"Ne bomo sodelovali z Mednarodnim kazenskim sodiščem. MKS-ju ne bomo nudili nikakršne pomoči. Ne bomo pristopili k MKS-ju. Pustili bomo, da MKS sam odmre. Navsezadnje je MKS za nas pravzaprav že mrtev," je na začetku septembra dejal svetovalec ameriškega predsednika Donalda Trumpa za nacionalno varnost John Bolton. Sodišče s sedežem v Haagu, katerega namen je pred roko pravice pripeljati storilce najhujših grozodejstev, vojnih zločinov, zločinov proti človečnosti in genocidov, je označil za "nelegitimno".

Bolton pa je šel v sovražnosti do MKS-ja še korak dlje. Tako je sodnikom in tožilcem sodišča zagrozil s prepovedjo vstopa v ZDA, zamrznitvijo oziroma odvzemom njihovega premoženja v ameriškem finančnem sistemu in s pregonom pred ameriškimi sodišči, enake grožnje pa je namenil tudi podjetjem in državam, ki bi MKS-ju kakor koli pomagale pri preiskavi ameriških državljanov.

Kaj je Boltona oziroma ameriško administracijo tako razjezilo? Predvsem poziv glavne tožilke MKS-ja Fatou Bensouda, naj sodišče odobri preiskavo domnevnih vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti v Afganistanu po 1. maju 2003, ko je ta država uradno pristopila k Rimskemu statutu, in podobnih zločinov, povezanih z vojno v tej državi, a storjenih na ozemlju drugih držav pristopnic k statutu, mednarodnemu sporazumu, sprejetemu leta 1998, na podlagi katerega je z njegovo uveljavitvijo 1. julija leta 2002 MKS začel delovati.

Pod drobnogledom tudi mučenje v Afganistanu in drugje
Mednarodno kazensko sodišče bi tako lahko preiskovalo zločine talibanov in njihovih zaveznikov, afganistanskih vladnih sil ter ameriške vojske in ameriške obveščevalne agencije Cie, konkretno zaradi vojnih zločinov mučenja predvsem v letih 2003 in 2004. Tožilstvo predlaga tudi preiskavo domnevnih zločinov v Romuniji, Litvi in na Poljskem, kjer je imela Cia tajne zapore, kjer so mučili osumljence v okviru vojne proti talibanom in Al Kaidi v Afganistanu.

Tožilstvo MKS-ja je že opravilo večletno t. i. preliminarno preiskavo domnevnih zločinov v Afganistanu, v okviru katere so zbirali javno dostopne informacije, ki bi pokazale, ali je preiskava upravičena. Ni še sicer jasno, kakšen bo obseg morebitne preiskave, katere zločine in katere domnevne storilce bi MKS preiskoval. Da je glede na obseg zločinov, storjenih v Afganistanu, posredovanje MKS-ja potrebno, priča tudi podatek, da so ZDA zaradi mučenja in umora pod nadzorom Cie kaznovale le enega človeka, in sicer civilista Davida Passara, ki je kot pogodbeni sodelavec agencije do smrti pretepel Afganistanca Abdula Valija, ki se je po obtožbah vpletenosti v neki napad sam predal oblastem.

Uresničitev groženj bi bila "resna omejitev"
Ali je Boltonova grožnja resna oziroma kako lahko vpliva na delovanje sodišča? "Prezgodaj je, da bi komentirali hipotetične scenarije. Lahko le zagotovimo, da imamo določen mandat, ki ga bomo še naprej uresničevali na sodni, neodvisen in nepristranski način," je za MMC dejal tiskovni predstavnik MKS-ja Fadi El Abdallah.

"Drugih takšnih primerov ne poznam," pa je o ameriških grožnjah s pregonom osebja MKS-ja dejala Vasilka Sancin, predstojnica Katedre za mednarodno pravo na ljubljanski Pravni fakulteti. Boltonovo izjavo označuje za nadaljevanje retorike iz časa ameriškega predsednika Georgea W. Busha, ki je imel do MKS-ja bolj negativen odnos kot njegov predhodnik Bill Clinton, pod katerim so ZDA Rimski statut sicer podpisale, ne pa tudi ratificirale. Medtem ko MKS izraža odločenost, da ne popusti pritiskom ZDA, pa bi, kot opozarja Vasilka Sancin, uresničitev groženj pomenila "resno omejitev delovanja sodišča". Kot pojasnjuje, je grožnja s prepovedjo vstopa v ZDA pomembna, saj se skupščina držav pogodbenic Rimskega statuta sestaja v Haagu in v New Yorku, tožilka mora poročati Varnostnemu svetu ZN-a glede zadev, ki jih je ta organ sam napotil na MKS, predsednik sodišča pa mora letno poročati Generalni skupščini ZN-a, katerega sedež je v New Yorku.

ZDA bi se postopkom pred MKS-jem sicer najlažje izognile s pregonom osumljencev za najhujše zločine pred svojimi sodišči, meni sogovornica s Pravne fakultete. MKS namreč deluje po načelu komplementarnosti, po katerem so za pregon primarno odgovorne posamezne države same, sodišče pa lahko posreduje, le če države tega ne morejo ali ne želijo storiti ali po naročilu Varnostnega sveta, katerega stalna članica so tudi ZDA. A kot smo videli, ameriške oblasti nimajo namena preganjati svojih državljanov zaradi zločinov, storjenih v okviru t. i. vojne proti terorizmu, čeprav je celo ameriški senat v več kot 6.000 strani dolgem poročilu leta 2014 priznal, da je Cia mučila osumljence terorizma. Da ZDA glede lastnih zločinov ne bodo ukrepale, je jasno nakazal že Trumpov predhodnik Barack Obama, ki je takoj po izvolitvi pred desetimi leti izrazil "prepričanje, da moramo gledati naprej, in ne nazaj".

Pod pritiskom ne le sodišče, tudi države pogodbenice
Glede na ameriško nepriznavanje MKS-ja so lahko ameriški državljani tako bolj ali manj mirni. Kot je pojasnil El Abdallah, MKS namreč ljudem ne more soditi v odsotnosti, zato je nujno sodelovanje držav za aretacijo osumljencev, pa tudi izvajanje preiskav ter zaščito prič in podobno. Čeprav do obsodb Američanov ne glede na dokaze najverjetneje ne bo prišlo, pa bo preiskava pomenila pritisk na vseh 123 držav pogodbenic, da izpolnijo svojo dolžnost, da te posameznike, če so na njihovem ozemlju, predajo sodišču.

Nesodelovanje določenih držav tako ne onemogoča dela sodišča, pomeni pa, da bi preiskava potekala, kot je dejal El Abdallah, v "težjem okolju" in bi včasih trajala dlje ter bila bolj zapletena. A po njegovih besedah to preiskave in sodišča pri opravljanju njegovega dela "ne bo ustavilo".

Spomnimo, Bolton je grožnje uperil ne zgolj v sodišče, temveč tudi v države, ki bi mu pomagale pri morebitni preiskavi ameriških državljanov in državljanov ameriških zaveznic, pri čemer je Bolton konkretno izpostavil Izrael. To bo v primeru uvedbe preiskave zločinov v Afganistanu v neroden položaj postavilo uradni Kabul, ki je mednarodnopravno obvezan sodelovati z MKS-jem, obenem pa je v močno podrejenem položaju v odnosu do ZDA. Postavlja se vprašanje, kako bo Afganistan pomagal sodišču pri morebitnih postopkih zoper ameriške državljane na njegovem ozemlju in ali bo v primeru preiskave ameriških državljanov, da bi se izognil sporu z ZDA, nemara celo prisiljen odstopiti od Rimskega statuta.

"Afriško" sodišče? Videz vara.
Preiskava zločinov v Afganistanu bo v primeru odobritve v danih razmerah tako močno otežena, a po besedah Vasilke Sancin bi bila lahko "pomemben dokaz, da se nihče ne more izogniti kaznovanju, če zagreši najhujša grozodejstva, ki jih pokriva Rimski statut", še posebej v kontekstu številnih očitkov, da se MKS ukvarja zgolj z afriškimi državami. Podatki o sojenjih, dosedanjih sodbah in trenutnih preiskavah sicer dajejo vtis upravičenosti teh očitkov. Vsa pretekla in trenutna sojenja se namreč nanašajo na zločine v afriških državah, nanje pa se nanaša tudi deset od enajstih aktualnih preiskav. Ena se nanaša na Gruzijo. Pri tem pa je pomembno poudariti, da gre v večini primerov za posledico pozivov afriških držav samih k preiskavam. V primeru Sudana oziroma Darfurja in Libije je sodišču preiskavo naročil Varnostni svet, le v primeru Kenije in Burundija pa je preiskavo z odobritvijo sodišča sprožilo tožilstvo samo, je pojasnil El Abdallah.

Sodišče tako ni osredotočeno na specifično regijo v svetu, je še dejal njegov tiskovni predstavnik, kar potrjuje tudi pogled na devet preliminarnih preiskav. Te se nanašajo na domnevne zločine v Afganistanu, Kolumbiji, Gvineji, Iraku (v povezavi s silami Združenega kraljestva, ki je država pogodbenica Rimskega statuta, kar omogoča preiskavo dejanj, ki so jih storili njeni državljani na ozemlju Iraka, čeprav ta k statutu ni pristopil), Nigeriji, Palestini, Filipinih, Ukrajini, Venezueli in Mjanmaru.

Zadeve, ki jih lahko preiskuje sodišče, pa so vendarle omejene z več dejavniki. Poleg načela komplementarnosti, ki narekuje, da se najprej počaka na delovanje sodnega sistema v posameznih državah, je MKS omejen s številom držav pogodbenic, pa tudi časovno. Sodišče je namreč pristojno le za dejanja, storjena po 1. juliju 2002 (začetku njegovega delovanja) oziroma po pristopu posamezne države k Rimskemu statutu, ob tem pa ga lahko blokira tudi stalna članica Varnostnega sveta. Tak primer je Sirija. Čeprav ta država ni pristopila k Rimskemu statutu, bi sodišče lahko preiskovalo tamkajšnje zločine, če bi mu tako naročil najvišji organ ZN-a. Kot pa je spomnila Vasilka Sancin, sta več takšnih resolucij blokirali Rusija in Kitajska.

Napad na mednarodno kazensko sodišče kot del trenda
Medtem ko so zadnje ameriške grožnje MKS-ju in državam pogodbenicam neobičajno ostre, pa je treba nanje gledati v kontekstu širšega odnosa Trumpove administracije do mednarodnega prava in večstranskih pogodb. ZDA so pod sedanjim predsednikom v manj kot dveh letih namreč odstopile od vrste mednarodnih sporazumov in organizacij. Med njimi najbolj izstopata jedrski sporazum šestih držav (ZDA, Rusija, Kitajska, Francija, Združeno kraljestvo in Nemčija) z Iranom in pariški podnebni sporazum, ZDA pa so se umaknile tudi iz ZN-ove kulturne agencije, Organizacije ZN-a za izobraževanje, znanost in kulturo (Unesco), ki so ji očitale "protiizraelsko pristranskost". ZDA so prav tako izstopile iz Sveta ZN-a za človekove pravice, pri čemer so kot razlog navedle njegove kritike izraelskih politik oziroma, kot je dejala ameriška veleposlanica v ZN-u v odstopu Nikki Haley, "neskončno sovražnost do Izraela".

Potem ko je Meddržavno sodišče v Haagu kot najvišji sodni organ ZN-a nedavno razsodilo, da morajo ZDA odpraviti omejitve na izvoz zdravil, medicinskih naprav, hrane in kmetijskih dobrin ter letalskih delov v Iran, ker s tem kršijo sporazum o prijateljstvu med državama iz leta 1955, so ZDA sporočile, da odstopajo tudi od tega sporazuma, poleg tega pa so Meddržavno sodišče, spet po besedah Boltona, označile za "spolitizirano in neučinkovito". Bolton je ob tem še napovedal, da bo Washington pregledal vse mednarodne sporazume, zaradi katerih je izpostavljen pravno zavezujočim odločitvam tega sodišča. "ZDA ne bodo sedele križem rok, medtem ko se zoper nas vlagajo neutemeljene spolitizirane obtožbe," je dejal.

Trumpov svetovalec je napovedal tudi umik ZDA iz Izbirnega protokola o obveznem reševanju sporov, s katerim države pogodbenice sprejemajo obvezno pristojnost Meddržavnega sodišča glede katerega koli spora o razlagi ali uporabi Dunajske konvencije o diplomatskih odnosih, ki je začela veljati leta 1964. Tudi ta poteza je povezana z Izraelom. Bolton je namreč kot glavni razlog za umik iz omenjenega protokola navedel palestinsko sprožitev postopka zoper ZDA pred Meddržavnim sodiščem zaradi ameriške preselitve veleposlaništva v Izraelu iz Tel Aviva v Jeruzalem, katerega vzhodni del je pod izraelsko vojaško zasedbo.

"Odnos do MKS-ja je nekako odraz splošnih dogodkov po svetu, in če smo bili konec devetdesetih let v nekem obdobju velikega zaupanja v mednarodno pravo in mednarodne institucije, smo zlasti v zadnjih letih v popolnoma drugačnem ozračju, kjer nekatere velesile očitno zavračajo sodelovanje v raznih multilateralnih okvirih. Trumpova administracija je zelo očiten primer tega," meni Vasilka Sancin.

Na sodišče "vezani veliki upi"
MKS kot prvo stalno sodišče za najhujše zločine vzbuja velika pričakovanja svetovne javnosti, pri čemer pa ne smemo pozabiti vloge, ki je sodišču pravzaprav namenjena. "MKS je del mednarodnega pravosodnega sistema, ki vključuje druga sodišča, ustanovljena ob različnih časih za različne vojne, recimo v Kambodži, Ruandi, nekdanji Jugoslaviji in tako naprej. MKS torej ni ločena institucija, ampak ga moramo umestiti v širši kontekst procesa mednarodnega kazenskega prava," je pojasnil El Abdallah, ki ob tem priznava, da so "na MKS kot zadnje zatočišče vezani veliki upi". Vasilka Sancin medtem izpostavlja, da je MKS kljub svoji mladosti že pokazal veliko, ob tem pa poudarja, da gre za "institucijo, ki naj bo državam v pomoč, ne pa grožnja posameznim državam".

Dejstvo sicer ostaja, da številne pomembne (domnevne) povzročiteljice kršitev mednarodnega prava, ki naj bi jih preganjal MKS, pristojnosti sodišča ne priznavajo, s čimer mu resda manjšajo pomen, a na to lahko gledamo tudi z drugega zornega kota. Ravno to, da nekatere države sodišču ne priznavajo legitimnosti, nakazuje njihovo zavedanje njegove (potencialne) moči. Države, ki zavračajo MKS, tako pravzaprav "priznavajo pomen spoštovanja prevzetih mednarodnopravnih obveznosti," ker nočejo nečesa ratificirati in tega potem ne spoštovati, meni predstojnica mednarodnopravne katedre na Pravni fakulteti. S tem, ko vedo, da ne morejo postati del mednarodnih sporazumov in nato ne izpolnjevati svojih obveznosti, ki bi iz tega izhajale, namreč priznavajo pomen mednarodnega prava, čeprav rušijo univerzalnost mednarodnopravnega sistema, dodaja.

Kakšna sta obseg te univerzalnosti in cena njenega uveljavljanja, pa bo kmalu pokazala ravno odločitev Mednarodnega kazenskega sodišča glede preiskave zločinov v Afganistanu.