ustrelili. In v resnici naj bi v vratu Hammarskjöldovega vratu bila luknja kalibra 0,38.
Uganka je velika. Kaj se je zares zgodilo? Januarja 1963 je silam OZN-a uspelo narediti konec neodvisni Katangi, a dogajanje je bilo do konsolidacije režima Mobutuja po njegovem drugem državnem udaru leta 1965 burno. Če sem že tolikokrat omenila Federacijo Rodezije in Njasa, naj dodam, da se je vladavina belcev v Zimbabveju končala šele leta 1980.
No, smrt Daga Hammarskjölda še vedno ni razjasnjena, pa čeprav je še marca 2015 generalni sekretar Ban Ki Mun imenoval skupino strokovnjakov, da bi ponovno preverili informacije v zvezi z nesrečo in ocenili njihovo dokazno vrednost. Še nove priče so govorile o prisotnosti več kot enega letala, ki so bila vojaška letala, in o tem, da je Albertina gorela, že preden je bila na tleh.
Novembra 2015 je bila v OZN-u sprejeta resolucija o tem, da naj države predajo vse relevantne dokumente v zvezi s primerom Dag Hammarskjöld v njihovi posesti. Predlog, ki sta ga predlagali Švedska in Zambija, je podprlo 74 držav. ZDA in Velika Britanija ne.
Glede aktualnosti pa lahko omenimo le, da sklepa še vedno ni dosegel proces imenovanja ’eminentne osebe’, v tem primeru nekdanjega vrhovnega sodnika v Tanzaniji Mohameda Candeja Othmana, da pregleda (morebitne) nove informacije o nesreči. Naj poudarim, da OZN nima mandata, da bi države članice prisilil k sodelovanju in tudi ne more zahtevati dokumentacije od multinacionalk, ki so bile že tedaj ’na prizorišču’. Različni posamezniki pa primer še vedno raziskujejo.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje