Streznitev je prišla kmalu. Na dan začetka prvenstva je tako prav toliko govora kot o športu o vseh težavah in minusih države gostiteljice.

Leta 2007, pod predsednikom Luizom Inaciem Lulo da Silvo, je bil govor o "Lula boomu" - gospodarstvo je rastlo, izvozi in prihodki so se dvigali, vsi pa so govorili o Braziliji kot o novi težkokategornici na svetovnem odru. Ko je bil leta 2009 še Rio de Janeiro izbran za gostitelja poletnih olimpijskih iger 2016, so se vse oči uprle v Brazilijo.

Za Copacabano
Mediji so nad državo, pred tem svetovni javnosti bolj znani po svojih karnevalih, sambi, caipirinhi, temperamentu, Copacabani in lepih dekletih, počasi začeli dvigati ta zastor brezskrbnosti, ki je bil vedno pripravna krinka za zamaskiranje tamkajšnjih favel, kriminala, narkokartelov, razlik med sloji, otroške prostitucije in korupcije.

Brazilija je največji potrošnik cracka na svetu, največ zasvojencev s tem mamilom pa živi v faveli Jacarezinh (ljubkovalno imenovana "Crackolandia"), le streljaj oddaljeni od stadiona Maracana v Riu. Tudi sicer Rio ne velja za ravno najvarnejše mesto na svetu - turistom tako odsvetujejo nošnjo denarnice in fotoaparata ter nočne izhode.

Filmi, kot sta Božje mesto (Ciudad de Deus, 2002) in Elitni vod (Tropa de Elite, 2007), so sicer razkrili drugo plat sicer globoko verne Brazilije, a nanje smo pač pripravno pozabili. Fikcija pač.
Ali, kot piše Boston Globe: "Zavožene priprave na svetovni pokal in olimpijske igre so še izpostavile nekatere najbolj pereče težave sodobne Brazilije: elite, ki ne odgovarjajo nikomur, vseprisotni konflikti interesov, korupcija in poneverbe, popolna ignoranca do pravic in interesov revnih in srednjih razredov."

Kam s favelami?
Časopisne stolpce so v zadnjih letih polnili visoki stroški organizacije obeh največjih športnih dogodkov, sumi o korupciji, pa zamude in nesreče na deloviščih. Delavci in reveži, tako se zdi, so postali kolateralna škoda pehanja za izvedbo uspešnega prvenstva.

Tudi tisti v zloglasnih brazilskih favelah, ki so hitro postale v napoto gradnji veleprojektov. Nekatere od njih najbližje stadionom so preprosto zravnali s tlemi, prebivalce (skupno približno 250.000 družin) pa izselili. Kdor se ni hotel izseliti, so ga oblasti v to - prisilile. Prav tako v namen mundiala so oblasti (bojda začasno) zaprle največjo tržnico v Braziliji, Fiera de São Joaquim v Salvadorju de Bahia, kjer so kupovali predvsem revnejši prebivalci, za tamkajšnje prodajalce pa je pomenila vir preživetja.

Spet v drugih favelah je v teh zadnjih letih potekal intenziven postopek t. i. pacifizacije. V praksi to pomeni, da so policijo in vojsko opremili s polno bojno opremo in ju poslali "naredit red" v barakarska naselja. Danes za red v favelah skrbi 9.000 policistov, ki so na slabem glasu glede čezmerne uporabe sile. Veliko pove podatek, da brazilske varnostne enote vsako leto ubijejo 2.000 lastnih državljanov.

"Nasilje v imenu nemotenega izvajanja (nad)korporativnega dogodka," je nedavno na to temo zapisal Delov poročevalec Boštjan Videmšek.

Vlada na tnalu
Nazadnje je bilo izkoriščanim dovolj in sledili so stavke in protesti - predvsem zaradi vse višjih stroškov SP-ja, manjše demonstracije pa so se sprevrgle v množične, potem ko so kamere posnele policijsko brutalnost nad mirnimi protestniki.

Vlada pod vodstvom predsednice Dilme Rousseff, ki se bo oktobra potegovala za nov mandat, tako da je od uspeha prvenstva odvisna tudi njena politična usoda, SP seveda zagovarja. Minister za šport Aldo Rebelo poudarja, da je SP ustvaril 3,5 milijona novih delovnih mest in da bo gospodarska rast zaradi njega do leta 2019 0,4 odstotka višja. Rebelo istočasno dodaja, da številni projekti, ki so bili realizirani zaradi SP-ja, niso le del prvenstva, ampak gre za nujne naložbe, ki so bile načrtovane že pred tem. Obenem kritizira medije, da so se ti delno vključili v kampanjo proti dogodku in pri tem izpostavljajo le negativne stvari, a Brazilija vendarle vsak dan napreduje, saj je trenutno sedmo največje gospodarstvo na svetu, pred Italijo in Veliko Britanijo.

Zastali projekti
A vsi ti argumenti protestnikom ne pomenijo nič - zanje so stroški, ki so se ob vseh prekoračitvah nazadnje povzepli na vrtoglavih 8 milijard evrov, preprosto previsoki in menijo, da bi bil denar bolje naložen v javnem zdravstvu, šolstvu in prometnih povezavah. Na težave opozarjajo tudi delavci v različnih podjetjih s stavkami. Med drugim so stavkali zaposleni v avtobusnih in železniških podjetjih in celo diplomati in zaposleni na

veleposlaništvih v tujini, ki so želeli na ta način dvigniti plače. S stavkami so grozili tudi učitelji, zaposleni v kulturi in celo policisti. Maja so potekali protesti v kar 50 mestih! Tako so Brazilci sami zrinili nogomet z osrednjega položaja v medijih.

Mesec pred prvenstvom je časnik Folha do Sao Paolo opozoril, da so v mestu uspešno realizirali le polovico načrtovanih sprememb v javnem prometu. Manaus naj bi za SP dobil novo železniško povezavo in posebne pasove za hitre avtobuse. Zaradi težav pri razpisih so projekte prestavili v leto 2020. Tudi v Curtibi ne bo načrtovane nove prometne povezave med letališčem in mestom. Podobne težave imajo skoraj vsa mesta, ki bodo gostila SP.

Upanje na polom?
Rousseffovi, katere priljubljenost strmo pada, jasno, kaj drugega od agresivnega zagovarjanja prvenstva ne preostane. Predsednica sicer priznava, da je bilo težko in naporno organizirati prvenstvo, a vztraja, da je vseh 12 stadionov povsem pripravljenih za nogometni spektakel, četudi fotografije s prizorišč manj kot 48 ur pred začetkom prvenstva kažejo drugačno sliko.

Njeni nasprotniki sicer ne morejo ravno upati na popoln polom, so pa več kot pripravljeni izkoristiti vsak nadaljnji spodrsljaj in škandal, povezan z organizacijo. Pesti, da bo vse teklo kot po maslu, drži tudi Fifa, že tako oslabljena zaradi nedavnih razkritij glede podkupovanja pri odločitvi o Katarju kot gostitelju svetovnega prvenstva leta 2022.

Brazilski bojkot
Brazilci so vedno goreče ljubilil nogomet - to je njihov nacionalni šport, in ko je bila Brazilija prvič po letu 1950 ponovno izbrana za gostiteljico, je slavil cel narod. Še vedno obstaja možnost, da dober rezultat brazilske reprezentance vsaj malce razblini črne misli in pomiri razgreto javnost, a za zdaj ne kaže dobro, navijaškega vzdušja pa je v državi čutiti precej manj, kot bi pričakovali. Povedano drugače: protestniki so glasnejši, kot so evforični navijači.

Še lani je javnost večinoma podpirala projekt "mundial" - zdaj ga podpira le še manjšina. Kar nekaj jih je za bojkot dogodka, da bi tako najbolje opozorilo na težave v državi, s katero je po anketi centra Pew zadovoljnih samo 28 odstotkov prebivalcev.

In sodeč po rezultatih nedavne ankete namerava kar 11 odstotkov prebivalcev Ria protestirati med prvenstvom samim, kar bi nedvomno pokvarilo vzdušje, v svet pa poslalo povsem drugačno podobo, kot si jo želita vlada in Fifa.