To je nekako profil ljudi, ki jih novinarji najraje anketirajo na protestih Pegide; in dobijo popolnoma izkrivljeno sliko tega „potujočega cirkusa desnih skrajnežev z regionalnimi izpostavami“.

M. C. je romunska novinarka; dela na zasebni informativni televiziji; nekakšnem romunskem CNN-u. Je udeleženka trimesečnega mednarodnega novinarskega izobraževalnega programa in povsod ‘vlači’ naokoli svoj ‚minicam‘. Snema vse povprek in vsakega, s še tako neproblematično tematiko povezanega predavatelja zaslišuje s skrajno resnim obrazom. Kot da sogovornik skriva ključ do začetka naslednje vojne … Vsaj do začetka naslednje vojne.
Scenarij se je ponovil tudi na srečanju z novinarjem radiotelevizije RBB (Berlin-Brandenburg) Olafom Sundermeyerjem. Sundermeyer je eden od največjih poznavalcev skrajne desničarske scene v Nemčiji in tudi avtor pomembne knjige Rechter Terror in Deutschland – Eine Geschichte der Gewalt (Desni teror v Nemčiji - Zgodovina nasilja). Tudi to, da je izšla pri založbi C. H. Beck, je dokaz za to, da gre za zelo referenčno delo. Od kdaj je nacionalna zastava desničarski simbol …? "Kako je mogoče, da na protestih Pegide lahko vidimo simbole skrajne desnice?” vpraša M. C. in z vrtoglavim manevrom s svojega položaja za mizo na Olafov obraz naravna kamero. “Kako to mislite? Tam ni nikoli simbolov skrajne desnice, in to je tudi en od ključev do uspeha Pegide." "Ja, pa so, videla sem jih," vztraja M. C. Olaf: "Nemogoče. Kaj ste videli?" M. C.: "Ja, nemško zastavo in križ in napise "Wir sind das Volk (Mi smo ljudstvo)." Olaf: "Kljukasti križ?" M. C.: "Ne, križ pač.“ Olaf: "Takšen, kot ga ima Bundeswehr?" M. C.: "Ja, takšen in pa nemško zastavo in napis …" Olaf: "Ja, pa dobro, to so nemški simboli, ne pa simboli skrajne desnice." M. C.: "Ne?" … Ja, tako se ‘poroča’ o Pegidi.
Moč navade in šest in pol milijonov debilov
Naj si na tem mestu dovolim drobno zastranitev. Leta 1988, ob petdesetletnici priključitve Avstrije k tretjemu rajhu se je na Dunaju zgodil eden največjih gledaliških škandalov; krstna izvedba drame Heldenplatz (Trg junakov) Thomasa Bernharda po naročilu tedanjega intendanta Burgtheatra Clausa Peymanna. Naslednja dva drobna odlomka zadostujeta kot indic škandaloznosti besedila:
"Kaj je Avstrija? Duhovna in nekulturna kloaka."
"Kaj so Avstrijci? Šest in pol milijonov debilov in histerikov, ki iz nabito polne hiše kličejo režiserja. Režiser bo prišel in jih vrgel v brezno. Šest in pol milijona statistov, ki jih nekaj zločinskih glavnih igralcev, ki jih najdemo na Hofburgu in na Ballhausplatzu, vsak dan prinaša naokoli, na koncu pa jih ponovno vrže v brezno."
Oglasi se Kurt Waldheim
Ob premieri besedila, s katerim je Thomas Bernhard zadnjič pred svojo prezgodnjo smrtjo nekaj mesecev pozneje še enkrat poskušal pokazati na skrito avtoritativno in potencialno nacistično bistvo avstrijskega naroda, se je oglasil celo tedanji predsednik Kurt Waldheim. Nekoliko nesrečna poteza. Lahko bi rekli, da bi lahko svojo izjavo o "velikem ponižanju avstrijskega naroda“ zadržal zase, saj je bil tedaj že dve leti predmet preiskovalne afere, ki se je ukvarjala z njegovo domnevno vpletenostjo v nacistične vojne zločine, ko je bil med letoma 1942 in 1944 oficir Wehrmachta.
In prav v letu Heldenplatza je mednarodna komisija zgodovinarjev sklenila, da Waldheim sicer ni storil nobenih vojnih zločinov, da pa se je gibal v okolju, v katerem so bili dostopni natančni podatki o deportacijah Judov in umorih tamkajšnjega prebivalstva. In da je Waldheim – predvsem v času delovanja na ozemlju Jugoslavije in Grčije - nekajkrat olajšal izvedbo teh ukazov, za kar mu je med drugim ustaški režim celo podelil častni red krone kralja Zvonimirja.
Claus Peymann je pozneje odšel v Berlin, kjer že 15. sezono zapored vodi gledališče Berliner Ensemble. In prav v soboto je premierno predstavil svojo novo epizodo ukvarjanja z Bernhardom. Moč navade (Die Macht der Gewohnheit) je bila povsem prva Bernahrdova komedija. Osnovna tema besedila o ostarelem cirkuškem direktorju, ki svojo okolico že prek 20 let muči z obveznim sodelovanjem pri popolnoma jalovem vežbanju Schubertovega Forellenquintetta, je sicer posmeh božanskemu čaščenju vzvišene umetnosti; vendar pa je Moč navade tudi besedilo o izvoru oblasti in moči.
Cirkuški direktor je namreč prototip patriarha, ki s svojim vztrajanjem pri železnih navadah, disciplini in z vrojenimi stereotipnimi predstavami o tem, kdo je človek in kdo nižja, skoraj zverinska kasta, predstavlja tisti modus življenja, ki je bil pod psihoanalitsko kategorijo psihopatologija vsakdanjega (normalnega) življenja razkrinkan kot osnova fašističnega pogleda na svet. In tudi na videz nedolžna izjava malo ‚trdega‘ in konservativnega cirkuškega direktorja je v svojem bistvu politična izjava: „Življenja sploh nočemo, ampak ga moramo živeti. Sovražimo Forellenquintett, ampak ga moramo igrati (Wir wollen das Leben nicht / aber es muß gelebt werden / Wir hassen das Forellenquintett / aber es muß gespielt werden.)“
In za moč navade gre tudi v Dresdnu; in drugod, kamor pride ta „potujoči cirkus desnih ekstremistov z regionalnimi izpostavami“, kot je Pegido opisal Olaf Sundermeyer.
Novi nemški Kulturkampf
Tu gre za novi kulturni boj, za boj proti „etnopopulizmu“ in temu, čemur v krogih, povezanih s Pegido pravijo „kultura beguncev (Flüchtlingskultur)“. Tako gibanje, katerega so številni tudi zaradi rahlo kurioznega imena Domoljubni Evropejci proti islamizaciji Zahoda na začetku sprejeli s posmehom, opiše Sundermeyer.
Zanimivo je, da nihče prav natančno ne ve, kaj naj s Pegido. Na neki način, je vse preveč podobnosti z zgodnjim obdobjem vzpona nacizma: poudarek na kulturnem boju; simpatije na videz spodobnih, a v zasebnem življenju izrazito konservativnih državljanov; povezava z napol kriminalnimi nasilniškimi skupinami (Pegida ima namreč nekakšen dogovor o sodelovanju s huligani iz vrst navijačev nogometnega kluba Dynamo Dresden, da protestnike varujejo v prvih vrstah); poskusi komunikacije z neskrupuloznimi političnimi voditelji v tujini; zavračanje sistema parlamentarne demokracije in pozivanje k neposredni demokraciji, zaradi česar Pegida demonstracije v Dresdnu imenuje Romanje k ljudski skupnosti (Pilgerfahrt zur Volksgemeinschaft); sklicevanje na nekdanje krivice, pri čemer Pegida posega do simbolike zavezniškega bombardiranja Dresdna kot indica, da je bil Dresden že takrat žrtev; izraziti mačizem.
Ja, mačizem! Kje so namreč ženske? To je ena od tem, ki jo Sundermeyer pogreša v novinarskih analizah. Če gre po eni strani za gibanje, ki želi iz Nemčije kot nemški kulturi tuj izgnati islam, pa je nenavadno, da Pegida ženskam namenja približno toliko javne besede kot islam, katerega simbol v Nemčiji so (prepogosto) v rute zavite ženske in obtožujoče besede o držanju žensk doma.
Ampak Dresden tako ali tako je konservativen. Kot je bila v mnogo pogledih konservativna tudi Nemška demokratična republika. ‚DDR‘ ali jalovo iskanje internacionalizma. Prav NDR, ki je bila sicer formalno zgrajena na isti internacionalistični ideologiji kot povojna Jugoslavija, je namreč ne samo zaradi Stasija, ampak še zaradi neke druge točke padla na moralnem testu zgodovine.
Pojav Pegide že kmalu po padcu berlinskega zidu pa vzpon neonacizma in skrajne desnice namreč v veliki meri razloži odsotnost denacifikacije v nekdanji Vzhodni Nemčiji. Pieck, Ulbricht, Grotewohl, Honecker in drugi prvi velikaši NDR-a so namreč svojo državo predstavljali kot antinacistični protipod Zahodni Nemčiji; oni so bili tisti, ki si drugače kot mnogi možje v entourageu Konrada Adenauerja in morda tudi ta veliki mož in gojitelj vrtnic z Rena sam, niso umazali rok s sodelovanjem z nacisti, ampak so bili njihove žrtve in kot odporniki njihovi potencialni krvniki. Zato se je zdelo, da denacifikacija preprosto ni potrebna. A morda bi jo potrebovali tudi oni … še bolj pa ljudstvo, ki so ga prevzeli …
Malo je namreč znano, da je bila imigrantska politika NDR-a stroga skoraj tako kot v nacistični Nemčiji. Tuji delavci so le stežka dobili dovoljenja za trajno naselitev, gibanje zunaj večjih industrijskih središč pa so jim omejevali, tako da je bilo podeželje pravzaprav ves čas obstoja NDR-a zelo “deutsch-rein”. Prav tako so morale tuje delavke, če so v NDR-u zanosile, državo nemudoma zapustiti; eventualne poroke s nemškimi očeti njihovih otrok so bile redkost in v tej državi dogme internacionalne socialistične solidarnosti tudi nezaželene. Še več, uniforme vzhodnonemške vojske so bile izpeljava dizajna uniform tretjega rajha. Ja, kar preveč ‘slogovnih’ in drugih podobnosti je najti med NDR-om in tretjim rajhom; precej več kot med slednjim in Zahodno Nemčijo.
Pred junijskimi volitvami v Dresdnu
In Dresden je nekako kontinuiteta tega. A mediji, kot poudari Sundermeyer, še vedno najraje predvsem preštevajo število glav na demonstracijah, kot pa da bi pogledali v zakulisje. Popolno zmedo medijev dokazuje tudi to, da so od decembra poročali o vsakem koraku pegidovcev, nato pa so uredniki v nekem trenutku rekli, da se tako ali tako ne zgodi nič novega, da se pač le protestira, in poročila so skoraj ustavili … Sundermeyer meni, da je to zelo narobe. Da Pegida ohranja svojo moč in da v resnici je radikalno desničarska skupina. Zato so izjave, kot je tista zveznega ministra za notranje zadeve Thomasa de Maziera (CDU), da lahko razume privržence Pegide, neznosne. Drži, da se bližajo županske volitve v Dresdnu, na katerih bo s svojim kandidatom menda nastopila tudi Pegida, in da je de Mazierovo volilno okolje prav na Saškem, a vsako izražanje razumevanja za skrajno desnico je nesprejemljivo.
Ja, CDU in cela vladna koalicija nekako ne ve, kaj bi s Pegido. Ampak tudi skrajno desni stranki NPD in pa desno populistična stranka Alternativa za Nemčijo ne vesta čisto dobro, kako pridobiti s Pegido, ki niti ne kaže interesa za sodelovanje s katero koli uveljavljeno stranko. Vlado pa v zadrego spravlja tudi simpatiziranje Pegide z Rusijo, obenem pa tudi ruski angažma, saj na primer na vsakem od srečanj pegidovcev novinarji Russia Today poskrbijo, da vsi vidijo, kako navdušeno poročajo od tam.
To, da Kremelj podpira desne in populistične stranke po Evropi, je tako ali tako znano, Sundermeyer pa vseeno opozarja pred pretiravanjem s tem, da lahko v Pegidi, Front Nationale v Franciji in podobnih pojavih vidimo zunanje postojanke Vladimirja Putina. Vse to kaže le na to, kako zapleten in kako z golim pragmatizmom in skoraj primitivno igro moči je prepleten trenuten politični položaj v Evropi.
In čeprav vse skupaj spominja na potujoči cirkus, vse skupaj ni smešno in še kar nekaj časa bo verjetno trajalo, da bomo dobili Heldenplatz 21. stoletja. Ko ga bomo dobili, pa bomo kljub škandalu vedeli, da smo z neko ideološko konstrukcijo dobili boj; ja, dobra satira je vedno (vsaj delna) politična zmaga.

Polona Balantič