Razprava je trajala 13 ur, deklaracijo pa je poslancem s tesno večino uspelo sprejeti pozno ponoči. Za deklaracijo je glasovalo 127 poslancev vladajoče koalicije (stranke Za evropsko Srbijo, G17 plus, Socialistična stranka Srbije - Edinstvena Srbija, Stranka enotnih upokojencev Srbije in manjšine), proti jih je bilo 21, eden pa se je vzdržal. Opozicijski liberalni demokrati, ki so zahtevali, da se v besedilo doda tudi beseda "genocid", in radikalci so sejo zapustili še pred glasovanjem, kar pomeni, da je bilo poslancev, ki so glasovali za, komaj več kot polovica.

V izredno pomembni in odmevni deklaraciji je skupščina Srbije pozvala vse nekdaj sprte strani v Bosni in Hercegovini in drugih državah nekdanje Jugoslavije, da nadaljujejo proces pomiritve in krepitve vezi za skupno življenje, ki temelji na enakopravnosti narodov in polnem spoštovanju človekovih in manjšinskih pravic ter svoboščin z namenom, da se takšni zločini nikoli več ne bi ponovili.

Naj gredo tudi druge države po tej poti
Poleg tega so poslanci v besedilu izrazili upanje, da bodo tudi najvišji organi drugih držav nekdanje Jugoslavije na takšen način obsodili zločine, ki so bili storjeni proti pripadnikom srbskega naroda, ob tem pa jim ponudili tudi opravičilo in izrazili sožalje sorodnikom srbskih žrtev. V deklaraciji še sledi, da skupščina daje državnim srbskim organom, ki so odgovorni za razkrivanje vojnih zločinov in za uspešno končanje sodelovanja z Mednarodnim sodiščem za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije, vso podporo. Poudarili so predvsem velik pomen prijetja haaškega obtoženca Ratka Mladića.

Ubijanje da, genocid ne
Deklaracija tudi priznava, da Srbija ni naredila dovolj, da bi preprečila pokol, a, kot rečeno, v nasprotju s haaškim sodiščem nikjer ne omenja besede genocid. Hrvati in Bošnjaki so zato besedilo kritizirali, proti deklaraciji pa je bila tudi srbska opozicija, ki je besedilo označila kot "sramotno" za Srbijo. Radikalci so dejali: "Zakaj si želimo ožigosati prihodnje generacije z žigom, ki ga nikoli ne bodo mogli odstraniti?" Poleg tega so trdili, da bi morala biti sprejeta tudi resolucija, s katero bi Bošnjaki in Hrvati priznali svoje zločine med vojno na Balkanu v letih 1992 in 1995.

Vladajoča koalicija pa je prepričana prav o nasprotnem, torej da se bodo s tem priznanjem novim generacijam odprle nove možnosti, Srbija pa si bo povrnila mednarodno verodostojnost in ugled. Po besedah predstavnikov Liste za evropsko Srbijo je osnovno sporočilo deklaracije, da Srbija ne stoji za storilci tega zločina, da ne dela razlik med žrtvami in da enako ceni vsako življenje.

Pred parlamentom nekaj deset protestnikov
Pokol skoraj 8.000 Bošnjakov so julija leta 1995 v Srebrenici izvedle sile bosanskih Srbov. Srbski premier Mirko Cvetković je pred dnevi dejal, da upa, da bo s sprejetjem deklaracije Srbija izboljšala odnose z BiH-om. "Za nas je Srebrenica dogodek, ki bi na dolgi rok moral odpreti vrata za boljše sodelovanje," je dejal. Pred parlamentom je sicer protestiralo nekaj deset ljudi, ki so v rokah imeli fotografije Ratka Mladića in Radovana Karadžića.

Sodišče v Haagu je predtem - nizozemski pripadniki mirovnih sil Združenih narodov so bili odgovorni za varnost v tej enklavi - zavrnilo tožbo združenja Matere Srebrenice, ki je za tragedijo okrivilo Združene narode. Prizivno sodišče je namreč sporočilo, da ZN uživa imuniteto, zato jih na sodišču ene izmed njegovih članic ni mogoče tožiti. Sodišče je še dodalo, da imata neogroženost in svetovni pomen ZN-a prednost pred interesi žrtev genocida v Srebrenici.