zahodnih mnenj o Kim Džong Unu. Pretirano?

Mladi severnokorejski diktator, ki je osmega januarja praznoval rojstni dan (ni popolnoma jasno, katerega - nekateri pišejo, da je star 30 let, drugi, da je leto starejši), je na čelu hermetično zaprte, osamljene države dobri dve leti. To obdobje je bilo zaznamovano z neusmiljeno likvidacijo tekmecev, z grožnjami z vojno, širjenjem delovnih taborišč in nenavadnim prijateljstvom z upokojeno ameriško zvezdo. Kaj mladi voditelj še pripravlja, lahko tudi največji poznavalci le domnevajo - ali kot je dejal eden izmed njih, Jerrold Post, psihiater z washingtonske univerze, ki za ameriške obveščevalce pripravlja psihološke profile svetovnih voditeljev: "Vsaka druga beseda, ki jo lahko napišemo o severnokorejskih voditeljih, je svarilo. In hkrati ugibanje."

Kim Džong Un je vodenje komunistične trdnjave prevzel decembra leta 2011, po smrti očeta Kim Džong Ila. V tem času je kar naprej v središču pozornosti tujih medijev, a srečal se ni še prav z nobenim svetovnim voditeljem. Vodja računalniškega velikana Google Eric Schmidt je lani sicer prišel v Pjongjang, a Kim "ni našel časa zanj". Najbolj znano ime, ki je preživelo nekaj časa v njegovi družbi, tako ostaja razvpiti upokojeni košarkar Dennis Rodman, ki je v njegovo čast pripravil celo košarkarsko tekmo in mu, še več, na njej tudi zapel "Vse najboljše".

Ko mediji informacij nimajo ... si jih izmislijo
Ker potrjenih informacij o dogajanju znotraj severnokorejskega režima ni, vse ostaja na ravni besed "naj bi", v odsotnosti novic pa se pojavlja tudi veliko "bučk", kot je bila tista, da je Kim svojega strica Jang Song Taeka, ki ga je dal na veliko presečenje mnogih usmrtiti, vrgel kar pobesnelim psom, da so ga raztrgali. To novico je objavila neka kitajska satirična stran in se je kot požar razširila po spletu, a kmalu se je izkazalo, da gre vendarle za potegavščino.

A dejstvo, da je Kim, član osamljene in represivne dinastije z jedrskim orožjem, dal odstraniti strica, ki je veljal za "številko 2" v državi in za najboljšega pogajalca s Kitajci, ostaja šok. Mnogi so to potezo neizkušenega Kima videli tudi kot točko preobrata, kot odločilni trenutek, s katerim se je Kim mlajši oddaljil od začrtane strukture, katere okvir je postavil njegov oče.

Ali Kim že po dveh letih postaja še bolj tiranski in despotski, je stvar razprave. "Ne vemo in morda nikoli ne bomo vedeli, kako Demokratična ljudska republika Koreja vzdržuje ravnotežje v državi, a sam menim, da se bo vse skupaj težko razpletlo miroljubno. Severna Koreja polotok potiska k spopadu," meni Scott Snyder iz Sveta za zunanje odnose v Washingtonu.

Kakor hitro je razmere zaostril, se je tudi potuhnil
Ko je mladi Kim pred dvema letoma prišel na vrh države, je bil videti kot reformist. V prvem govoru je namignil na eksperimentiranje, obljubil je spremembe in konec zatiskanja pasu. Veliko je obetalo tudi njegovo izobraževanje v Švici, govorilo se je o mogočem prevzemu kitajskega modela gospodarskega odpiranja. A do danes je edini njegov gospodarski projekt ostal odprtje smučarskega središča, v katerem je le sedežnica stala osem milijonov dolarjev.

Lansko pomlad je mnoge spravil na rob živčnega zloma, ko je Pjongjang opravil dva jedrska poskusa, po novih sankcijah mednarodne skupnosti pa zagrozil z napadom na ameriška vojaška oporišča v Tihem oceanu in na Seul. Do poletja se je prah okoli tega polegel, še več, država je celo zaprosila južno sosedo za ponovno odprtje skupnega industrijskega kompleksa Kaesong, ki je bilo v zaostrenih razmerah zaprto. Kim je znova dokazal, da je zelo nepredvidljiv, nekateri pa so njegovo širokoustenje in agresivnost ter nato nagli umik opisali preprosto kot: "Sever je posnemal samega sebe in deloval kot Sever." Do novembra je tako znova zavladalo relativno zatišje in strokovnjaki so menili, da se je mladi diktator le nekoliko unesel in umiril.

Izmed sedmih regentov ostal le še eden
Ne za dolgo, usmrtitev Janga je vse postavila na glavo. Pred smrtjo je Kim Džong Il izbral regente, skupino starejših ljudi, predvsem sorodnike in vojaške voditelje, ki naj bi nadzirali in usmerjali mladega moža. Bili naj bi nekakšen glas razuma, ki se bo znal odzvati na Kimove hitre poteze in zagotoviti njegovo varnost, državi pa stabilnost. "Sistem regentov je imel neki zakon, svojo logiko. Deloval je kot način pritiska. Kim Džong Un je lahko poklical Dennisa Rodmana, ni pa mogel sam izvesti vojaškega napada," je dejal Ken Gause, direktor podjetja CNA, ki se ukvarja s strateškimi študijami.

Regentov je bilo sedem, danes se je obdržal le še eden.

Najbolj znano ime v danes razpuščeni skupini je bil Jang, za katerega je znano, da nikoli ni imel dobrih odnosov z mladim predsednikom države, za naslednika Kim Džong Ila si je želel njegovega starejšega sina. Glavni razlog za njegovo usmrtitev je še vedno zavit v tančico skrivnosti, menda pa naj bi se dokončno razšla lani jeseni, ko je Kim naročil preiskavo o korupciji v donosnem ribiškem podjetju, ki ga je vodil prav njegov stric. Končalo se je s strelskim obračunom med Kimovimi in Jangovimi možmi. Jang naj bi tudi ogrožal Kimovo moč in vpliv, še vedno pa ni znano, kakšno vlogo je imela pri vsem tem Jangova žena in Kimova teta, ki je bila prav tako ena izmed regentov. Tudi njena usoda ni jasna, nekateri pravijo, da je zaradi možganske operacije v vegetativnem stanju.

Prave lastnosti za pravo državo?
A začel se je kazati vzorec Kimovega ravnanja - da želi očitno pomesti s staro gardo. Že julija leta 2012 je tako nenadoma izginil vrhovni vojaški poveljnik in prav tako regent Ro Jong Ho. "Ta človek ne pozna zavor. Nihče ni napovedal, da bo dal odstraniti strica. Jang ga je očitno podcenjeval, upam, da ga ne podcenjujemo tudi mi," meni profesor na univerzi Johns Kopkins v Washingtonu Alexandre Mansourov. Gause je bolj optimističen: "Da, Kim je impulziven, vročekrven, sebičen. A konec koncev je bil izbran zato, ker je njegov oče menil, da ima lastnosti, ki jih voditelj severnokorejskega režima potrebuje."

O mladem Kimu ni veliko znanega tudi zato, ker je njegov oče toliko časa odlašal z izborom svojega naslednika. Ko je leta 2009 "ljubljenega voditelja" zadela kap, se je nenadoma, po hitrem postopku, ob njem začel pojavljati Kim Džong Un, njegov tretji sin, ki mu ga je rodila druga žena. V nasprotju z njim se je Kim Džong Il več kot desetletje lahko uril ob svojem očetu Kim Sung Ilu in spoznaval, kako deluje severnokorejski "stroj". Kim Džong Un je imel za pot od vajenca do voditelja le dve leti, čez noč je bil iz voditeljevega sina "katapultiran" v generala, kar mu je dalo v državi, v kateri je četrtina proračuna namenjenega vojski, zadostno moč.

Drobci iz življenja
"Železni repertoar" podatkov o Kimu vsebuje naslednje zanimivosti - rad igra videoigrice, bil je plašen in razvajen otrok, a je imel med odraščanjem tudi uporniško in divje obdobje. "Je sodoben fant. Verjetno spremlja Twitter. Njegov oče se je večinoma zadrževal za štirimi stenami, on pa gre rad ven," meni Peter Hayes z instituta Nautilus v Berkeleyju. Nekaj "sladkorčkov" iz življenja rodbine je razkril tudi japonski kuharski mojster Kendži Fudžimoto, ki je kuhal zanje. Dejal je, da mladi voditelj obožuje košarko, večkrat domači reprezentanci deli tudi nasvete. Z očetom naj bi uživala v gledanju zahodnjaških filmov, v domači zbirki naj bi imela kar 20.000 DVD-jev. Med njegove priljubljene igralce naj bi spadali Jackie Chan, Jean-Claude van Damme in Clint Eastwood. Med šolanjem v Švici je bil ob njem ves čas že večkrat omenjeni stric, po vrnitvi v domovino pa je Kim za sedem let izginil iz javnega življenja.

Kaj sledi - bo država našla pot iz teme, se začela počasi odpirati in izkoriščati naravna bogastva, na katerih leži, ali bo režim trdoglavo vztrajal pri svojem, ne glede na bedo svojega prebivalstva? Strokovnjaki menijo, da bi od primernih ukrepih lahko imelo severnokorejsko gospodarstvo desetodstotno rast. Država ima tudi ugodno lego, saj leži na eni najbolj dinamičnih območij na svetu, ki jo sestavljajo povezave Peking-Šanghaj, Seul-Busan in Osaka-Tokio. Ta vzhodnoazijski koridor, ki ga opisujejo kot "prvo velemesto na svetu", ima milijardo ljudi in je vir mnogih tehnoloških izumov.

Na volitvah za vse kandidate 100-odstotna podpora
Režim je za zahodne standarde nepredstavljivo represiven. Zvestoba dinastiji je samoumevna, opozicije, upornikov ali uravnoteženih medijev ni. Dostop do južnokorejskih medijev je prepovedan, svobodna potovanja tudi. Država nima javnega telefonskega imenika. Pjongjang je pred dnevi sporočil, da bodo 9. marca volitve v vrhovno ljudsko skupščino. Gre za natančno zrežirane volitve, ki jih izvedejo vsakih pet let, tokrat pa bodo potekale prvič pod vodstvom novega voditelja. Letošnje volitve, na katerih v vsakem od 687 okrožij kandidira le en kandidat, opazovalcev sicer ne bodo toliko zanimale z vidika izida, ki je praktično znan, ampak bodo predvsem pozorni na morebitne nove znake o spremembah struktur moči v Pjongjangu. Po usmrtitvi Janga naj bi Severna Koreja odpoklicala in umaknila več diplomatov in uradnikov, ki so delali v tujini, zato bodo volitve pomembne, ker bo iz liste kandidatov razvidno, ali je z nje odpadlo še kakšno vplivno ime. Nekateri menijo tudi, da bi lahko volitve napovedale menjavo generacij pod Kimom. Če bo sledil očetovemu zgledu, bo na kandidatni listi tudi Kim sam, izide pa lahko napovemo že danes. Leta 2009 je namreč po uradnih podatkih glasovalo 99,98 odstotka registriranih volilnih upravičencev, vsi kandidati pa so dobili 100-odstotno podporo.

Predanost dinastiji torej ostaja velika, nedvoumna. V nasprotju z vprašanji o prihodnosti države - ta so brez odgovorov.