Niti ameriški mediji in stroka si niso enotni, kam bi uvrstili 71-letnega Abramsa, ki ga je Trumpova administracija prejšnji mesec imenovala za posebnega odposlanca za Venezuelo. Njegova naloga bo usklajevati ameriški odziv na politično krizo v državi ali, če citiram Belo hišo, "povrniti demokracijo v državi".

Ena redkih, ki si je upala Abramsu javno očitati vse grehe preteklosti, je bila ta teden Ilhan Omar, ena od novopečenih demokratskih članic predstavniškega doma. Omarjeva, prva muslimanka, izvoljena v ameriški kongres, je v ZDA prišla leta 1995 kot begunka iz Somalije, ameriška državljanka pa je postala leta 2000, pri 17 letih.

Omarjeva se na zaslišanju kongresnega odbora za zunanje zadeve ni zadrževala pri predstavljanju Abramsove, milo rečeno, sporne zgodovine "mirovništva" po svetu.

Abrams, diplomant Harvardove pravne fakultete in nekdanji demokrat, ki se je, razočaran nad Jimmyjem Carterjem, na začetku 80. let spreobrnil v republikanca, je v administraciji predsednika Ronalda Reagana delal kot namestnik državnega sekretarja za človekove pravice in namestnik državnega sekretarja za medameriške zadeve. To je bilo obdobje, ko so ZDA s svojo zunanjo politiko, vmešavanji in rušenji demokratično izvoljenih vlad močno destabilizirale Latinsko Ameriko.

Oster kritik levičarskih vlad

In če so liberalne interesne skupine upale, da bo Abrams neke vrste "liberalni špicelj" znotraj konservativne administracije, kot je priznal tudi sam v intervjuju za New York Times leta 1982, jih je bridko razočaral. Namesto tega si je pridobil sloves ostrega kritika levičarskih vlad in zaveznik režimov, obtoženih kršenja človekovih pravic, kot sta bila takrat Južna Afrika in Tajvan, ki sta se propagirala kot protikomunistična, piše Washington Post.

In Abrams je bil na samem čelu močno spornih političnih angažmajev v Gvatemali, Salvadorju in Nikaragvi. Z vojaško pomočjo je asistiral gvatemalskemu diktatorju Efrainu Riosu Monttu, ki je prišel na oblast v Gvatemali leta 1982 prek od ZDA sponzoriranega državnega udara, precej pozneje, leta 2013, pa je bil obsojen zaradi genocida nad gvatemalskimi staroselci.

Za časa Ríos Monttove administracije je Abrams pozval k sprostitvi embarga na ameriške pošiljke orožja Gvatemali, češ da je Ríos Montt v državo "pripeljal znaten napredek". "Zahvaljujoč Ríosu Monttu, je v Gvatemali zaznati ogromno sprememb, še posebej v odnosu vlade do staroselskega prebivalstva," je dejal.

V državljanski vojni v Gvatemali je bilo ubitih 200.000 Gvatemalcev, pri čemer so bile vladne sile odgovorne za 93 odstotkov vseh kršitev človekovih pravic, je ugotovila komisija ZN-a. Ista komisija je tudi ugotovila, da je bilo leta 1982, ko je bil ustoličen general Rios Montt, zagrešena kar polovica vseh kršitev človekovih pravic, naštetih v 36-letnem konfliktu.

Zanikal pokole v Salvadorju

Medtem je v Salvadorju takratna ameriška vlada finančno in drugače sponzorirala vlado, ki je s svojimi vodi smrti v vasi El Mozote izvedla pokol nad stotinami civilistov, vključno z ženskami in otroki. Vodi smrti so bili posebni odred znotraj salvadorske vojske, ki jih je vzpostavila in usposobila ameriška vojska, da bi se z njimi ubranila "vala komunizma", za katerega so se bali, da bi se lahko iz Latinske Amerike približal ZDA.

11. decembra 1981 so vkorakali v odročno vasico El Mozote, kjer so najprej posilili dekleta in deklice, nato pa (z ameriškim orožjem) brutalno umorili skoraj 900 ljudi, pri čemer so nekatere malčke natikali na bajonete, šolarjem pa razbili glave ob stene učilnic.

V 12-letni državljanski vojni med salvadorsko vojaško vlado in FMLN-jem, koalicijo levičarskih skupin, je bilo skupaj ubitih 75.000 ljudi, od kmetov do vodij sindikatov in študentov oz. vseh, ki so jih imeli za protivladne, pri čemer so veliko večino pobojev izvedli zgoraj omenjeni vodi smrti, ki so v ta namen novačili tudi otroške vojake, prebivalstvo pa obglavljali v slogu Islamske države.

Ko je pokol prišel na dan, je Abrams pred senatnim odborom pričal, da so poročila "močno pretirana", "nekredibilna" in da je celotna zadeva komunistična propaganda protivladnih gverilcev. In tudi pozneje, ko se je izkazalo, da so bile navedbe o pokolu popolnoma točne, je politiko Washingtona v Salvadorju označil za "izjemen dosežek" in še leta zanikal pokole v Salvadorju.

Obsojen zaradi afere Iran-Contra

Abrams je bil vpleten tudi v zloglasni politični škandal Iran-Contra, ko je Reaganova vlada kljub embargu tajno prodajala orožje Iranu, z zaslužkom pa so financirali Contre, skrajno desne teroristične skupine v Nikaragvi, ki so rušile socialistične sandiniste, ki so bili takrat na oblasti.

Abrams je bil močno angažiran v poskusih Reaganove administracije odstaviti sandinistično vlado, ki je vladala v Nikaragvi in je leta 1983 po uspešnem ameriškem napadu na Grenado zagovarjal popolno invazijo na Nikaragvo. In ko je kongres ukinil sredstva Contram, ki so jih s finančno injekcijo pri življenju ohranjale prav ZDA, je Abrams uspešno prepričal brunejskega sultana, da pristavi 10 milijonov dolarjev za nadaljnji boj.

Abrams je bil zaradi svoje vloge v aferi Iran-Contra in laganja kongresu glede te vloge obsojen na dvoletno pogojno kazen, a ga je predsednik George Bush starejši leta 1992 pomilostil.

Ostro zaslišanje v kongresu

Omarjeva je kongresni odbor v sredo na to spomnila, ko je Abramsa 30 let po njegovem zaslišanju, zaradi katerega so ga nazadnje obsodili, postavila na vroči stol skoraj identično, kot ga je takrat senator David Boren ‒ kako naj mu kdor koli verjame v njegovem pričanju, če pa je pred leti v kongresu že lagal.

A se ni ustavila tu in je pozornost usmerila na pokol v El Mozoteju leta 1981 in kako je Abrams pozneje ameriško politiko v Salvadorju označil za "izjemen dosežek". Na vprašanje, ali se še strinja s to oceno, je Abrams odgovoril pritrdilno. "Od dneva, ko je bil na svobodnih volitvah izvoljen predsednik Duarte, do danes je Salvador demokracija. To je izjemen dosežek," je dejal.

Ni pa želel odgovoriti na provokacijo Omarjeve, ali se mu zdi pokol, ki se je zgodil pod njegovim budnim očesom, izjemen dosežek.

Omarjeva je nato vidno nejevoljnega Abramsa vprašala, kakšno politiko bi podpiral v Venezueli. "Da ali ne: bi podprli oboroženo strujo znotraj Venezuele, ki bi izvajala vojne zločine, zločine proti človečnosti ali genocid, če bi menili, da služi ameriškim interesom, kot ste verjeli v Gvatemali, Salvadorju in Nikaragvi?"

Abrams je dejal, da ne namerava odgovarjati na to vprašanje. "Mislim, da to celotno zasliševanje ni mišljeno kot zastavljanje pravih vprašanj, zato ne bom odgovoril. Žal mi je," je dejal.

A Omarjeva ni popustila. "Ali se bo pod vašim nadzorom zgodil genocid in boste zamižali na eno oko, ker to služi ameriškim interesom, je upravičeno vprašanje. Američani si želijo vedeti, da vsakič, ko se vpletemo v tujo državo, razmislimo o tem, kakšna bodo naša dejanja in kako se ta skladajo z našimi vrednotami. To je moje vprašanje. Boste zagotovili, da se ne bodo kršile človekove pravice ter se bodo spoštovale mednarodne in človekove pravice?"

Upravičeni pomisleki

Čeprav se je kar nekaj političnih komentatorjev spravilo na Omarjevo, češ da so bila njena vprašanja "nezaslišana" in nespoštljiva do veteranskega diplomata, pa je postaviti pod vprašaj lik in delo Elliotta Abramsa vsekakor upravičeno.

Kot so prejšnji mesec, ob Abramsovem imenovanju, zapisali na novičarski spletni strani The Intercept: "Elliott Abrams, Trumpova izbira za "demokratizacijo" Venezuele, je vse svoje življenje demokracijo zatiral."

Ali ta teden v Atlanticu: "Omarjeva Abramsa ni zasliševala najspretneje in Abrams ni bil nerazumen, ko je na to gledal kot na osebni napad. A Omarjeva je imela prav, ko je insinuirala, da je skušal zmanjšati pomen pokola. Prav tako ni zgrešila, ko je postavila pod vprašaj, ali je Abrams etično usposobljen, da zavzame visok vladni položaj z misijo strmoglaviti venezuelsko diktaturo in promovirati demokracijo."

In še: "Povsem nehote je Omarjeva s svojim zasliševanjem razkrila, da je Trump verjetno izbral pravega človeka za implementacijo svoje politike v Venezueli. Kot nakazuje njegova statistika v Salvadorju, bo Abrams rekel, kar koli je potrebno, da izpolni voljo administracije."

Pri Washington Postu so diplomatsko zapisali: "Zaslišanje je razkrilo moralne kompromise, ki ustrezajo jastrebovski vlogi, ki jo je Elliott opravljal za ZDA – globalna drža, za katero je Trump nekoč trdil, da jo zavrača, a jo zdaj vse bolj sprejema, vključno z grožnjami vojaškega posredovanja v Venezueli."

Rušenje Huga Chaveza

Abrams je "voljo administracije" vestno izpolnjeval tudi v administraciji Georgea W. Busha ‒ kot direktor mednarodnih operacij v Nacionalnem varnostnem svetu in kot pomočnik svetovalca za nacionalno varnost za globalno demokratično strategijo.

Londonski Observer je poročal, da je Abrams vnaprej vedel – in odobril – poskus državnega udara proti Hugu Chavezu aprila 2002. Busheva administracija je priznala, da se je pred samim poskusom državnega udara sestala z načrtovalci udara, a zanikala, da bi jih spodbujala k dejanju.

Je pa zaradi obtožb ameriški generalni inšpektor ukazal preiskavo ameriških dejavnosti v Venezueli v času pred udarom, ki pa ni vodila v kazenske obtožnice.

"Čeprav je jasno, da so številni ameriški programi zagotavljali usposabljanje in drugo podporo organizacijam in posameznikom, ki so bili aktivno vpleteni v aprilske dogodke, nismo odkrili nobenih dokazov, da je ta podpora neposredno prispevala k tem dogodkom," so zapisali v poročilu.

Arhitekt invazije na Irak

Abrams pa je bil v tistem času dejaven tudi na drugem koncu sveta, natančneje v Iraku. Kot goreč zagovornik agresivnega odziva ZDA na napade 11. septembra 2001 je bil ključni arhitekt ameriške invazije na Irak leta 2003.

Še več – Abrams je vojaško akcijo v Iraku propagiral že precej pred 11. septembrom, ko je leta 1998 kot član neokonservativnega miselnega središča Projekt za novo ameriško stoletje takratnemu predsedniku Billu Clintonu pisal odprto pismo, v katerem ga je spodbujal, naj posreduje v Iraku in odstavi Sadama Huseina.

Husein je v 90. letih s svojo protiameriško retoriko in neupoštevanjem obveznih inšpekcij orožja, ki so jih nalagali Združeni narodi, postajal vse večji trn v peti ameriškim konservativcem, ki so, kot je zapisal novinar New Yorkerja George Packer v svoji knjigi The Assasins' Gate, na to gledali ne le kot na ponižanje za Američane, ampak alarmantni dokaz upada vpliva ZDA na tistem območju.

"Za neokonservativce, kot so bili Elliott Abrams, James Woolsey in Donald Rumsfeld, je bil Irak testni primer njihovih idealov glede ameriške moči in svetovnega vodstva. Irak je predstavljal najhujši poraz 90. let in prvo priložnost za novo ameriško stoletje," je zapisal Packer.

Duhovi preteklosti

Abrams nikdar ni ponudil kake refleksije o invaziji na Irak, izpeljane pod pretvezo, da Husein kopiči orožje za množično uničevanje, kar se je pozneje izkazalo kot izmišljotina Busheve administracije. Je pa leta 2014 za Politico napisal komentar z naslovom "Mož, ki je zlomil Bližnji vzhod" ‒ ta mož je bil Barack Obama, je argumentiral Abrams, ki je takratnega predsednika obtožil nepremišljene politike na Bližnjem vzhodu in ignoriranja grožnje, ki jo predstavlja Iran.

Abrams pri vseh svojih stališčih vztraja do danes. Kritike in novinarska vprašanja, ki letijo na pokol v Salvadorju, rušenja režimov v Latinski Ameriki in njegovo vlogo v aferi Iran-Contra, zavrača kot provokacije. In zdaj se vrača v regijo, ki še ni pozabila Abramsovega spornega angažmaja tam.

"Abrams se je vrnil v središče politične akcije nad regijo kot duh preteklih administracij. Tudi če ni bil izbran načrtno, da bi strašil Latinsko Ameriko in kongres, Trumpove Bele hiše očitno ne briga, ali sta oba prej omenjena preplašena," so zapisali v Guardianu.

Za konec naj še citiram Damona Linkerja, novinarja revije The Week: "Samo v Ameriki bi lahko moža, najbolj znanega po vpeljavi politik, ki so vodile do množičnih pokolov, sodelovanju v zaroti in izvrševanju vojne, ki je destabilizirala celotno regijo, izbrali za vodenje še ene občutljive zunanjepolitične misije, nato pa uživali v polni podpori dvostrankarskega državnega aparata, ki ga strastno brani kot 'vodilnega zagovornika človekovih pravic in demokracije'."