Dolgoletni kubanski voditelj Fidel Castro je 31. julija lani po 47 letih vladanja zaradi nujne operacije oblast začasno predal svojemu bratu Raulu. Po operaciji so v javnost sicer prihajale redke informacije o njegovem zdravstvenem stanju - pokazal se je na televiziji, se oglasil na posnetku, napisal pismo ali članek, ali pa so o njegovem stanju poročali drugi voditelji, predvsem Castrov veliki zaveznik in prijatelj, venezuelski predsednik Hugo Chavez, a kar se je zdelo, da bo le začasno stanje, se je sprevrglo v obdobje negotovosti.

11-milijonska Kuba se je znašla v političnih vicah. Castro ne vodi države, a tudi nobenemu drugemu ne pusti, da bi jo vodil. Kaj čaka to komunistično državo, ni jasno nikomur. Se bo vladavina na otoku hitro in brez večjih težav spremenila, ali pa bo Kuba ostala izoliran komunistični otoček v svetovnem kapitalističnem sistemu? Vprašanj je veliko, odgovorov premalo.

Svet dela svoje načrte s Havano
Počasi je lahko na svetovnih tleh zaznati spremembe. Glavni akterji od Kube pa do Miamija, Caracasa, Madrida in še dlje se pogajajo za vplivne vloge v prihodnosti otoka. V Pekingu, Moskvi, evropskih in latinskoameriških prestolnicah se sklepajo posli s Havano. V Washingtonu je Castrova bolezen sprožila niz razprav in razkolov o trgovini s Kubo, potovanju in ameriških radijskih ter televizijskih oddajah, ki na Kubi promovirajo demokracijo.

Vendar pa Kuba še vedno živi tako, kot je takrat, ko je bil Castro na vrhuncu svoje moči. Namesto oglasov potrošniških dobrin se ob kubanskih cestah še vedno bohotijo plakati z revolucionarnimi pozivi, s portreti nekdanjih junakov in pozivi, naj državljani obvarujejo državo pred ameriškim imperializmom.

Mladi so izgubili voljo do upora
Na površju je tako videti, kot da Castrova predaja oblasti ni imela nobenih takojšnih posledic. Karibski berlinski zid je sicer počen, a še stoji. Mladi Kubanci, razočarani nad dnevnimi boji za preživetje pod kubanskim komunističnim sistemom, kljub vsemu niso zavzeli ulic, kot so to naredili leta 1994, ko je razpadla Sovjetska zveza in kubansko gospodarstvo pahnila v krizo. Strokovnjaki so prepričani, da so se Kubanci po vseh letih poskusov naveličali "uporniškega odnosa, ki gori v njih".

Vendar se po predaji oblasti Kubanci še vedno spopadajo s kruto realnostjo: nizkimi plačami, visokimi cenami, slabim javnim transportnim sistemom in gospodarstvom, prežetim s korupcijo. A je vsem jasno, da bo na otoku zagotovo prišlo do določenih sprememb - tudi brez Castra. Kubanci so spoznali, da se je proces prenosa oblasti počasi začel, tudi sam Castro, ki je na oblast prišel po kubanski revoluciji leta 1959, pa kljub občasnemu pojavljanju v medijih ne daje nobenih namigov, kdaj bi se lahko ponovno vrnil na oblast.

Raul že začel vladati po svoje
Raulu Castru, ki mu sicer primanjkuje nekaj bratove karizme, je uspel prevzem oblasti praktično brez večjih težav. Zmanjšal je korupcijo in gospodarske zločine, odpustil štiri ministre vladnega kabineta, poostril policijski nadzor z namenom izkoreninjenja nezakonitih poslov in zmanjšanja prepada med revnimi in "novimi bogataši" ter spodbujal objavo poročil o težavah kubanskega sistema. Ljudi je opozarjal na nevarnosti ameriške invazije in mobiliziral na stotine varnostnih sil. V prvih petih mesecih Raulove vladavine se je število ljudi, ki so bežali s Kube, zmanjšalo za več kot polovico v primerjavi s prejšnjim letom. Raulov največji izziv in ta, ki lahko določi prihodnost kubanske revolucije, pa je in bo postaviti hrano na mize vseh prebivalcev.

Kljub vsemu Kubanci pravijo, da Raul v resnici ne vlada, saj Fidel z njim manipulira, Raul pa le izpolnjuje njegova naročila. Tako so nekateri prepričani, da se Raul ne bo obdržal na oblasti dolgo po Fidelovi smrti. "Diktatorstvo se je končalo, ko je v Španiji umrl Franco in ko je v Dominikanski republiki umrl Trujillo. Tako se tudi gangsterski režim Fidela Castra ne bo obdržal, ko bo umrl glavni gangster," je prepričan starejši prebivalec Havane.

Kubanci čakajo na spremembe
Kritiki so prepričani, da bodo imeli Castrovi nasledniki težko delo, saj se bodo morali spopasti z nestrpnim prebivalstvom, naveličanim let življenja v pomanjkanju. Predvsem si sprememb želijo mladi prebivalci otoka, za katere uspehi revolucije v 50. letih predstavljajo le poglavje v zgodovinskih učbenikih in do "zlatih let" kubanske revolucije nimajo nobenega čustvenega odnosa.

Težave, s katerimi se spopadajo Kubanci, niso novi. Raul Castro ali kateri koli drugi Castrov naslednik bo, če bo ostal na oblasti, moral poskrbeti, da bo državo, kjer so cene tako visoke, da je stavek "Če si kupim čevlje, ne jem" postal vsakdanjost, popeljal spremembam in novemu življenju naproti. Vendar je usoda Kube zaenkrat še vedno v rokah "el comandanteja", saj dokler bo živel Fidel, sprememb na Kubi ne bo. Na Kubi "para siempre" zaenkrat še vedno ni izgubil svojega pomena.

Brina Tomovič