Si predstavljate, da se glavni geopolitični oder Evrope v zadnjih dveh stoletjih ne bi imenoval Nemčija, ampak Francija, obsegajoč ozemlje Karla Velikega? Kdo ve, ali ne bi tudi v tem primeru bili v obsežni Evropski uniji, kjer bi reševali evro, a zagotovo bi bila vmesna pot precej drugačna.

Dve stoletji od usodne bitke
Kdaj je bilo konec francoskih revolucionarno-imperialnih sanj o Združeni Evropi pod žezlom Napoleona? Med pohodom na Rusijo ali na poljih Waterlooja? Zmaga "generala Zime" leta 1812 je pomenila začetek konca prekucniškega imperija, Wellington pa je leta 1815 zabil zadnji žebelj v krsto tiranskega vojaškega genija, ki je pretresel in osvojil staro celino. Vmes se je pred natanko 200 leti zgodila bitka za Leipzig, gromozanska bitka narodov, ki so jo Slovenci kot udeleženci poražene in zmagovite strani poznali kot bitka pri Lipskem.

S porazom tudi konec Ilirskih provinc
Jacques-Louis David, Napoleon na prelazu St. Bernard (1801) - Musée national du château de Malmaison - R.M.N.Ob zori 19. oktobra 1813 je bilo zaveznikom 6. koalicije (Avstriji, Rusiji, Prusiji in Švedski) jasno, da so dobili štiridnevni boj na življenje in smrt ter da so na pragu zmage, za katero so si evropska kraljestva prizadevala dve desetletji. Premagan je bil Napoleon, ki je po

odločilnem porazu v hipu izgubil vsa ozemlja vzhodno od Rena in Alp. S tem so se pod habsburško oblast po 4 letih vrnile zahodne slovenske dežele, Ilirske province s sedežem v Ljubljani pa so postale burna in zanimiva zgodovinska epizoda slovenskega prostora in naroda.

Nemški pohod in šesta koalicija
Invazija na Rusijo je bila katastrofa za Napoleonovo Veliko armado, ki ni bila več nepremagljiva in nedotakljiva, saj je od nje ostalo bore malo. Prisilni francoski zaveznici Avstrija in Prusija sta se hitro povezali z Rusijo, pristopila je še močna Švedska. Doma je Napoleon zbral novo vojsko in se z njo podal branit Nemčijo. Po seriji zmag poleti 1813 se je zdelo, da bodo Francozi kljub številčni podrejenosti ugnali v kozji rog že šesto koalicijo, ki je nastala po francoski revoluciji leta 1789.

Šele sprememba taktike, ko so se štiri ločene zavezniške vojske spravile nad Napoleonove maršale, in ne nad Grande Armee, je prisilila Francoze v odločilno bitko pri Leipzigu, saškem mestu ob sotočju rek Parthe, Pleisse in Elster. Sredi oktobra se je tako na Saškem zbralo več kot pol milijona vojakov z vseh koncev Evrope, ki so se spopadli v največji in najbolj krvavi bitki, ki jo je videla stara celina v zgodovini, prekosila pa jo je šele I. svetovna vojna.

Štiri armade obkolile "Grande Armee"
Začelo se je 16. oktobra, končalo pa štiri dni pozneje. 225 tisoč Napoleonovih vojakov s 700 topovi je skušalo izigrati 380 tisoč zaveznikov, ki so s 1.500 topov in s treh strani obkolili Leipzig. Dva dni je še dobro kazalo Napoleonu I., ki je na jugu odbil Avstrijce in na severu Pruse, a nato so prišli Rusi in Švedi. Tako je 18. oktobra sledil sočasen in usklajen napad štirih vojska pod poveljstvom Gebharda von Blücherja (Prusija), Jeana Bernadotta (Švedska), Leontija Bennigsena (Rusija) in Karla von Schwarzenberga (Avstrija). Devet ur so se francoske sile upirale premoči, ki pa jih je prisilila k postopnemu umiku proti mestu.

Ponesrečen umik potrdil katastrofo
Ponoči je Napoleon ukazal umik prek še edinega mostu, ki je vodil iz Leipziga prek reke Elster na zahod. Francoski umik je dolgo potekal gladko, medtem ko so koalicijske sile s strahom in obotavljanjem vstopale v mesto. Šele banalna poveljniška napaka, ko je odgovornost za razstrelitev mostu prešla z generala na koncu vse do nekega narednika, je zapečatila francosko katastrofo. Most je v zrak zletel ob 13. uri, ko se je na mostu valila še gosta vojaška kolona, s tem pa je bil odrezan umik več kot 35 tisoč vojakom.

Napoleonov konec samo vprašanje časa
Skupno je bilo ubitih več kot 100 tisoč vojakov, obe strani pa tako izčrpani, da so se poraženci umaknili naravnost v Francijo, zmagovalci pa so si še celo zimo celili rane, preden so lahko nadaljevali vojno. Francoski imperij se je skrčil skorajda na ozemlje današnje Francije, s tem pa je bila v slovenskih deželah potrjena vrnitev Ilirskih provinc, ki so jih avstrijske sile zasedle avgusta in septembra.

Usoda Napoleonove Francije je bila zapečatena, tako da je kljub srditemu spomladanskemu odporu 11. aprila 1814 cesar odstopil. Leto pozneje je sicer sledila še zadnja Napoleonova avantura, ki pa se je 100 dni po begu z Elbe končala na poljih Waterlooja, 18. junija 1815. Uzurpator s Korzike je bil dokončno premagan, stari red in režim pa na dunajskem kongresu na videz obnovljen.

Konec nemške razdrobljenosti
A nič ni bilo tako, kot je bilo prej. Ključne spremembe so se odvijale v nemškem prostoru: na ozemlju več kot 300 entitet Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti je že Napoleon vzpostavil Rensko konfederacijo, na pogorišču katere je nastala Nemška konfederacija s samo še 39 članicami, vključno s Prusijo in Avstrijo. Pot k združitvi Nemčije je bila utrta in neizbežna, s tem pa tudi položeni temelji za konflikte, ki jih je zakuhal in povzročil ta proces v naslednjih 130 letih.

Če bi Napoleon zmagal, bi ...
Kakšna bi bila zgodovina Evrope in sveta, če bi se fevdalni plašč absolutističnih monarhij dokončno raztrgal že pol stoletja prej? Kako bi se odvilo nacionalno prebujenje, ki je trgalo staro celino stoletje in pol? Kaj bi bilo, če ... Prepovedana zgodovinska vprašanja, o katerih je privlačno razmisliti ob obletnicah dogodkov, ki so usodno zaznamovali naš prostor in po malem še zdaj sooblikujejo naš čas.