Mogočna, tisoč let stara, najvišja drevesa na svetu, pragozdovi z divjimi rekami … Leta 1853 ustanovljeno okrožje Humboldt, nekoč dom indijanskega plemena Wiyot, nato pionirjev v času divjega zahoda, od nekdaj slovi po svoji neukročeni naravni lepoti.

Sem so se v 60. in 70. letih zatekali hipiji, iščoč svobodo in pristen stik z naravo, pridružili so se jim še nezaceljenih ran polni veterani vietnamske vojne, v upanju, da bodo tu našli duševni mir in ublažili posttravmatske sindrome vojne z blagodejnim dimom.

Oboji so se zavestno obračali proč od modernega sveta, bežali pred družbo, v kateri niso (več) videli mesta zase. Pozneje so se jim pridružili umetniki, študenti, alternativneži, prišleki z vsega sveta, številni z manj idealističnimi nazori in bolj temačnimi vzgibi.

Okrožje Humboldt, ki leži okoli 450 kilometrov severno od San Francisca, velja za popolno destinacijo, če se hočeš "najti". Ironično pa tudi za popolno destinacijo, če se hočeš "skriti". Oziroma prikriti kaj. Tu pridelajo največ kanabisa v ZDA, zlasti v t. i. Smaragdnem trikotniku (Emerald Triangle), ki vključuje še dele okrožij Mendocino in Trinity.

Od otrok cvetja do hitrih zaslužkarjev

Kanabis je bil vedno del te regije, del življenjskega sloga, pa naj je šlo za prvotne pridelovalce, otroke cvetja, pozneje male kmete, nato pa tudi take z manj poštenimi nameni, ki so zavohali hiter zaslužek.

Nekateri menijo, da je Humboldt središče ameriške industrije kanabisa zaradi podobnih klimatskih pogojev in geografske širine, kot jo imajo azijske države, v katerih pridelajo največ marihuane. Spet drugi so bolj cinični in menijo, da ni nič takega v prsti ali milem severnokalifornijskem podnebju, ampak gre le zato, da ima okrožje s svojo divjostjo in težko dostopnim terenom prednost, da se zelo lahko skriješ pred svetom – in z njim pred organi pregona.

Humboldt (oz. vsaj posamezni deli okrožja) ima že od nekdaj sloves odpadniške skupnosti. Še zadnji ostanki divjega zahoda. Če si se vajen vse življenje skrivati pred oblastmi, delati v senci, se običajno tudi odzivaš in deluješ drugače. Rešuješ težave drugače. Nobeno naključje ni, da ima okrožje Humboldt več pogrešanih oseb kot katero koli drugo kalifornijsko okrožje.

Leta 2018 je North Coast Journal poročal, da vsako leto v Humboldtu izgine v povprečju 717 ljudi na 100.000 prebivalcev (za primerjavo: v preostalih delih Kalifornije je povprečje 384).

Ko se sprehajaš po ulicah Alderpointa in Brock Creeka, pa Garbervilla, tik ob vhodu v narodni park in "Avenijo velikanov", vas motri morje letakov pogrešanih oseb – od popolnoma svežih, do takih, starih 30 let, brez pravih upov, da bodo najdeni.

Kot iskanje igle v senu

Humboldt ni kraj, kjer bi te zlahka našli. Iskanje pogrešanih med oceanom in gozdovi je težje kot iskanje igle v senu, oblasti pa so s primeri tako zasute, da jim ne morejo slediti. Večina obrazov na letakih je mladih, z vseh koncev sveta. Trenutno šerifov urad obravnava okoli 230 še aktivnih primerov pogrešanih, pri čemer najstarejši sega v leto 1975.

Nekateri niti nočejo, da bi jih našli, saj so se v Humboldt napotili prav zato, da bi ubežali pred nečim, če ne drugim, pred konvencionalnim. Velika večina pogrešanih je povezana z industrijo kanabisa, njeno mračno platjo, ki jo spremlja tudi po tem, ko je Kalifornija marihuano leta 2018 dekriminalizirala.

Dodatno težavo pri iskanju pogrešanih predstavlja prav narava poslov – če počneš nekaj nezakonitega ali nekaj v sivem področju zakonitega, svoje premoženje pa običajno hraniš kar v gotovini pod žimnico, saj bi banke naglo začele postavljati vprašanja, verjetno nimaš neke pretirane želje po obračanju na policijo in oblasti, tudi ko so ogrožena življenja.

Skupnost je skrajno izolirana, številni umori se zgodijo ob spodletelih predajah, veliko je tudi samomorov, nesreč na vratolomnih cestah, povezanih z mamili in alkoholom, številni pa so s kanabisa prešli tudi na trše droge. In tudi zato mnogi oblastem očitajo, da se ne trudijo dovolj iskati pogrešanih, saj zanje niso kaj dosti več kot mali kriminalci.

Murder Mountain

To temno, zloveščo plat Humboldta je leta 2018 najbolj poglobljeno prikazala Netflixova dokumentarna serija pomenljivega naslova Murder Mountain, poimenovana po območju okoli mesteca Alderpoint, ki si je vzdevek "gora umorov" pridobilo po umorih, ki sta jih tam v 80. letih zagrešila serijska morilca, "lovca na čarovnice", zakonca Michael in Suzan Carson, pa tudi po vrsti drugih umorov in izginotij, ki so jim sledili v zadnjih 30 letih. Murder Mountain se osredotoča na izginotje 29-letnega Garreta Rodrigueza leta 2013, katerega truplo so domačini našli čez nekaj mesecev, potem, ko so izsilili priznanje od osumljenega morilca. Ta je, mimogrede, še vedno na svobodi.

Območje je divji zahod v pravem pomenu besede, kraj, kjer mu vladajo načela tipa "oko za oko", kjer pridelovalci bijejo boje za svoj revir, kjer nikdar ne veš, ali ti bo šef namesto plačila pognal kroglo med oči – ali obratno. To so kraji, kjer mimo tebe švigajo zamaskirani možje z brzostrelkami na hrbtu in kamor si še policija ne upa.

Kot prikazuje serija, prihaja v Humboldt ogromno mladih, novodobnih hipijev, ki mislijo, da bodo živeli nekakšen shangri la v gozdu in gorah ter v miru kadili neomejene količine trave. Prihajajo z vseh koncev in utopično verjamejo, da bodo, ko stopijo z avtobusa, kar "padli v zeleno zlato", namesto tega pa pristanejo v izjemno nevarnih situacijah, kot žrtve ropov, trgovine z belim blagom ali prisilnega dela.

Legalizacija marihuane v Kaliforniji, ki je stopila v veljavo januarja 2018, je trg sicer regulirala, pridelovalce, predvsem male kmete, pa soočila z novimi težavami.

A če se je z legalizacijo za mnoge spremenilo veliko, marihuana pa postala pomemben gospodarski dejavnik, se Humboldt ni čez noč spremenil v idilični kraj, goden za nove poslovne izzive. Črni trg ostaja. In z njim kriminal.

"Z vidika televizijske narative, bi lahko rekli, da je zgodba Humboldta popolni vihar. Vsi ti pogrešani ljudje in skupnost z bogato zgodovino ..." je v intervjuju za High Times lani povedal eden od producentov serije Jonathan Chinn. "Zgodba, kako se je v tistih hribih rodila industrija kanabisa, je precej fascinantna, mi pa smo tam snemali točno ob prehodu s črnega na beli trg."

Gojenje trave kot način življenja

A najprej malce zgodovine. Humboldt ni bilo vedno okrožje, ki se v en glas omenja z ameriško črno kroniko. In številne prebivalce je zmotil Netflixov precej mračen prikaz tamkajšnjih razmer. Zanje je pridelava kanabisa način življenja, način, ki je vrsto let hranil in povezoval njihovo skupnost.

Več generacij je odraslo s tem odpadniškim življenjskim slogom, in čeprav so se vedno izogibali policije in oblasti, je prvotnim pridelovalcem pravzaprav nekako uspevalo ohranjati ravnotežje in paziti, da skupnost ne zdrsne v anarhijo.

S kanabisom se je nekoč dalo zaslužiti izjemno dobro. Na začetku 80. let si za 4,5 kilograma marihuane (8‒10 sadik) denimo iztržil okoli 40.000 dolarjev (za primerjavo: z legalizacijo je cena padla na manj kot 1.000 dolarjev).

In če so hipiji v hribovju Humboldta sprva gojili zgolj zase, je okrožje že konec 60. let in v 70. letih postalo središče industrije kanabisa, zato so pridelovalci uvedli nekakšen sistem samoobdavčitve, s prispevki pa financirali vse od šol do gasilskih domov, od klinike do neprofitnega radia KMUD, prek katerega so se tudi obveščali o premikih organov pregona v okolici, navaja reportaža v New Yorkerju (2018).

Domačini so organizirali vsakoletni glasbeni festival Reggae on the River (Reggae na reki), s pridelkom so financirali lokalne časnike in okoljsko kampanjo za ohranitev lokalnih pragozdov.

Z vojsko nad nasade

Idila se je začela rušiti po letu 1983, ko je republikanska administracija Ronalda Reagana napovedala vojno mamilom in vzpostavila zloglasno operacijo CAMP, v sklopu katere so nad nasade v Humboldtu pošiljali polno opremljeno vojsko in vojaške helikopterje, s katerimi so uničevali pridelek, brez nalogov so premetavali domovanja, z orožjem so merili tudi v otroke. Cene kanabisa so poskočile v nebo, posel pa se je delno preselil na črni trg.

Za številne miroljubne hipije iz Humboldta je bila operacija CAMP, s katero so se deli severne Kalifornije de facto spremenili v vojno območje, kot to ubesedi Rolling Stone (2019), preveč in so okrožje zapustili. Humboldt se je počasi radikaliziral in privabljal tiste z manj poštenimi nameni.

Leto 1996 je pomenilo novo prelomnico za Kalifornijo, ko so oblasti dekriminalizirale marihuano v medicinske namene. A zakon je bil tako ohlapno napisan, da je na stežaj odprl vrata za dobičkarje, s tem pa se je v Humboldtu zares začela t. i. zelena mrzlica.

Če je bilo do začetka 90. let tu le okoli 60-70 idealističnih pridelovalcev, se je številka od 90. let dalje začela naglo vzpenjati do 15.000, kolikor jih je tam danes.

Nad Humboldt so se začeli zgrinjati prišleki z juga Kalifornije, z vzhodne obale, z vsepovsod, iz Evrope, iz Vzhodne Evrope. Pridelovalci kanabisa so potrebovali sezonske delavce in ti so lahko v času žetve zaslužili veliko – hkrati pa so bili popolnoma ranljivi na odročnih, neznanih lokacijah, kjer pogosto niti telefonskega signala ni.

Ko idila uide izpod nadzora

Ker se je dalo z legalizacijo trave v medicinske namene krepko zaobiti zakone (včasih je bilo dovolj zgolj, da si na svojo posest nabil tablo, da prideluješ kanabis za ta namen, pa so te pustili na miru), so se nasadi naglo povečali, pridelovalci pa so postajali vse bolj lakomni – in vse bolj tekmovalni.

"Preusmerili so vodo iz rek za namakanje sadik. Spuščali pesticide v vodne vire. Gojili kanabis v nacionalnih parkih. Zravnali so vrhove hribov. Dobički so bili visoki, tveganje pa majhno – pridelovalec, ki je dve leti upravljal veliko plantažo, je lahko zaslužil tudi dva milijona dolarjev, nato pa posest zapustil, zemljišče pa pustil v kaosu," piše New Yorker.

“Gojenje trave v Humboldtu se je začelo kot libertarijanski eksperiment: privrženci filozofije 'nazaj k naravi' Bogu za hrbtom, in ker se oblasti praktično nikdar niso prikazale, so lahko počeli, kar so hoteli. Gojili so na črno, da so lahko obdržali ves denar, in s tem obogateli. Potem pa se niso bili sposobni spopasti s težavo zla. Niso imeli vzvodov za sankconiranje posameznikov, ki so denimo izčrpali vso vodo iz potoka. In stvar je ušla izpod nadzora."

Leta 2014 se je Huffington Post razpisal o "temni plati hipijevskega raja" v članku z naslovom "Humboldt: Umori, kaos in marihuana", pri čemer so se osredotočili na pritožbe dolgoletnih malih posestnikov, kako je pritok tujih pridelovalcev v okrožje popolnoma spremenil značaj Humboldta in pritegnil sleparje, ki iščejo hiter zaslužek, s seboj pa prinašajo nasilje, kriminal in trde droge.

A morda največja prelomnica za Humboldt in kalifornijski trg marihuane se je zgodila leta 2016, ko so na referendumu volivci podprli legalizacijo marihuane za lastno uporabo, odlok pa je stopil v veljavo leta 2018. Marihuano so že pred tem v ZDA legalizirali v Koloradu, Washingtonu, Oregonu in na Aljaski.

Tegobe legalizacije

A če so bili kalifornijski volivci precej prepričljivo za legalizacijo, ji je v Humboldtu nasprotovalo kar 60 odstotkov. Razlog? Če je za potrošnika legalizacija pozitivna, za pridelovalca v primeru kalifornijske zakonodaje pomeni malodane smrt.

Zlasti za male pridelovalce, ki so močno nasprotovali zakonodaji, a zaman. Nenadoma je pridelava kanabisa iz močno dobičkonosnega konjička (oz. nezakonitega posla) postala polnopravno podjetništvo.

Z dokumentacijo, ki ti omogoča relativno brezskrbno pridelavo, brez strahu pred racijami sredi noči, so nastopili tudi vrtoglavo visoki davki, pristojbine, regulacije, strokovni svetovalci, računovodje, okoljske ocene … Vse skupaj pridelovalca stane tudi več 100.000 dolarjev letno, kar je bilo za mnoge nevzdržno.

Ni čudno, da ocenjujejo, da se je samo tretjina pridelovalcev v Humboldtu odločila, da posel prijavi. In večina črnega trga danes poteka na že omenjeni "Gori umorov", kjer pa posli niso omejeni zgolj na kanabis, ampak je vse več prekupčevanja tudi s trdimi mamili, kot sta metamfetamin in heroin.

Z legalizacijo so tudi strmo padle cene kanabisa. Mnogi so Humboldt zapustili, male kmete so zamenjale korporacije, ki si visoke stroške lahko privoščijo. Domačini z grenkobo razlagajo, kako ironično je, da je legalizaciji uspelo tisto, česar niti vojaškim akcijam v 80. letih ni – praktično zdesetkala je farme kanabisa.

Tudi status se je pridelovalcem spremenil čez noč, z njim pa odnos z oblastmi in organi pregona – od dolgoletnih kriminalcev so postali – poslovneži. Razmerje, ki za nobeno stran ni ravno naravno prirojeno.

Druga plat Humboldta

A mnogi vseeno še vztrajajo v Humboldtu, okrožju, za katerega pravijo, da ga ne bi zamenjali za noben kraj na svetu. Ena takih je dolgoletna pridelovalka kanabisa Marion Collamer, ki je prišla sem pred 20 leti kot sezonska delavka na eni od plantaž – in ostala. Po legalizaciji marihuane je ustanovila znamko True Humboldt, ki povezuje male pridelovalce v okrožju, da bi se lažje spopadali s stroški in korporativno konkurenco.

"Mediji in serije govorijo o temni energiji. Nobene temne energije ni tu. Humboldt, ki ga poznam, je svetel in krasen, to okrožje pa je dalo toliko ljudem tako veliko," je povedala za High Times.

"Da, imamo farme stare šole in odpadnike, imamo pa tudi veliko ljudi, ki se trudijo vpeljati nove tehnologije, nove zakone, novo podobo – vse, kar lahko storimo, da bi se naše okrožje lahko borilo s kokakolami in pepsiji trave, ki vstopa na trg."

In še: "Vsem, ki jih je strah okrožja Humboldt, bi predlagala, da nas obiščejo in se prepričajo iz prve roke. Sama sem prišla sem in nikdar odšla. Nekaj posebnega je tu."