Teh poročil ni več zaslediti – čeprav se pribežniška kriza nikdar ni zares umirila. Je Joeju Bidnu, Trumpovemu demokratskemu nasledniku, uspelo najti čudežno rešitev ali gre zgolj za vprašanje, pod katero politično opcijo so ameriški psi čuvaji bolj na preži? Če podrobno primerjamo Trumpovo in Bidnovo obmejno politiko in politiko priseljevanja, bi lahko bolj rekli, da slednje. A zadeva je, kot opozarjajo politični analitiki, kompleksna.

Pod Trumpom so bili Američani deležni skoraj nenehne rasistične in protipriseljenske retorike in politike, še posebej, ko je šlo za južno mejo. Trump se je navsezadnje v Belo hišo povzpel tudi z visokoletečimi obljubami zidu na meji, prebežniški val je primerjal z "invazijo", ameriški azilni sistem je označeval za "norega" in "smešnega", države, od koder so pribežniki prihajali, za "usrane luknje", mehiške priseljence pa zreduciral na prekupčevalce z mamili, kriminalce in posiljevalce.

Ob toliko izbruhanega žolča se je Biden na volitvah 2020 predstavljal kot "protitrumpovski" kandidat, kandidat, ki bo mestu predsednika povrnil častnost in dostojnost, tudi z vzpostavitvijo poštenega in humanega sistema priseljevanja. "Večina Američanov lahko izsledi svojo družinsko zgodovino do izbire – izbire, da zapustijo za seboj vse, kar jim je bilo znanega, v iskanju novih priložnosti in novega življenja. Joe Biden razume, da je to neizpodbiten izvor naše moči," je bilo denimo slišati na enem od shodov.

In kot piše Guardian v svoji primerjavi obmejnih politik Bidna in Trumpa, je Biden sprva z vrsto izvršnih odlokov sledil svojim obljubam narediti konec nečloveški Trumpovi politiki priseljevanja. A ko se je število prebežnikov, ki so prečkali mehiško mejo, naglo povečalo, je njegova bolj popustljiva politika postala politično tvegana, republikancem pa dala priložnost, da udarijo po administraciji zaradi njene "zgrešene" politike "odprtih" mej.

Obrat v strožjo smer

Biden je na prigovarjanje svojih svetovalcev zavzel ostrejši pristop, s tem pa razočaral nekatere svoje strokovnjake za priseljevanje, ki so protestno zapustili administracijo, saj niso mogli mirne vesti gledati, kako predsednik uveljavlja iste trumpovske prakse, ki so jih skušali odpraviti. "Ob taki ideološki zmedi je iz te administracije izšel reaktiven, zmeden in pogosto kontradiktoren program priseljevanja. In zdaj celo nekateri demokrati kritizirajo nove politike priseljevanja, ker da so plagiat iz Trumpovega učbenika, sprejete brez resnih razprav znotraj stranke ali pristojnih organizacij na terenu," piše Guardian.

"Predlogi MAGA republikancev v predstavniškem domu kongresa bi krepko zmanjšali financiranje nadzora na meji – poteza, zaradi katere bi v našo državo lahko prišlo skoraj pol tone fentanila. Potrebujemo več sredstev za varovanje meje. Ne manj," je 26. marca tvitnil Biden.

Kritikom Bidnove administracije ni ušla ironija tovrstne politike. "LOL. Demokrati so desetletje obtoževali konservativce in vse druge, ki so si želeli strožjega uveljavljanja protipriseljenske politike, da so pošastni rasisti. Zdaj pa Biden vodi kampanjo kot zagovornik dodatnih sredstev za varovanje meje," je na Twitterju komentiral novinar Glenn Greenwald.

Bidnov proračunski predlog predvideva skoraj 25 milijard dolarjev za ameriško agencijo za varovanje meje U.S. Customs and Border Protection (CBP) ter Agencijo za priseljevanje in carine (ICE). Vključuje tudi sredstva za CBP, da ta najame dodatnih 350 obmejnih agentov in 535 milijonov dolarjev za izboljšave tehnologije na meji.

Bela hiša se pospešeno pripravlja na 11. maj, ko se izteče ena od Trumpovih obmejnih politik – in že snuje novo. A ne pričakujte kaj dosti liberalnejše različice. Kot je februarja poročal Politico, naj bi Bidnova administracija po izteku aktualnega (konservativnega) pristopa do priseljevanja zgolj oživila drug, precej bolj zlovešč program priseljevanja, ki ga je uvedla prejšnja republikanska administracija.

Februarja sta namreč ministrstvi za domovinsko varnost in za pravosodje predstavili predlog zakona, ki bi določenim pribežnikom prepovedal zaprositi za azil v ZDA, če mejo prečkajo nezakonito ali če ne zaprosijo prej za zatočišče v drugi državi. Med drugim morajo prosilci za azil za tega zaprositi v svoji matični državi, v ZDA pa morajo imeti sponzorja. Pravilo je Biden predstavil januarja, v veljavo naj bi stopil 11. maja in ostal v veljavi dve leti.

Novi predlog, ki ga zagovorniki priseljevanja označujejo kar kot "prepoved azilov", je najbolj omejujoč mejni ukrep Bele hiše do zdaj in bo nasledil 42. člen, ki je bil v veljavi od začetka pandemije in je milijonom prebežnikom odrekal priložnost, da zaprosijo za azil in zaščito – s čimer ZDA niso samo kršile pravic prebežnikov, ampak tudi nekatere mednarodne konvencije o njihovi zaščiti.

Trumpova administracija je po 42. členu posegala na začetku pandemije covida-19 kot ukrepu za varovanje javnega zdravja in z njim upravičila deportacijo več 100.000 ljudi – vključno s skoraj 16.000 otroki brez spremstva.

"Bidnova administracija bi morala nemudoma odpraviti 42. člen. Gre za zakon, ki zadeva javno zdravje, ne pa zakon o priseljevanju. Pred letom 2020 se ga nikdar ni uporabilo na tak način. To je bil zakon, na katerem se je nabiral prah 125 let, Trumpova administracija pa ga je potegnila iz naftalina in ga popolnoma na novo aplicirala," je marca letos v pogovoru za New Yorker opozoril Aaron Reichlin-Melnick iz Ameriškega sveta za priseljevanje (AIC), ki si prizadeva za boljšo obravnavo prebežnikov.

Trumpova ničelna toleranca

Trumpovo predsednikovanje se je ob vseh ostalih škandalih povezovalo tudi s predsednikom, ki je ločeval družine na meji in "metal otroke v kletke". Trumpova politika ničelne tolerance do prebežnikov je pretresla celo nekatere znotraj konservativnega tabora, ko so prihajale na dan zgodbe o preplašenih, objokanih otrocih, kako jih obmejni agenti trgajo iz rok staršev, te pa nato pošiljajo pred sodnike. Trump je nazadnje ob silovitem pogromu, baje vključno s kritikami svoje žene Melanije, prakso ločevanje družin na meji ustavil.

Natančneje: Biden je prenehal aplicirati to strogo politiko, ko je šlo za otroke brez spremstva, pa je nadaljeval z deportacijami posameznikov in družin. Mnogi, ki so obtičali v Mehiki zaradi 42. člena, so bili posledično umorjeni, posiljeni ali ugrabljeni. In tudi ko administracija javno trdi, da se ne opira na 42. člen, so večkrat razširili uporabo omenjenega člena, predvsem proti Venezuelcem, zdaj pa tudi proti pribežnikom iz Nikaragve, s Haitija in Kube, piše Guardian.

Za nameček je Bidnova administracija januarja napovedala tudi, da bo striktno uveljavljala postopek deportacij po hitrem postopku, ne da bi prebežniki sploh stopili pred sodnika – čeprav je Biden pred tem kritiziral Trumpovo razširitev teh deportacij po hitrem postopku.

Takoj po napovedi se je na Bidnovo administracijo vsul plaz kritik zagovornikov priseljevanja in demokratov, ki so vlado obtožili nadaljevanja trumpovskega pristopa do obmejne politike, za katero je Biden med svojo predvolilno kampanjo obljubljal, da jo bo končal. Nekateri kritiki so postopek označili kar za "azilantski Ticketmaster".

Nekdanja članica osebja Bidnove Bele hiše Andrea Flores, ki zdaj dela kot svetovalka za demokratskega senatorja Boba Menendeza, je obsodila administracijo, da obuja politiko, ki "normalizira prepričanje belih nacionalistov, da si prosilci za azil iz določenih držav manj zaslužijo humanitarne zaščite".

Administracija sicer očitke zavrača, češ da novo pravilo ni "trumpovsko" in da ne gre za "kategorično prepoved" prošenj za azil, ampak da so zgolj razširili "obstoječe zakonite poti" in da cilj ukrepov ni ustaviti prošenj za azil, ampak zagotoviti red na južni meji.

Bidnova administracija vztrajno opozarja na poplavo prebežnikov ob izteku 42. člena, ki so ga ameriške oblasti uporabile več kot dvamilijonkrat za izgon prosilcev za azil na podlagi skrbi za javno zdravje. Po zagotovilih administracije jim bo novo pravilo pomagalo pri upravljanju dogajanja na meji in sistema za obdelavo prošenj za azil, a za kritike implementacija novega pravila zgolj poudarja, kako zelo administracija še vedno gleda na južno mejo kot na politično vprašanje, ne pa kot na humanitarni izziv.

"Smetišče zgodovine"

Krish O’Mara Vignarajah, predsednik organizacije Lutheran Immigration & Refugee Service in nekdanji član Obamove administracije je dejal, da novo pravilo "posega v smetišče zgodovine in oživlja eno najbolj škodljivih in nezakonitih protipriseljenskih politik Trumpove administracije". Demokratski kongresnik Chuy Garcia je Bidna pozval, naj "nemudoma opusti to zgrešeno politiko", Sergio Gonzalez, predsednik organizacije Immigration Hub, pa je poudaril, da s to potezo Biden neprikrito požira svojo predvolilno obljubo "zgraditi pošten, human in urejen sistem priseljevanja".

Novo pravilo je nemudoma naletelo tudi na grožnje s tožbami. Lee Gelernt, namestnik direktorja projekta za pravice priseljencev ACLU-ja in vodilni odvetnik za tožbe, povezane z 42. členom, je za Politico povedal, da je pripravljen pravno ukrepati. "S tožbami nam je uspelo ustaviti Trumpove prepovedi azila, in če Bidnova administracija implementira ta protiazilna pravila, bomo tožili ponovno," je povedal Gelernt.

Ni pomagalo tudi, da je Times v istem času objavil odmevno preiskovalno zgodbo o delu prebežniških otrok v ZDA, nekakšno "delo v senci" mladoletnikov, ki migrirajo v državo brez staršev, nato pa padejo v skoraj suženjske razmere mukotrpnih zaposlitev na črno, pogosto pri večjih korporacijah, ki kršijo zakone, ki prepovedujejo otroško delo.

Število prebežnikov in prosilcev za azil, ki skušajo prečkati mehiško-ameriško mejo, je od decembra upadlo za 40 odstotkov, kar administracija pripisuje novim ukrepom. Ob tem kritikom odgovarja, da "tesno sodelujejo s partnerji na obeh celinah in jih spodbuja, da tudi oni razširijo svoje zakonite poti", Biden pa je ob napovedi novih ukrepov razkril aplikacijo, ki naj bi prebežnikom olajšala naročanja na razgovore za dovoljenje za vstop v ZDA.

Kritiki se temu le posmihajo, češ da mobilna aplikacija za izjemno omejen nabor kandidatov nikakor ne more nadomestiti pravice do azila.

Biden vs. Trump

Kako se torej primerjata Bidnova politika na meji in politika priseljevanja danes s Trumpovo? Kot piše Guardian, obe strategiji temeljita na predpostavki, da bo, če ameriška vlada postavi dovolj zidov in odpravi dovolj spodbud, to prebežnike ustavilo. A ta teorija do zdaj ni delovala. Kljub desetletjem ameriških predsednikov z obeh strani političnega pola, ki so sledili politiki odvračanja, ZDA še vedno beležijo rekordno število pribežnikov na svoji južni meji. In dejstvo je, da ne glede na razlike, sta tako Biden kot Trump v resnici bolj ali manj samo nadaljevala podedovano obmejno politiko.

Marca 2021 so na dan pricurljali posnetki iz centrov za pridržanje otroških prebežnikov na mehiški meji (de facto "kletke"), za katere si je Bidnova administracija več tednov prizadevala, da bi jih "pometla pod preprogo". Takrat je AP poročal, da ameriške oblasti v podobnih obmejnih centrih zadržujejo skupno več kot 15.000 otrok, kar naj bi bila rekordna številka, a je Bidnova administracija vztrajno zavračala poimenovanje tega kot "krize". Se pa je na vse pretege trudila preprečiti, da bi stanje ocenili zunanji opazovalci.

Tako so denimo neprofitnim odvetnikom, ki so izvajali nadzore tovrstnih centrov, prepovedali vstop v obmejno šotorišče, kjer so zadrževali na tisoče otrok in najstnikov. Zvezne agencije so zavračale oz. ignorirale prošnje medijev po dostopu do omenjenih centrov, obmejni agentje pa so imeli po ukazu Bidnove administracije prepoved komuniciranja z mediji.

Da gre pri vsem skupaj za precejšnjo mero dvojnih meril in demokratskega svetohlinstva, je takrat opozarjalo kar nekaj kritičnih komentatorjev, med drugim nekdanji tiskovni predstavnik Bele hiše Ari Fleischer, ki je ta položaj zasedal pod republikanskim predsednikom Georgeem W. Bushem ("Če je videti kot kletka, deluje kot kletka in daje občutek kletke, bi jo morali imenovati kletka"), ter avtor in aktivist za pravice temnopoltih Shaun King ("Noro je videti, kako ljudi, ki so bili tako ogorčeni nad razmerami, v katerih so zadrževali otroke na meji pod Trumpom, zdaj pod Bidnom to preprosto ne zanima več".).

Politika ločevanja otrok od staršev nezakonitih prebežnikov na ameriško-mehiški meji sicer ni ukrep, ki bi ga iznašel Trump, ampak se je omenjena politika po tiho oblikovala pod demokratskim predsednikom Barackom Obamo. Bidnov šef je bil torej tisti, ki je v resnici zgradil "kletke za otroke", pod Obamo pa je bilo tudi več deportacij nezakonitih prebežnikov kot pod Trumpom.

Fotografije prebežniških otrok v kletkah, ki so zakrožile leta 2018 in vzbudile toliko zgražanja, so bile dejansko posnete leta 2014, skratka pod Obamo. Je pa res, da je Obamova administracija ločevala otroke zgolj v določenih okoliščinah, ko se je denimo zdelo, da je otrokova varnost ogrožena, ali kadar je imel eden od staršev kriminalno preteklost. Ločevanje otrok brez razlik glede na okoliščine pa je postalo rutina pod Trumpom med majem in junijem 2018.

A nekaj so konkretne številke, nekaj pa opažanja javnosti. V očeh te je bil Trump tisti, ki naj bi bil precej nepopustljivejši do nezakonitih priseljevanj. In z nastopom Bidna na mesto predsednika ZDA januarja letos se je migrantski val iz Južne in Srednje Amerike proti ZDA znova okrepil, verjetno prav s to (delno zmotno) domnevo, da so demokratske administracije do priseljencev neskončno velikodušnejše in bolj humane. Strmo se je v zadnjih mesecih povečalo tudi število otrok brez spremstva na meji.

"Resničnost je, da imajo v naši zakonodaji otroci brez spremstva večje zaščite, kar mislim, da je pravilno, ker so otroci tako ranljivi. Ampak to pomeni, da ko vpeljemo te stroge odvračilne ukrepe, uperjene v družine, to včasih pripelje do samoločevanja družin. To smo videli s členom 42 in številnimi drugimi politikami v zadnjih dveh letih," je za New Yorker povedal Aaron Reichlin-Melnick.

"Zadnjih deset let smo vlivali denar v aparat za varovanje meje, da bi tako odvrnili prosilce za azil. Praksa ni delovala, ker smo porabili ves ta denar za varnost na meji, skoraj nič pa za vzpostavitev funkcionalnega in delujočega sistema za humanitarno zaščito. In zdaj se nam je nakopičilo dva milijona primerov, ki čakajo na obravnavo, več kot 600.000 prošenj za azil in tri milijone ljudi na ICE-jevi čakalni listi. To ni nekaj, kar bi se dalo popraviti čez noč. Praktično edina stvar, ki bi jo Bidnova administracija in kongres lahko storila, je, da razglasita stečaj priseljevanja in začneta znova, z amnestijami, a za to trenutno, žal, ni politične volje."

Skratka, čeprav je Bidnovo politiko do priseljevanja težko označiti za kopijo Trumpove, pa dejstvo ostaja, da je vzporednic veliko, najkrajši konec pa so pri tem potegnili ogroženi in preganjani prebivalci srednje- in južnoameriških držav, ki jim je bila v "deželi sanj" odrečena pravica do prošnje za azil.

In kot kaže politična slika pred predsedniškimi volitvami leta 2024, ne kaže, da lahko upajo na kakršne koli liberalne spremembe te politike. Biden se pred volitvami pomika še bolj proti sredini, demokrati pa posvajajo vse bolj desno in ksenofobno retoriko, pri čemer se izgublja ideja Amerike kot talilnega lonca kultur.