Glavni razlog za umik Osla je, da je vladajoča norveška konservativna stranka zavrnila finančno jamstvo za kandidaturo, s tem pa de facto prisilila mesto, ki je zaradi vse potrebne infrastrukture in razmer za tekmovanja na prostem veljalo za glavnega favorita, k umiku kandidature. Že prej pa so se februarja Norvežani na neobvezujočem referendumu s 56 odstotki izrekli, da nočejo iger, ki so jih sicer že organizirali leta 1952 (Oslo) in leta 1994 (Lillehammer). "Za tako drag projekt je pomembno imeti široko podporo, ki pa je preprosto nimamo," je dejala norveška premierka Erna Solberg. Igre bi po ocenah Norveško stale 4,3 milijarde evrov.

"V Mednarodnem olimpijskem komiteju (MOK) se morajo zgoditi velike spremembe, preden lahko podprem olimpijsko kandidaturo," je povedal župan Tromsøja Jens Johan Hjort. Hjort je bil le eden izmed tistih, ki jih je razburil MOK-ov naravnost absurden seznam zahtev za kandidaturo Osla. Ta je med drugim vključeval poseben sprejem za člane delegacije pri norveškem kralju - pri čemer bi račun za zakusko plačala bodisi norveška kraljeva družina bodisi norveški olimpijski komite.

Absurden seznam zahtev
Kot je bila navada že na vseh zadnjih OI, bi vsi člani MOK-a morali imeti na voljo avtomobile in voznike, na cestah pa določen poseben pas zgolj zanje. Semaforji bi morali biti usklajeni v korist vsemu prometu delegacije, člani MOK-a bi morali imeti ločen vhod na letališču, vsak svoj samsung, v hotelskem baru - ki mora ostati odprt dolgo v noč - pa na voljo zgolj izdelke Coca-Cole. Vse sejne sobe bi morale biti ogrevane na natančno 20 stopinj Celzija, vse hotelsko pohištvo "olimpijski videz", ob prihodu v hotel pa člani MOK-a zahtevajo sprejem "z nasmeškom". In navsezadnje - MOK "predlaga zaprtje šol, domačine pa želi spodbujati, da v tistem času vzamejo dopust".

MOK je odločitev Norveške sprejel z obžalovanjem, češ da so tako njihovi športniki kot državljani zamudili "veliko priložnost", norveški športniki pa se s tem ne strinjajo. "Smo ljudje zimskih športov, a ta odločitev tudi kaže, da imamo možgane in lahko vidimo širšo sliko in mislim, da bi morali biti Norvežani na to ponosni," je dejala norveška deskarka Kjersti Buaas, štirikratna udeleženka ZOI. "Na to ne gledam kot na zamujeno priložnost, ampak vidim to bolj kot priložnost, da se postavimo po robu veliki, veliki organizaciji, proti kateri se ne postavi veliko ljudi. In to je edini način, da se bodo stvari spremenile."

Drug za drugim so izstopali
Oslo je zadnji v vrsti, ki se je umaknil iz boja za organizacijo ZOI 2022. Predtem so kandidaturo iz različnih razlogov umaknili Krakov (Poljska), Stockholm (Švedska), München (Nemčija), Davos/St. Moritz (Švica) in Lvov (Ukrajina), pri čemer pa je bil glaven razlog pri vseh - prevelik finančni zalogaj organizacije in premajhen izkupiček, kar so začeli v časih finančnih stisk vse bolj prepoznavati prebivalci držav kandidatk. "Organizacija zimskih olimpijskih iger bi za nas pomenila veliko naložbo v gradnjo novih športnih dvoran in poligonov, po katerih po igrah ne bomo imeli nobene potrebe. Zakaj bi torej plačevali na milijone evrov?" se je januarja letos spraševala švedska vladajoča stranka ob naznanitvi, da kandidaturo umika.

Kot na Norveškem in v Švici so se tudi v Münchnu volivci na nezavezujočem referendumu izrekli proti gostitvi ZOI. "Rezultat referenduma ne pomeni "ne" športu, ampak "ne" netransparentnosti in lakomnosti MOK-a ter njegovi gonji za zaslužkom," je dejal takrat eden izmed nemških poslancev.

Igre "diktature"
Gostitelj ZOI 2022 - očitno zadnji kandidat, ki iz boja ne bo sam odstopil - bo izbran 31. julija prihodnje leto. Almaty in Peking se zdita, no, milo rečeno, nenavadni izbiri za gostitelja zimskih olimpijskih iger (in s še bolj dvomljivim političnim slovesom kot Rusija), a je njuno vztrajanje po drugi strani razumljivo - Kazahstan je z nafto bogata država, na čelu katere že vse od leta 1989 stoji očitno nezlomljivi predsednik Nursultan Nazarbayev, za Kitajsko pa dodatna razlaga sploh ni potrebna. Kot piše Deadspin, to ni naključje: "Potem ko se ZOI v Sočiju dvignile lestvico na absurdnih 40 milijard evrov, se gostitev olimpijskih iger ne zdi več kot zmagovita kupčija. Propadle kandidature za ZOI 2022 imajo vse eno skupno stvar: ko se dejanskim državljanom omogoči, da se izrečejo, ti pravijo, da si olimpijskih iger ne želijo."

Morda čas za introspekcijo (in temeljito reorganizacijo) vsemogočnega in elitističnega MOK-a? Ker, kot stvari kažejo trenutno, so edine, ki so še pripravljene na take kupčije, "diktature", kot meni David Wallechinsky, predsednik Mednarodnega društva olimpijskih zgodovinarjev.

Trikrat Azija
Azija sicer s Pjongčangom (Južna Koreja) gosti že ZOI 2018 in poletne olimpijske igre v Tokiu leta 2020, tako da bi bile to že tretje zaporedne OI na azijski celini. Poleg tega je Peking gostil poletne OI ne prav davnega leta 2008. Kazahstan se sicer naglo razvija in vlaga v svojo športno infrastrukturo, a analitiki menijo, da je vseeno še kako desetletje prezgodaj za preizkus na najvišji ravni, poleg tega pa se država redno uvršča na rep lestvice, kar zadeva človekove pravice, kar bi nad igre vrglo podobno senco kot nad tiste v Sočiju.

Zadnjič ko je MOK izbiral med samo dvema kandidatoma za gostitelja OI, je bilo za poletne OI leta 1984, ko jim je ostal samo še Los Angeles. A poletne OI zdaj očitno niso kritične - zimske s svojimi posebnostmi (gore v neposredni bližini gostiteljice, vremenske razmere) pač. Kandidati za gostitelja poletnih OI 2024 (Pariz, San Francisco, Los Angeles, Boston in Washington) so namreč za zdaj videti močni in manj oporečni.