Raul Castro Ruz je v nedeljo postal nov kubanski predsednik. Po 49 letih se je zaradi slabega zdravja z oblasti umaknil njegov brat Fidel, ki je skozi vsa ta leta postal prava kubanska ikona in poosebljenje komunizma. Raul je na Kubi vladal tako rekoč od julija 2006, ko se je Fidel zaradi bolezni začasno umaknil z oblasti in na svoje mesto imenoval Raula. Fidelovo zdravstveno stanje je bilo dolgo časa najbolj varovana skrivnost, v javnosti pa se je pojavljal le ob zelo redkih priložnostih.

Ko je znova kandidiral za mesto v narodni skupščini, je sprožil ugibanja, ali bo kljub vsemu še vedno vztrajal na oblasti, a je kmalu povedal, da se oblasti ne bo oklepal, in prejšnji teden dokončno sporočil, da se umika. Castro je preživel vse poskuse nasilne odstranitve, dočakal je mandate deset ameriških predsednikov in razpad svetovnega komunističnega sistema. Vdal se je šele pri 81 letih, analitiki pa so prepričani, da bo, če je še živ, Kubo vodil vsaj na moralni ravni še naprej.

Raul stopa iz sence
76-letni Raul Castro je vse življenje živel v senci svojega brata Fidela. "El comandante" je bil bolj karizmatičen, odločnejši in pogumnejši od bratov. Bil je tisti, ki je 1. januarja 1959 s strmoglavljenjem režima vojaškega diktatorja Fulgencia Batiste prevzel oblast na Kubi, Raul pa ga je vedno podpiral in mu svetoval iz ozadja in takoj postal obrambni minister.

Mlajši brat ni bil blesteč učenec
Raul se je rodil 3. junija 1931 kot sin Kubanke in bogatega španskega priseljenca, lastnika plantaže sladkornega trsa, v kraju Biranv provinci Oriente. Šolo je najprej obiskoval v Santiagu in nato v Havani, kjer je obiskoval tudi fakulteto. Fidel je bil vedno odličen študent, Raulu pa šola ni šla tako dobro. Kljub temu je bil že v študentskih letih član kubanske komunistične stranke, sodeloval je pri socialistični mladini in se dejavno udeleževal političnih akcij proti korupciji administracije Carlosa Pria Socarrasa in proti tiraniji Fulgenica Batiste.

26. julija 1953 je Raul sodeloval pri napadu na barake Moncada na Kubi in vodil skupino, ki je zavzela sodno palačo v Havani. Tako je pomagal Fidelovi vojski, a je napad spodletel in Raula so obsodili na 13 let zapora. Leta 1955 so ga zaradi pritiska na Batisto izpustili prav tako pa tudi njegove druge sodelavce.

V Mehiki se je Raul spoprijateljil s Chejem Guevaro
Politični pregon, ki ga je Raul takrat doživljal na Kubi, ga je prisilil, da je zatočišče poiskal v Mehiki, kjer je sodeloval v pripravah na revolucionarni pohod ladje Granma, ki je 25. novembra 1956 izplula iz mehiškega pristanišča Tuxpan in se podala na pot proti jugovzhodni obali Kube, kamor je priplula 2. decembra istega leta. V Mehiki je Raul spoznal tudi Cheja Guevaro in ga vpeljal v samo bistvo kubanske revolucije.

Po pristanku na sovražnem ozemlju in izgubi večine bojevnikov, saj se je kubanska revolucija začela s porazom, so si preživeli utrli pot do Sierra Maestre. Po dveh letih bojev so uporniki dosegli najpomembnejšo zmago pri Santa Clari, ki je pomenila dokončen poraz Batiste, saj je ta 1. januarja 1959 pobegnil z otoka, uporniki pa so prispeli v Havano in dokončno izpeljali tisto, kar je znano kot prva in edina uspešna socialistična revolucija v Ameriki.

Takrat se je začela velika doba Fidela Castra in komunistične Kube. Začel se je razvoj neodvisne Kube in enakopravnosti prebivalstva, ki danes šteje okoli 11,5 milijona, po drugi strani pa se je začelo tudi gospodarsko zaostajanje otoka, ki je bil znan po cigarah, v resnici pa je bil pred revolucijo v veliki meri odvisen od ameriških dolarjev in izvoza sladkornega trsa.

Kot bojevnik uporniške vojske je Raul sodeloval pri napadu na Sierra Maestro, kjer ga je zaradi zaslug Fidel 27. februarja 1958 imenoval za poveljnika. Po uspehu revolucije leta 1959, izkrcanju na Kubi in zrušenju Batistovega režima je Raul postal vojaški vodja province Oriente in obrambni minister, kjer je ostal do nedelje, kar je najdaljši staž na svetu.

Raulova vloga nikoli ni bila zanemarljiva
Raulova vloga je bila v vseh letih Castrove vladavine zelo pomembna, saj je sodeloval v vseh projektih in imel vlogo v vseh državnih organih. Od njegove ustanovitve leta 1965 je bil član kubanskega parlamenta in podpredsednik državnega sveta in sveta ministrov. 15. novembra leta 1976 je Raul postal najvišji državni general. Februarja leta 1998, ob 40. obletnici imenovanja za poveljnika uporniške vojske, je za svoje zasluge dobil častni naslov junaka Republike Kube.

Po začasnemu prevzemu funkcije se je Raul držal bolj ali manj v ozadju in se ni pojavljal v javnosti, sčasoma pa je začel delati načrte za spremembo države. Kljub vsem načrtom pa je obljubil, da revolucija in Fidelov duh s Kube ne bosta izginila nikoli. "Fidel je Fidel, to vemo vsi. Fidel je nenadomestljiv in ljudstvo bo nadaljevalo njegovo delo tudi potem, ko ga več ne bo med nami," so bile njegove besede, ko je postal novi predsednik te prelepe karibske države.

Raul obljublja spremembe, a kakšne?
Raulova enoinpolletna zapuščina leta, ko je državo vodil le začasno, je bilo zmanjšanje korupcije in gospodarskih zločinov, odpustil je štiri ministre vladnega kabineta, poostril policijski nadzor z namenom izkoreninjenja nezakonitih poslov in zmanjšanja prepada med revnimi in "novimi bogataši" ter spodbujal objavo poročil o težavah kubanskega sistema. Ljudi je opozarjal na nevarnosti ameriške invazije in mobiliziral na stotine varnostnih sil, kaj bo njegova vladavina prinesla otoku, pa bomo šele videli.

B. T.