Papež Benedikt XVI. je prejšnji teden zaznamoval peto obletnico svojega pontifikata, a kaj dosti časa in razlogov za praznovanje ni imel, saj se mora v zadnjem času nenehno spoprijemati z razkritji spolnih zlorab otrok, ki so jih zagrešili duhovniki. O tem, kaj bi moral storiti v tem primeru in kaj je zaznamovalo njegovih zadnjih pet let, smo se pogovarjali s sociologom religije Srečem Dragošem in urednikom Nove Revije Branetom Senegačnikom.

Za Dragoša je rešitev glede pedofilskih škandalov zelo enostavna in papežu ne bi vzela več kot nekaj sekund. Nemudoma bi moral podpisati dekret s tremi alinejami: - praksa odškodnin (vse izrazitejše projeciranje kleriške krivde za zlorabe na druge, ki da so zunaj RKC-ja, bi takoj morali nadomestiti z maksimalno kooperacijo z organi pregona in žrtvam zlorab namesto opravičevanja izplačati materialne odškodnine); - dekonstrukcija seksizma (odpraviti celibat za nosilce vseh cerkvenih funkcij, ki so nižje od kardinalskih, hkrati pa pripustiti ženske v opravljanje vseh funkcij v RKC-ju, vključno z najvišjimi); - personalna abdikacija in reafirmacija cerkvene prenove: papež bi moral takoj odstopiti (tudi sklicevanje na starost je lahko sprejemljivo) in hkrati dati pobudo za nov »vesoljni« katoliški koncil, ki bi bil namenjen cerkveni prenovi v smislu smernic II. vatikanskega koncila. Če bi Benedikt XVI. zgornje tri alineje podpisal, bi v trenutku rešil svetovni ugled RKC, meni Dragoš.

Po mnenju Senegačnika bi se morala Cerkev predvsem iskreno opravičiti žrtvam in storiti vse, da bi bili povzročitelji spolnih škandalov podvrženi pravičnemu sojenju. Prav tako bi morala skozi poglobljen proces kesanja, saj ne gre le za protizakonita in moralno zavržna, temveč tudi za grešna dejanja, ki zanikajo bistvo njenega poslanstva. Upravičeno prizadetost in srd bo gotovo še najbolj pomirila praktična zvestoba evangelijskim načelom; za medijsko kulturnobojno histerijo pa je tako ali tako edino zdravilo čas. Tistemu, ki noče, pač ni mogoče dokazati, da pedofilija ni evangelijska vrednota, pojasnjuje Senegačnik.

Ocena petletnega papeževanja
In kako sogovornika ocenjujeta petletno papeževanje Benedikta XVI.? Senegačnik poudarja, da tradicionalizem Benedikta XVI. v kulturnem smislu pomeni težnjo k ravnovesju - med zgodovinsko dediščino in inovacijo. "Na eni strani papež zelo poudarja racionalnost, na drugi pa nezadostnost razuma oziroma presežno skrivnostnost življenja. S takšnim naukom, ki ga je Cerkev izoblikovala skozi stoletja, je tudi pomembno sooblikovala evropsko zgodovino, predstave o človeku, družbi, kulturi in svetu," pravi Senegačnik in dodaja, da je ta antropološka podoba, od katere Cerkev seveda ne more odstopiti, če naj ne opusti krščanskega nauka, precej kompleksna, tako zelo, da je težko nadomestljiva.

Frontalen napad nanjo za Senegačnika pravzaprav pomeni napad na to, kar predstavlja našo civilizacijo, zato ga tudi najbolj goreči nasprotniki in sovražniki krščanstva ne tvegajo (pri čemer ima Senegačnik v mislih inteligentne intelektualce). Smiselno jo je napadati samo "gverilsko", gverila pa je samo uničevalna taktika in nič več. Mislim, da je bilo pričakovati, da bo Benedikt XVI. kot eden največjih živečih teologov deloval tako, kot deluje: da bo poudarjal racionalno, umno, filozofsko obrambo krščanstva in evropske civilizacije, še meni Senegačnik.

Po besedah Dragoša je zdajšnji papež še kot kardinal Ratzinger predstavljal trdo krilo najvišjih klerikov RKC-ja, ki so obkrožali prejšnjega papeža Janeza Pavla II. Benedikt XVI. je že kot nekdanji kardinal Ratzinger predstavljal jedro konservativne struje, ki je trdovratno, slepo in konstantno spodjedala vsakršna upanja katoličanov, da bo drugi vatikanski koncil res uspel narediti tisto, kar je obljubil, namreč, da bo omogočil prenovo RKC-ja kot srednjeveške institucije v smeri, ki bi bila manj konfliktna s sodobnimi, postmodernimi razmerami. O tem, da je Ratzinger konservativec (enakega 'kalibra' kot naš kardinal Rode), nihče nikoli ni dvomil, bila pa so razhajanja o tem, ali se bo po prevzemu papeške funkcije vsaj nekoliko »omehčal« ali pa bo svojo trdo linijo razglasil tudi za uradno doktrino Katoliške cerkve, ko bo prevzel papeški prestol.

Teh dilem je bilo kmalu konec že po nekaj tednih papeževanja, ko je slovesno oznanil, da bo njegova prioriteta v evangelizaciji »brezbožne« Evrope, torej ravno tistega kosa zemeljske oble, kjer ljudje – vključno s katoličani in katoličankami – najbolj avtonomno razmišljajo z lastno glavo in kjer se v najmanjši meri slepo zanašajo na pomoč hierarhičnih institucij pri prakticiranju svoje vernosti. Skratka, namesto Ratzingerjevega gesla, evangelizirati brezbožno Evropo, bi moral za cilj papeževanja vzklikniti nasprotno – evangelizirajmo že enkrat Katoliško cerkev! Kajti dejstvo je, da človeku sploh ni treba biti katoličan, kristjan niti izobraženec, da bi videl, da je tistega, kar najdemo v evangeliju, najmanj v Katoliški cerkvi. Zadostuje že, da je človek pismen, da bi to videl, končuje Dragoš.