Musindarweza iz ruandskega združenja univerzitetno izobraženih žensk (Rwanda Association of University Woman) se je v Sloveniji udeležila več okroglih miz, povezanih z Afriko, ki jih je ob 10. obletnici svojega obstoja organiziralo društvo Afriški center. MMC se je z njo pogovarjal o vlogi afriških žensk, problemih podjetništva v Afriki in o stanju danes v ruandski družbi.

V Ruandi sodelujete v nevladni skupini, ki si prizadeva izboljšati položaj žensk in deklet v družbi. Ali nam lahko na kratko opišete, s čim vse se ukvarja vaše združenje in kako vam pri tem pomagajo oblasti.

Naša naloga je usposabljanje žensk in glavno orodje pri tem je izobraževanje, saj verjamemo, da se z izobrazbo žensk izboljšajo tudi druga področja njihovega življenja. Tako si lahko z izobrazbo okrepiš gospodarski položaj in s tem lahko sodeluješ tudi v politiki. Od ruandskih oblasti nimamo neposredne pomoči, vendar na strani vlade obstaja politična volja za doseganje enakosti med spoloma. Od genocida leta 1994 je nova vlada sprejela zakone, ki spodbujajo enakost med spoloma, in tako pomaga našemu združenju.

Združenje organizira tudi podjetniške projekte za ruandske ženske. Katere so največje ovire, s katerimi se v Ruandi spoprijemajo ženske podjetnice, in kakšne so na splošno pasti podjetništva v Afriki?

Pod okriljem mestnih oblasti v Kigaliju poteka projekt Agaseke, ki je namenjen najbolj ogroženim ženskam v prestolnici, ki nimajo zemlje, so brez izobrazbe in nimajo nobenega poklica. V projektu se naučijo spretnosti, tako da lahko same ustvarijo svoj posel, s čimer si okrepijo svoj položaj in izboljšajo življenje. Ženske izdelujejo uhane, zapestnice in pripomočke, ki se uporabljajo v gospodinjstvu, kot so različne košare, mi pa jim pomagamo najti tržišče za njihove izdelke. Za podjetnike v Afriki je težko najti tržišče za njihove izdelke in dobiti posojila od bank, še posebej zdaj v času gospodarske krize. Res je težko pridobiti kapital za vlaganje, in to ostaja največja težava.

Pri nas rečemo, da ženska v hiši podpira tri vogale, a v Afriki se včasih zdi, da jih kar vse štiri. Zakaj se to ne kaže tudi na političnem prizorišču, kjer imamo za zdaj le eno izvoljeno afriško predsednico, vpliv žensk pri odločitvah, ki so pomembne za vso celino, pa je tudi neznaten?

V Afriki so ženske igrale različne vloge in tradicionalno so bile vezane samo na domača opravila in moški so bili tisti, ki so odhajali na delo, vendar zdaj ni več tako, saj imajo ženske zdaj poleg domačih opravil tudi službe, da lahko preživljajo sebe in svoje družine. V državah, ki so bile kot Ruanda priča vojni, so ženske izgubile moške, ki so jih preživljali in so bile zato prisiljene si poiskati službo. V Ruandi imamo velik delež družin, na čelu katerih je ženska, ki tako nima druge izbire, kot da si poišče delo tudi zunaj gospodinjstva, kar kaže na to, da ženske lahko preživijo tudi brez odvisnosti od moških. Glede obrobne vloge žensk v politiki mislim, da to ni problem le v Afriki, ampak tudi drugod po svetu, kjer nimamo veliko voditeljic. Gre za vprašanje oblem neenakosti med spoloma, s katerim se spoprijema ves svet, in ne samo Afrika. Ruandske ženske imajo možnost udejstvovanja v politiki, kjer imajo pomembno vlogo, o čemer govori tudi podatek, da je med poslanci v parlamentu 56 odstotkov žensk in 36 odstotkov na ministrskih položajih. Ustava tudi predpisuje kvote, po katerih mora biti v vsako institucijo izvoljenih najmanj 30 odstotkov žensk. Zato imajo ženske vpliv na politične odločitve in menim, da ja Ruanda na dobri poti pri krepitvi položaja žensk, čeprav pri tem še vedno obstajajo nekatere pomanjkljivosti.

Pri Ruandi ne moremo mimo genocida, ki se je zgodil pred 15 leti. Kako poteka celjenje ran in kako bi sami opisali stanje danes v ruandski družbi?

Po tragičnih dogodkih, ko je v stotih dneh umrlo skoraj milijon ljudi, si je danes država opomogla in obstaja veliko programov za pomoč žrtvam genocida, da bi lažje zacelili rane, pustili preteklost za seboj, se premaknili naprej in spet dobili upanje. Danes lahko rečemo, da se rane celijo, vendar še niso zaceljene popolnoma, saj to ni nekaj, kar bi lahko zlahka pozabili, še posebej, kar se tiče žensk, ki so bile posiljene ali pa so jim ubili otroke. Nekatere ženske so bile okužene z aidsom in pozneje tudi njihovi otroci in s temi posledicami morajo živeti še danes.

Ali še vedno obstajajo etnične razlike in ali je še vedno pomembno, če si Hutu ali Tutsi?

Ker danes vemo, zakaj je prišlo do genocida, zaradi razlik med Hutuji in Tutsiji, se vlada bojuje proti temu razlikovanju. Delamo v tej smeri, da smo vsi obravnavani kot Ruandci. Danes je Ruanda država Ruandcev, in pika. Ni Hutujev, ni Tutsijev. To ni več pomembno. Edino, kar je pomembno je, da smo vsi Ruandci in delamo skupaj za napredek države.

V sosednjem Kongu še vedno traja vojna, katerega žrtve so večinoma civilisti, med njimi tudi sistematično posiljene ženske. Kaj je mogoče narediti proti tako krutim zločinom nad ženskami in dekleti?

To, kar se je dogajalo v Ruandi, se dogaja v Kongu in v drugih afriških državah. Kar lahko rečem, je, da bi se morali spopadom izogniti za vsako ceno, saj trpi vsa družba, še posebej ženske, ki jih posilijo in se po možnosti še okužijo z aidsom. Obstajati bi morali miroljubni načini za reševanje sporov, da bi lahko ljudje zaživeli v miru, in ne da bi se spopadali. Menim, da je upanje na skorajšnjo rešitev spopadov v Kongu, vendar mora biti pri tem močna volja, še posebej na strani afriških politikov, saj ti najbolje poznajo težave in so zato najprimernejši za njihovo reševanje.

Gregor Valenčič