Sodišče s sedežem v mestu Arusha v Tanzaniji je na dosmrtno ječo poleg Pauline Nyiramasuhuko obsodilo tudi njenega sina Arsena Shaloma Ntahobalija. Nekdanja ministrica in njen sin sta bila glavna obtoženca v skupini šestih oseb, ki so jim sodili zaradi genocida in zločinov proti človečnosti zaradi njihove domnevne vloge pri množičnem poboju Tutsijev v Butari na jugu Ruande.

Obsodili so tudi nekdanjega prefekta Butare Sylvaina Nsabimana, in sicer na 25 let zaporne kazni, njegovega naslednika Alphonsa Ntezizyaya na 30 let zapora ter dva nekdanja župana Butare, Josepha Kanyabashija na 35 let, Elieja Ndayambajeja pa na dosmrtno ječo.

Še živi spomini na tragedijo
65-letna Pauline Nyiramasuhuko je postala prva ženska, ki so ji za tovrstne zločine sodili na mednarodnem sodišču. Pred tem so sicer zaradi njihove vloge pri genocidu leta 1994 sodili že nekaterim drugim ženskam, vendar so sojenja potekala v okviru sodišč v Ruandi.

Namen mednarodnega sodišča za vojne zločine v Ruandi je sojenje glavnim krivcem za genocid nad Tutsiji, ki se je v Ruandi zgodil leta 1994, spodbudil pa ga je skrajni hutujski režim. Po podatkih Združenih narodov je bilo ubitih okoli 800.000 ljudi.

Izneverila se je svoji vlogi
Nyiramasuhukovo so spoznali za krivo v sedmih od enajstih točk obtožnice, med drugim za genocid, zarote in načrtovanja genocida, iztrebljanje kot zločin proti človečnosti in posilstvo kot zločin proti človečnosti, je pojasnil sodnik William Hussein Sekule. Brez sodelovanja Nyiramasuhukove in drugih soobtoženih "genocid v Butari ne bi bil izveden", je ob predstavitvi obtožnice 20. aprila 2009 pojasnila tožilka Holo Makwaia.

"Pauline Nyiramasuhuko ni bila samo pomembna osebnost, bila je vpletena v pokole in posilstva, ki so se izvajala v Butari," je še pojasnila tožilka. "Kot ministrica za družino bi morala družine zaščititi, namesto tega pa se je odločila, da jih bo iztrebila," je dodala predstavnica tožilke.

Nyiramasuhukova je bila za ministrico za družino imenovala leta 1992 v prvi ruandski večstrankarski vladi in je tako postala ena od prvih štirih ženskih ministric v državi. Na mesto ministrice je bila ponovno imenovana leta 1993 in nato še leta 1994 v času genocida. Po vojaški zmagi upornikov Ruandske patriotske fronte, ki je trenutno na oblasti, je zbežala v Bukavu na vzhodu nekdanjega Zaira, številne mednarodne organizacije za zaščito človekovih pravic pa so jo obtožile vpletenosti v genocid. Aretirali so jo v Keniji julija 1997.