»Kdo, ki ne živi na Balkanu, se sploh še spomni Radovana Karadžića?« se sprašujejo v The Economistu. Vodjo bosanskih Srbov Radovana Karadžića so lovili 12 let in ga pred nekaj meseci aretirali, ko naj bi v nekem baru pil kavo. Zadnja tri leta je v zasebni beograjski kliniki deloval kot zdravilec alternativne medicine po imenu Dragan Dabić. Kot povsem neprepoznaven dolgolasi in dolgobradi sivi gospod, menda naj bi spremenil celo značilen naglas, je imel številna predavanja, med drugim je v reviji Zdrav život objavljal članke o meditaciji, psihologiji in bioenergiji.

Na Mednarodnem sodišču za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije v Haagu bi se moralo sojenje 64-letnemu Karadžiću začeti 26. oktobra 2009. V polkrožni sobi so ga v črno-rdečih haljah z belim dodatkom in slušalkami na ušesih čakali trije sodniki, medtem ko so modri stoli na njihovi desni samevali. »Sojenje se ne more začeti, ker Karadžić noče sodelovati. Sodni senat bi mu moral dodeliti pravnega zastopnika, da bi preprečil tako zavlačevanje postopka,« je sodnikom vljudno razložila haaška tožilka Hildegard Ürtz-Retzlaff.

»Karadžić želi le, da bi mu omogočili pravično sojenje, tako da bi mu odobrili še deset mesecev za pripravo obrambe in začetek sojenja, in nikakor ne želi ovirati sodnega procesa,« pa je sodišču in javnosti dejal član odvetniške ekipe Karadžića Goran Petronijević, ki je tako napovedal, da Karadžića na sojenje ne bo. In res ga ni bilo. V polkrožno sodno dvorano ga ni bilo niti 27. oktobra 2009, torej dan pozneje. A sojenje se je kljub temu začelo. Kako tudi ne? Po neuspešnem mandatu Carle del Ponte in hitremu tiktakanju ure, ki naj bi haaškemu sodišču odbila leta 2012, ter razburjenju sorodnikov žrtev, ki čakajo na razsodbo sodišča, se pač mora nekaj zgoditi.

»Trideset ur smo se vozili z avtobusom, ker smo pričakovali, da bomo tukaj dočakali pravico, a pravice ni. Za nas je to zelo naporno in stresno. Spominja nas na leto 1995.« in »Sodnikom sporočamo, da bomo gladovno stavkali. Kar tako od tu ne bomo odšli. Oni ga ščitijo. Srb Srba ne bo obsodil.« - smo lahko te dni na malih ekranih spremljali izjave razburjenih sorodnikov, ki so se pripeljali do Haaga, da bi lahko sledili sojenju.

Karadžića obtožnica bremeni enajstih točk, med katerimi ga dve bremenita genocida, vključno s pokolom 8.000 Muslimanov v Srebrenici julija 1995. Obtožnica vključuje tudi navedbe o pregonih, uničevanjih, umorih, posilstvih in deportacijah, zagrešenih v 19 občinah v BiH-u in med 44-mesečnim obleganjem Sarajeva, pri čemer je bilo ubitih okoli 10.000 ljudi.

Carlina zapuščina
Haaško sodišče je bilo ustanovljeno leta 1993 in je do danes obtožilo 161 ljudi, ki so odgovorni za vojne zločine. Med drugim tudi nekdanjega srbskega predsednika Slobodana Miloševića, ki so ga 11. marca 2006 našli mrtvega v njegovi celici v Haagu in kateremu mu je bila ves čas za petami glavna haaška tožilka Carla del Ponte. Umrl naj bi zaradi srčne kapi. Kot piše The Economist »so bili sojenja deležni skoraj vsi osumljeni vojnih zločinov, razen dveh: generala Ratka Mladića in nekdanjega vodje v Republiki srbski Gorana Hadžića.«

Med drugim so ravno v torek iz zapora na Švedskem izpustili nekdanjo predsednico Republike srbske Biljano Plavšić, ki je zaradi vojnih zločinov zaporno kazen prestajala od junija 2003. V skladu s švedsko zakonodajo ji je pripadla pravica, da jo tri dni po tem, ko odsluži dve tretjini kazni, predčasno izpustijo na prostost. V Beograd se je vrnila v spremstvu predsednika Republike srbske Milorada Dodika. »Vse, kar sem hotel povedati o njeni kazni, sem že povedal. Zgodila se ji je krivica, a to zdaj niti nje ne zanima več,« je dejal novinarjem Dodik.

Nekje hitreje, drugje počasneje
»Medtem pa se dogodki na drugem koncu Haaga odvijajo hitreje,« nadaljuje The Economist. Na Mednarodnem kazenskem sodišču (ICC) poteka sojenje proti nekdanjemu liberijskemu predsedniku Charlesu Taylorju. Liberijski presednik bo kmalu začel svojo obrambo proti obtožnici, ki ga med drugim bremeni vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti, ki so se v Sierri Leone zgodili med državljansko vojno 1991-2002. Umrlo naj bi okoli 120.000 ljudi. Taylor vse obtožbe zanika, med njimi tudi tiste, ki ga bremenijo kanibalizma in rasizma.

ICC je po stažu precej mlajši od Mednarodnega sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije, saj je bilo ustanovljeno šele leta 2002. V njegovi domeni so postopki, ki se ukvarjajo z zločini na območjih Konga, Centralne afriške republike, Ugande in Sudana. ICC-jev tožilec Luis Moreno-Ocampo je prevzel primere, ki vključujejo tako predstavnike sudanske oblasti kot tudi poveljnike upornikov. Med drugim je pred dobrim letom in pol obtožil sudanskega predsednika Omarja Al Baširja vojnih zločinov v Darfurju. Luis Moreno-Ocampo je ICC zaprosil za izdajo naloga za aretacijo sudanskega predsednika, saj naj bi sodišču predstavil zadostne dokaze, da je Al Bašir v Darfurju v zadnjih petih letih pobil 35.000 ljudi in uporabljal posilstvo kot orožje, ter tako zagrešil genocid, zločine proti človečnosti in vojne zločine. Obtožnica Al Baširja tako v treh točkah bremeni genocida, v petih zločinov proti človečnosti, v dveh pa umora.

Na zatožni klopi ICC-ja se je tako znašel tudi nekdanji voditelj upornikov v DR Kongo Thomas Lubanga. Obtožen je rekrutiranja več sto otrok, mlajših od 15 let, ki so morali na strani vojaškega krila njegove milice sodelovati v bojih v pokrajini Ituri med letoma 2002 in 2003. »Otroci še naprej trpijo zaradi posledic Lubangovih zločinov. Ne morejo pozabiti tega, kar so prestali, tega, kar so videli. Stari so bili 9, 11, 13 let,« je dejal Moreno-Ocampo in zatrdil, da se nekateri izmed njih danes preživljajo s prostitucijo, drugi so zapadli v objem mamil. V teh dneh bo obramba predstavila svoje dokaze, saj Lubango trdi, da ni kriv.

Naslednji mesec bodo na ICC-ju začeli tudi postopka proti Germainu Katangu, ki je bolj znan pod imenom Simba. Leta 2003 je bil vodja sil za domovinski upor (FRPI) v Ituriju, kjer so med letoma 1999 in 2003 potekali boji, v katerih je umrlo 500.000 ljudi, več sto tisoč jih je ostalo brez doma. Sodišče Germaina Katanguja sumi umora, spolnega suženjstva in siljenja otrok v bojevanje.

Ocampo se med drugim ukvarja tudi s primeri v Afganistanu, Kolumbiji, Gruziji, Gvineji, Keniji in Palestini.

Padaljšan mandat Mednarodnemu sodišču za zločine v Ruandi
Poleg haaškega sodišča začenja zvoniti tudi Mednarodnemu kazenskemu sodišču za Ruando, ki je bilo ustanovljeno novembra 1994. Pred njim naj bi roko pravice sodila za zločince, ki so bili vpleteni v poboj 800.000 Tutsijev in zmernih Hutujev leta 1994. Do zdaj je sodišče obsodilo 40 ljudi, zoper 26 osumljencev sojenje še poteka. Trije osumljenci še vedno čakajo na začetek sojenja, med njimi tudi Idelphonsa Nizeyimano, ki velja za enega glavnih osumljencev za genocid. Odgovoren naj bi bil tudi za umor kraljice Rosalie Gicando.

Sodišču je Varnostni svet ZN-a zaradi obilice dela že podaljšal mandat do konca leta 2010. Verjetno bosta potebni še dodatni dve leti za dokončanje vseh sodnih postopkov. Med drugim je na begu še vedno eden glavnih osumljencev Felicien Kabuga, ki je pomagal financirati izvedbo genocida.