Španski kraljevi dvor je šel v zadnjih osmih letih skozi turbulentno obdobje, ki so ga zaznamovale predvsem korupcijske afere. Ugled še pred 15 leti zelo cenjene kraljevske družine se je razblinil kot milni mehurček.

Temni oblaki nad palačo Zarzuela, delovno rezidenco družine, uradna je sicer Kraljeva palača v Madridu, ki pa jo uporabljajo zgolj za protokolarne obiske, že leta kar nočejo proč. Sicer priljubljeni kralj Filip VI., ki je žezlo prevzel pred šestimi leti, ima zdaj težko nalogo: povrniti zaupanje razočaranih državljanov. Njegov oče, Juan Carlos I., ki je državi vladal skoraj 40 let, preden je leta 2014 abdiciral in mu predal vodenje monarhije, ki jo je sam prevzel v zelo kočljivih časih, je v zadnjih letih postal sinonim za škandale.

General Franco za naslednika izbral Juana Carlosa, ne njegovega očeta

Leta 1931 je bila odpravljena kraljevina in razglašena druga španska republika, ki je obstala do leta 1939, ko je oblast z vojaško diktaturo prevzel general Francisco Franco. To so bila kruta leta, v državljanski vojni, ki se je razplamtela leta 1936, je po ocenah umrlo pol milijona ljudi. Franco je leta 1947 znova vzpostavil kraljevino, sprejet pa je bil tudi zakon, ki je dovoljeval, da general sam izbere naslednika. Oče Juana Carlosa Juan je bil v Francovih očeh preveč liberalen in leta 1969 je general za naslednika izbral Juana Carlosa.

Franco je bil sicer na oblasti do svoje smrti leta 1975, a že od leta 1969 se je Juan Carlos redno pojavljal ob njegovem boku, zaradi česar so besneli republikanci in liberalci, ki so računali, da bodo po Francovi smrti sledile obsežne reforme. Čeprav je javno podpiral Franca, pa se je na skrivaj srečeval tudi z opozicijskimi voditelji in voditelji v izgnanstvu, ki so si prizadevali za vpeljavo liberalnih reform.

Dva dni po Francovi smrti, 22. novembra 1975, je bil Juan Carlos okronan za kralja Juana Carlosa I. Čeprav so številni pričakovali, da bo nadaljeval Francovo vladavino, je že kmalu po imenovanju začel vpeljevati različne reforme in tako se je začel španski prehod v demokracijo. Leta 1976 je odstavil premierja Carlosa Ariasa Navarra, ki je želel nadaljevati frankistično politiko, in namesto njega imenoval Adolfa Suareza, nekdanjega vodjo Movimiento Nacionala, ki je na volitvah leto pozneje zmagal in postal prvi demokratično izvoljeni vodja novega sistema.

6. decembra 1978 je potekal referendum o spremembi španske ustave, na katerem so volivci z 91-odstotno podporo (volilna udeležba je bila 67-odstotna) podprli vzpostavitev ustavne monarhije, ki je omejila pristojnosti kralja. S tem je bila formalno končana Francova vladavina. Kralj Juan Carlos I. je postal tudi prvi mož organizacije ibero-ameriških držav, v katerih je skupno živelo več kot 700 milijonov ljudi.

Z nagovorom sredi noči preprečil državni udar

Ključno potezo, s katero je legitimiziral svoj položaj in se zapisal v špansko zgodovino, je potegnil leta 1981, ko je odigral ključno vlogo pri preprečitvi državnega udara frankističnih pripadnikov, ki so sicer trdili, da imajo kraljevo podporo. Poskus udara, ki je znan tudi kot 23-F in tudi Tejerazo, se je zgodil 23. februarja. Polkovnik Antonio Tejero je z 200 oboroženimi pripadniki civilne vlade vdrl v kongres, medtem ko je tam potekalo glasovanje o izvolitvi novega premierja. Poslance in ministre so 18 ur držali za talce. Juan Carlos I. ni želel podpreti uporniških generalov, imel je zagotovilo, da mu je vojaški vrh zvest. Dve uri in pol po zajetju kongresa je Juan Carlos poklical katalonskega predsednika Jordija Pujola in mu zagotovil, da je vse pod nadzorom.

24. februarja ob 1.14 je španski kralj, oblečen v vojaško uniformo, po televiziji nagovoril državljane. "Krona, simbol trajnosti in enotnosti naroda, ne bo v nobenem pogledu tolerirala dejanj ali vedenja kogar koli, ki skuša z uporabo sile prekiniti demokratični proces ustave, ki ga je ljudstvo potrdilo z glasovanjem na referendumu," je med drugim dejal kralj in se jasno postavil na stran pravne države in ljudi. Poskus udara se je izjalovil. Zgodaj zjutraj so zajete politike izpustili, uporniške generale prijeli, vodje upora pa so pozneje obsodili na 30-letno zaporno kazen. S to kraljevo potezo je monarhija v očeh državljanov, tudi med demokrati in levičarji, pridobila veliko spoštovanje in podporo.

Na volitvah leto pozneje je zmagala socialistična stranka pod vodstvom Felipeja Gonzaleza, ki je vlado potem vodil 14 let, najdlje od vseh premierjev. Njegova vlada je konsolidirala špansko demokracijo in država je zadihala ter odprla novo poglavje zgodovine.
Čeprav je imel na papirju kralj še vedno veliko moč, pa se je v praksi Juan Carlos I. skorajda v celoti umaknil iz političnega odločanja in je igral predvsem reprezentativno vlogo. V nasprotju s številnimi kralji in kraljicami v drugih evropskih državah je le redko prisostvoval slovesnostim ob različnih odprtjih, npr. bolnišnic, muzejev in drugih objektov. Težil je k spoštovanju političnih pravil v času menjav različnih vlad, pri čemer je vedno poudarjal pomen ustave, sam pa se ni nikoli postavljal na stran katere od vlad. Monarhija je bila ločena od dnevne politike.

Predvsem so ga obravnavali kot moralno avtoriteto in simbol enotnosti države. Med ljudmi je bil zelo priljubljen, javnomnenjske raziskave sredi prejšnjega desetletja so tako razkrivale, da ga podpira veliko več ljudi kot vse politike, več kot 80 odstotkov vprašanih pa ga je videlo kot ključno osebo prehoda iz Francove diktature v demokratično družbo.

Zgodovinar in pisec biografij kraljev Charles Powell je leta 2008 za BBC dejal, da "je med Španci globok občutke hvaležnosti zaradi kraljeve vloge v prehodu v demokracijo. Javnomnenjske raziskave kažejo, da je posameznik, ki ga Španci najbolj enačijo z demokratizacijo, občutek hvaležnosti pa čutijo pripadniki vseh razredov in ideoloških usmeritev."

Po izbruhu hude krize leta 2008, ki je Španijo za več let pahnila v veliko gospodarsko krizo, je kralj skušal zbližati stališča globoko razdeljenih političnih strank pri strategiji okrevanja. Javnomnenjske raziskave iz tistega časa kažejo, da so bili vsi člani kraljeve družine v javnosti zelo cenjeni in spoštovani.

Potem pa je za kraljevsko družino Borbonov sledilo težavno obdobje, ki se z manjšimi presledki vleče vse do danes: škandal z lovom na slone v Bocvani, pa ljubezenske afere, za katere je vedel ves svet, potem finančne malverzacije zeta Inakija Urdangarina, ki je končal za zapahi, pred kratkim pa še razkritje kraljeve vpletenosti v finančne posle s Savdijci, ki so na njegov račun prelili 100 milijonov dolarjev, sam pa jih je večino prenesel naprej na račun svoje nekdanje ljubice Corinne zu Sayn-Wittgenstein, londonske poslovne ženske, s katero je bil v razmerju med letoma 2005 in 2009. Kar je brati kot scenarij za slab film, je realnost, ki je močno zamajala ugled živečih v palači Zarzuela.

Leta 2011 so kraljevega zeta Inakija Urdangarina, bronastega rokometaša na olimpijskih igrah 1996 in 2000 in moža infante Christine, obtožili pranja denarja in zlorabe položaja za pridobitev osebne premoženjske koristi. Prek svoje dobrodelne organizacije Noos, ki jo je upravljal med letoma 2004 in 2006, je poneveril javna sredstva v vrednosti dobrih šest milijonov evrov, obtožen pa je bil tudi prevare, pranja denarja in ponarejanja dokumentov. Leta 2017 so ga obsodili na šestletno zaporno kazen, princeso Christino pa oprostili.

Aprila 2012 se je 13-letni kraljev vnuk Froilan po nesreči ustrelil v stopalo, kar je v kralju prebudilo boleče spomine na nesrečno bratovo smrt. Istega leta so naslovnice ne le španskih, temveč tudi svetovnih medijev preplavile novice o nesreči kralja med lovom na slone v Bocvani. Njegov zasebni obisk bi verjetno minil neopaženo, a si je med lovom poškodoval kolk, zato so ga morali prepeljati domov na zdravljenje. Monarh, ki v Afriki lovi slone, medtem ko gospodarska kriza v naši državi povzroča toliko težav, ljudem posreduje "podobo ravnodušja in lahkomiselnosti, ki ju državni voditelj nikoli ne bi smel poosebljati", je takrat pisal El Mundo. Decembra je kralja podpiralo le 49 odstotkov sodelujočih v javnomnenjski raziskavi, kar je bila do takrat najnižja podpora v njegovi vladavini. Takrat se je javno opravičil, kar je bilo eno njegovih redkih opravičil.

Pas je skupaj z državo zategnila tudi palača

Da bi umiril napetosti, je kralj privolil v znižanje proračuna za kraljevo hišo. V skladu z zategnitvijo pasu zaradi krize je vlada Zarzueli za leto 2012 zmanjšala sredstva za sedem odstotkov oz. 170.000 evrov. Decembra 2011 je sicer prvič postalo javno, koliko denarja letno prejme Zarzuela, in sicer okoli 8,4 milijona evrov, kralj je tistega leta dobil blizu 300.000 evrov plače. V tem obdobju je v ospredje že z vse večjimi koraki stopal princ Asturijski, zdajšnji kralj Filip VI., ki je opravljal predvsem številne dolžnosti, povezane s poslovnim svetom.

Kralj Juan Carlos I. je sicer dolga leta med španskimi poslovneži veljal za španskega veleposlanika številka ena, saj je s svojimi osebnimi poznanstvi pripomogel k sklenitvi marsikaterega posla španskih podjetij.

Javnomnenjske raziskave iz aprila 2012 so pokazale, da je španska javnost večinoma kralju odpustila zadnje škandale, pri čemer pa je izrazila željo po večji transparentnosti monarhije. 19. junija 2014 je Juan Carlos I. abdiciral in prestol prepustil sinu Felipeju. La Razon je takrat navajal javnomnenjsko raziskavo, ki je razkrila, da je 72 odstotkov vprašanih presodilo, da igra monarhija pomembno vlogo pri politični stabilnosti, več kot 77 odstotkov jih je kraljevanje Juana Carlosa I. ocenilo kot dobro ali zelo dobro, njegov umik pa so pozdravili kot pametno in dobrodošlo potezo. V raziskavi Sigme Dosa je na začetku junija 57,5 odstotka vprašanih odgovorilo, da menijo, da lahko Filip VI. kraljevi družini povrne izgubljen ugled. Takrat je kralj dejal, da se umika, ker ne želi, da bi njegov sin na prevzem krone čakal tako dolgo kot britanski princ Charles.

Vse več namigov o nečednih poslih

Leta 2018 je spletni medij El Espanol objavil prepise skrivnih pogovorov kraljeve nekdanje ljubice Corinne zu Sayn-Wittgenstein in nekdanjega policijskega preiskovalca Joseja Villareje, v katerem domnevno govori o pranju denarja. Med drugim je povedala, kako je bila presenečena, ko ji je maroški kralj podaril tri milijone evrov vredno nepremičnino s sporočilom, naj jo da naprej nekdanjemu španskemu kralju. "Kralj sploh nima predstave, kaj je zakonito in kaj ni," je še dejala.

Na podlagi tega in drugih poročil je še istega leta švicarski tožilec Yves Bertoss uvedel preiskavo proti kralju, pri čemer se je osredotočil na darilo v vrednosti 88 milijonov evrov (100 milijonov dolarjev), kolikor naj bi jih leta 2008 prejel od savdskega kralja, in še domnevne milijonske podkupnine, ki jih je na švicarski račun dobil kot nagrado za posredovanje pri poslu glede gradnje 6,7 milijarde evrov vredne železniške povezave med Meko in Medino, preiskuje pa tudi off shore sklada Locum in Zagatka, povezana s švicarskimi bančnimi računi. Zaradi osebnega poznanstva s kraljem Abdulahom naj bi kralj uspešno lobiral in tako je posel dobilo špansko, ne francosko podjetje, ki je bilo tudi v igri zanj. Brez kralja ta pogodba ne bi bila sklenjena, naj bi dejal nekdanji španski zunanji minister Miguel Angel Moratinos. Veliko večino od 88 milijonov dolarjev je kralj leta 2012 podaril ljubici, ta pa je kupila več stanovanj.

Kralj Filip, ki je bil imenovan za glavnega upravičenca prej omenjenih skladov Lucum in Zagatka, je marca letos povlekel edino mogočo potezo: odpovedal se je očetovi dediščini, potem ko se je pojavljalo vse več sumničenj glede njenega izvora, prav tako pa je očetu odtegnil letna finančna sredstva v vrednosti okoli 200.000 evrov.

Preiskavo proti nekdanjemu kralju uvedli tudi v Španiji

Nekdanji kralj je tonil v čedalje večje težave. Letos junija je tudi špansko vrhovno sodišče uvedlo preiskavo proti njemu zaradi njegove vloge pri večmilijardnem poslu španskega konzorcija v Savdski Arabiji. Po zakonu ima kralj imuniteto, preiskuje ga lahko samo vrhovno sodišče, pri čemer pa le za dejanja po abdikaciji leta 2014. V Švici pa imunitete nima.

Vrhovno sodišče v Madridu je tako 8. junija uvedlo preiskavo proti nekdanjemu kralju zaradi domnevnih podkupnin, ki mu jih je plačala Savdska Arabija v okviru posla gradnje hitre železnice. Pozneje se je še izkazalo, da je sporni izlet, ko je šel kralj na lov na slone v Bocvano, plačal Mohamed Ejad Kajali, sirski gradbeni magnat in kraljev dolgoletni prijatelj, s katerim je lobiral za savdski projekt.

Španci jezni, ker je Juan Carlos odšel v Abu Dabi

Veliko presenečenje pa je sledilo na začetku avgusta, ko je 82-letni Juan Carlos I. zapustil Španijo. To sicer naj ne bi bila prostovoljna odločitev, temveč naj bi ga o tem prepričal kralj Filip VI., saj je ugled kraljeve družine na psu. Juan Carlos I. je v pismu Filipu VI. zapisal, da ga je pri odločitvi, da gre v prostovoljno izgnanstvo v tujino, vodilo "prepričanje, kako najbolje služiti Španiji, njenim institucijam in tebi kot kralju". Trenutno biva v Združenih arabskih emiratih, kamor je odšel sam, kraljica Silvia je ostala v Španiji.

V na neki način izdanih Špancih, ki so mu močno zamerili odhod v tujino, se je znova razplamtelo protimonarhično gibanje, pojavile so se tudi številne pobude za ukinitev poimenovanj po Juanu Carlosu I. Kot navaja VOA, je po nekdanjem kralju po državi poimenovanih kar 637 trgov, ulic in drugih javnih prostorov. Študenti v Madridu so pozvali k preimenovanju imena univerze, ki nosi ime po njem. V le nekaj dneh je peticijo podpisalo 41.000 ljudi. "Kar naprej se pojavljajo korupcijski primeri v povezavi s kraljevo družino, podoba monarhije, ki nam je bila predstavljena kot hvalevredna in skromna, se razblinja," je med drugim pisalo v peticiji.

Vodja leve koalicijske stranke Unidas Podemos Pablo Iglesias je, tako kot številni drugi, odhod 82-letnega Juana Carlosa I. v ZAE obsodil. "Slej ko prej bodo mladi ljudje v naši državi ustanovili republiko." Pretekli teden se je po poročanju medijev zavzel za bolj federalno različico republike, ki bi se oddaljila od centralizma. Podobno kritičen je bil tudi katalonski namestnik premierja Pere Aragones. "Nekateri ljudje gredo v izgnanstvo, ker so demokrati, drugi, ker so koruptivni," s čimer je potegnil vzporednico z nekdanjim katalonskim predsednikom Carlesom Puigdemontom, ki je po referendumu o neodvisnosti Katalonije pobegnil v Belgijo.

Katalonci besni na kralja

Leta 2017 je kralj Filip VI. ostro nastopil proti nameram Barcelone. Katalonske voditelje je v televizijskem nagovoru oktobra obtožil nedopustnega pomanjkanja zvestobe. Poudaril je, da je v skladu z ustavo zavezan enotnosti Španije, katalonske voditelje pa je obsodil razbijanja demokratičnih načel in razdvajanja katalonske družbe. "Neodgovorno ravnanje katalonskih voditeljev lahko ogrozi ekonomsko stabilnost Španije," je dejal kralj in dodal, da sta Španija in kralj močno zavezana ustavi in enotnosti države. Katalonci mu to močno zamerijo, zaradi škandalov, povezanih s Juanom Carlosom I., pa so še bolj nastrojeni proti Madridu. Še posebej ostre so levičarske stranke v baskovskem, katalonskem in galicijskem parlamentu. Ob letošnjem prvem zasedanju so stranke izdale skupno izjavo, v kateri so zapisale, da nimajo kralja, kraljevo družino pa označile za anahronistično institucijo, v čemer se strinjajo s koalicijsko stranko Podemos.

A kot pravijo poznavalci, kljub zmanjšanju podpore in ugleda kraljevske družine ni bojazni, da bi monarhijo ukinili in bi Španija znova postala republika. Pisateljica in poznavalka kraljeve družine Pilar Eyre opozarja na to, da obe glavni stranki podpirata monarhijo. "Socialisti in konservativna Ljudska stranka podpirajo monarhijo, za ukinitev bi morali podpreti spremembo ustave in referendum o glasovanju o republiki," je dejala za VOA.

Največje breme, povrnitev ugleda, je zdaj, ko se država spopada z drugim valom pandemije covida-19 – v prvem je bila med najbolj prizadetimi na svetu – še toliko težja naloga kralja Filipa VI.