Kdaj natančno se je začel kitajski dolgi pohod med svetovne velesile, je težko določiti, je pa jasno, da bo 21. stoletje v znamenju Kitajske, tako kot je bilo 20. stoletje v znamenju ZDA.

Azijska velikanka je v zadnjem dobrem desetletju doživela bliskovit gospodarski razvoj, komunistični partiji pa je uspelo kljub korenitim spremembam kitajske družbe v svojih rokah obdržati absolutno oblast.

Pred 25 leti so prvi junijski dnevi še ponujali iluzijo, da bo kitajski komunistični režim doživel svoj zaton, tako kot so ga začeli doživljati sorodni režimi v vzhodni Evropi. Sanje o demokratični državi so dobesedno poteptali tanki, ki so za sabo pustili na stotine mrtvih, po nekaterih podatkih celo več tisoč žrtev. Upor študentov na Trgu nebeškega miru je bil zatrt in tudi četrt stoletja po tem dogodku uradne oblasti ne dovolijo nikakršnih spominskih slovesnosti ali javnih razprav o tem dogodku. Izjema je seveda Hongkong s svojim posebnim statusom. Čeprav je na čelo komunistične partije in države lani prišel Ši Džinping, ki je vsaj v odnosu do javnosti prinesel svež veter, pa partija na političnem področju ne popušča železnega prijema.

Precej drugače je na gospodarskem področju, kjer je Kitajska izvedla številne reforme, ki so ji omogočile bliskovito gospodarsko rast (še pred nekaj leti je rast BDP-ja na letni ravni dosegala tudi dvomestna števila, letos naj bi bila rast dobrih sedem odstotkov!). Pred štirimi leti je tako z drugega mesta največje gospodarske sile na svetu spodrinila svojo sosedo in azijsko tekmico Japonsko. Pred Kitajsko so le še ZDA. Hitra gospodarska rast je povzročila tudi hitro naraščanje potreb Kitajske po energentih, surovinah, potrošniških dobrinah in hrani. Kitajska se je zavrtela v vedno hitrejši in strmejši spirali ponudbe in povpraševanja. Ena najtemnejših plati takšnega nebrzdanega razvoja je katastrofalno stanje na področju varovanja okolja. Država se je v zadnjih letih začela zavedati te težave, tako da skuša počasi zmanjšati okoljske obremenitve s strožjimi predpisi in konkretnimi ukrepi.

Da bi Kitajska zadovoljila svoje ogromne potrebe, se je začela ozirati tudi po drugih delih sveta. Na vsaki celini si poišče vsaj dve državi s katerima vzpostavi tesnejše stike in v katere Kitajska s svojimi ogromnimi denarnimi sredstvi tudi veliko vlaga. Naj si bo v nakup surovin (nafta, zemeljski plin,… ), obdelovalne površine ali kot je primer v Afriki, kreditira revne države. Kitajska, ki je tako ali tako že stalna članica Varnostnega svet OZN, s tem svojim mehkim pristopom dodatno povečuje svoj vpliv na svetovnem političnem prizorišču. Peking pa v zadnjih letih tudi ne okleva, če je treba pokazati (vojaške) mišice. S svojimi sosedami se je zapletel v vrsto ozemeljskih sporov, zlasti na območju Južnokitajskega morja, na čigar dnu naj bi bila številna rudna bogastva ter nafta in zemeljski plin. Prisotnost kitajskih vojaških ladij in letal zato na teh območjih ni več nikakršna redkost. V mednarodni skupnosti tovrstne kitajske poteze sprožajo nelagodje, saj si nihče ne želi novega žarišča spopadov, še zlasti zato, ker imajo na tem območju svoje geostrateške interese tudi ZDA. Res pa je, da poznavalci razmer ne pričakujejo, da bi se ZDA dejansko vojaško vpletle v morebiten manjši spopad Kitajske s kakšno od sosed. Pa čeprav so nekatere ameriške zaveznice in imajo z ZDA podpisane tudi varnostne sporazume.