James Dennis Hoff, predavatelj ameriške književnosti na Mestni univerzi v New Yorku (City University of New York), je v intervjuju poudaril, da bi uveljavitev Sandersovih predlogov na področjih, kot sta zdravstvo in šolstvo, pomenila napredek za ameriško družbo, a da reforme demokratičnega socialista, kot se Sanders predstavlja, ne ogrožajo kapitalizma. Sanders je tako klasični socialni demokrat, ki bi kapitalizem zgolj reguliral, ne pa odpravil oziroma presegel, pravi Hoff.

Sogovornik spada med kritike Sandersa, ki opozarjajo na nevarnosti (pa tudi priložnosti) njegovega angažmaja znotraj Demokratske stranke, ene od dveh velikih strank v ameriškem političnem prostoru. Resda je populariziral izraz socializem in do neke mere sprožil razpravo o socialističnih idejah, a obenem naj bi posebej med mladimi širil iluzijo, da Demokratska stranka lahko oziroma sploh želi zastopati interese delavskega razreda.

Glede tega, ali lahko Sanders kot predsednik uresniči glavne ideje, s katerimi nabira glasove, konkretno uvedbo splošnega zdravstvenega zavarovanja in odpis dolgov za študij, je Hoff pesimist. Sanders bo moral biti zaradi nasprotovanja Demokratske stranke, ki je po Hoffovem mnenju v jedru konservativna, že pred volitvami – če bo pred tem prejel predsedniško nominacijo – pripravljen na določene kompromise in se pomakniti v desno.

Ne glede na naprednost njegovih gospodarskih in socialnih politik pa je Sanders vendarle imperialist, pravi Hoff. Kot predsednik namreč ne bi sprožil razgradnje ameriškega imperija, ki ga uteleša okoli 700 vojaških oporišč in več sto tisoč vojakov po svetu. Sanders tudi ni protivojni kandidat, pravi sogovornik. A z vidika delavskega razreda po njegovem mnenju ni dvoma o tem, kdo bi bil boljši predsednik, Trump ali Sanders.

Bernie Sanders se označuje za demokratičnega socialista. Kje je socializem v njegovih politikah?
Sam ne menim, da je Sanders demokratični socialist. Glede na njegovo ideologijo in predloge bi rekel, da je predstavnik mainstream socialne demokracije. V njegovem sporočilu in predlogih sploh ni socializma. Reforme, o katerih govori, so vsekakor pozitivne, a nobena izmed njih ne ogroža kapitalizma.

Kapitalizem je sicer večkrat kritiziral in je edini kandidat, ki je to storil. Kako temeljita oziroma radikalna je po vašem mnenju njegova kritika kapitalizma? V februarskem prispevku za Left Voice ste zapisali, da Sanders ne naslavlja osnovne težave kapitalističnega izkoriščanja in proizvodnje za dobiček. Lahko podrobneje pojasnite, kaj mislite?
Sanders je res kritiziral kapitalizem in mislim, da kot večina socialnih demokratov meni, da je treba kapitalizem regulirati, da ga je treba zamejiti in nadzorovati. Ne zdi pa se mi kot nekdo, ki želi kapitalizem odpraviti ali ga preseči. Zato mislim, da kapitalizmu ne nasprotuje zares, čeprav najverjetneje nasprotuje njegovim ekscesom. Rekel bi, da želi rešiti kapitalizem pred njim samim. Sandersov predlog splošnega zdravstvenega zavarovanja (Medicare for all) bi bil recimo čudovit napredek za ZDA, ki so na področju zdravstva povsem nazadnjaške, a še vedno bi dopuščal delovanje zasebnih bolnišnic, farmacevtska podjetja bi še vedno delovala z namenom ustvarjanja dobička. Zdravstva ne bi nujno umaknil s trga, še vedno bi bilo proizvod, ki bi ga ljudje kupovali in prodajali. Tudi ob uvedbi brezplačnega visokega šolstva, kar bi bilo tudi čudovito, bi bilo izobraževanje še vedno na trgu v obliki zasebnih kolidžev in univerz. V tem vidim težavo pri Sandersu, in sicer da ne naslavlja težav, ki jih kapitalizem v osnovi povzroča.

Na levici obstajajo različni pogledi na Sandersovo kandidaturo za predsednika znotraj Demokratske stranke. Nekaterim se zdi čudno, da je samooklicani socialist dejavni podpornik stranke, ki je znana tudi kot ena od dveh velikih strank kapitala. Drugi poudarjajo, da je vsaj destigmatiziral izraz socializem in prisilil ameriško javnost, da se ukvarja s socialističnimi ali vsaj domnevno socialističnimi idejami. Kakšen je vaš pogled na morebiten učinek Sandersove kandidature na tem področju?
Mislim, da je imela Sandersova kandidatura pozitiven učinek v tem, da je izraz socializem približala celotni novi mladi generaciji, kar ji je odprlo vrata do socialističnih in idealno tudi marksističnih idej. Žal pa, kot morda veste, on socializem razume radikalno drugače kot večina ljudi. Posledično, čeprav je naredil socializem kot politično ideologijo sprejemljivejši, veliko mladih zavaja glede tega, kaj socializem res je. A to je priložnost za levico. Tega ne bi smeli razumeti kot negativno stvar. To je priložnost, da nagovorimo te ljudi in jim razložimo, kaj sta socializem oziroma revolucionarni socializem.

Ena izmed močnih strani Sandersove kampanje je množično gibanje podpornikov, ki bodisi opravljajo prostovoljno delo zanjo bodisi ji donirajo sredstva. Sanders sam priznava pomen množične ljudske podpore za napredne politike. Na drugi strani pa obstaja strah, da bi vključevanje tako velikega števila mladih v polje strankarske politike oslabilo zares progresivno gibanje.
Strinjam se. Ima veliko podpornikov, ki so dejavni v kampanji. Prebral sem, da gre za milijon prostovoljcev, kar je izjemno število. A predvidevam, da številni izmed njih ne bodo mogli graditi gibanja neodvisno od Demokratske stranke. S podporo Sandersu zdaj pravzaprav pomagajo prenoviti to stranko, ki je v zadnjih dvajsetih letih izgubila legitimnost v očeh mladih in ljudi, ki so bolj levo usmerjeni. Demokratska stranka je bila tako dolgo neoliberalna in tako močno nagnjena v desno, da so ljudje nad njo obupali. Obstajajo sicer Sandersovi podporniki, ki so zelo kritični do Demokratske stranke, a bojim se, da so vključeni ravno zato, ker mislijo, da se jo da spremeniti, da jo lahko prevzamejo in jo izkoristijo za uveljavitev reform, ki jih želijo. A dejstvo je, da se Demokratska stranka kljub novim progresivnim članom in članicam, kot so Alexandria Ocasio Cortéz, Rashida Tlaib in Sanders, vztrajno pomika na desno. Stranka ima stabilno konservativno jedro, ki ga ne zanima sprejetje nobene izmed teh reform razen v najbolj razvodeneli obliki.

Zapisali ste, da je ideja, da je lahko Demokratska stranka orodje za družbene spremembe, lažna. Mislite, da je stranka s progresivnega vidika nepoboljšljiva?
Da, 100-odstotno. Kdor misli, da lahko postane Demokratska stranka orodje za uresničitev interesov delavskega razreda, se slepi. Da bi se to zgodilo, bi potrebovali neodvisno stranko, ki izhaja iz delavskih interesov, sindikatov in samih pripadnikov delavskega razreda ter njihovih organizacij in gibanj.

Menite, da Sanders, čeprav je član in kandidat Demokratske stranke, morda odpira prostor za alternativo obema velikima strankama?
Nekateri to verjamejo. Menijo, da mu bodo s prevaro preprečili nominacijo in da bo to ustvarilo prostor za oblikovanje tretje stranke ali da bi Sanders tudi ob morebitni izvolitvi znova postal neodvisen in gradil nekakšno tretjo stranko. Kolikor vem, ni Sanders nikakor nakazal, da ima kakršen koli interes to narediti. Večkrat je dejal, da bo podprl kogar koli, ki bo prejel nominacijo, in bo ljudi pozival, naj glasujejo zanj oziroma zanjo.

Tudi če bi bil to Mike Bloomberg?
Mislim, da tudi v tem primeru. Do zdaj ni povedal ničesar, kar bi temu nasprotovalo. Tudi Alexandria Ocasio Cortéz je pred kratkim implicirala, da bi morali podpreti tudi Bloomberga kot kandidata za predsednika.

Kako bi torej Demokratska stranka, kakršna je zdaj, vplivala ali škodila morebitnemu Sandersovemu predsedovanju? Glede na odnos demokratskega esteblišmenta se zdi, da bi na predsedniškem položaju raje videli kogar koli drugega, tudi Trumpa. Sanders bi se moral za uveljavitev svojih ključnih predlogov, splošno zdravstveno zavarovanje, odpis dolgov za študij, progresivna obdavčitev, sveženj zelenih politik, boriti ne samo proti republikancem, pač pa tudi proti demokratom.
Gre za kompleksno vprašanje. Nancy Pelosi in Chuck Schumer (vodja demokratske večine v predstavniškem domu in vodja demokratske manjšine v senatu, op. a.) sta sicer pred kratkim dejala, da ne bi imela težav s Sandersom kot demokratskim kandidatom za predsednika. Sandersu kaže vse bolje. Ima zelo dobre možnosti, da ne samo osvoji nominacijo, ampak tudi premaga Trumpa. In demokrati se morajo s tem spopasti. Obenem pa mislim, da Sanders čuti pritisk, da omili svoje zahteve in da se pripravi na kompromis. Alexandria Ocasio Cortéz je pred kratkim dejala, da bodo glede na okoliščine zelo verjetno potrebni kompromisi glede splošnega zdravstvenega zavarovanja in da bodo morda dosegli le možnost javnega (vzporedni vladni sistem splošnega zdravstvenega zavarovanja, ki bi obstajal ob zasebnem sistemu, op. a.). Pričakovanja glede predlaganih reform se tako že nižajo.

Sanders bi bil kot kandidat ali celo predsednik torej prisiljen premakniti se na desno in omiliti ali celo opustiti svoje ključne predloge?
Zagotovo bo prisiljen v kompromise. Mislim, da se bo na desno premaknil že pred volitvami. Že takrat bo umiril pričakovanja glede tega, kaj je mogoče doseči. To bo namreč moral storiti, če želi podporo Demokratske stranke. Ta ga ne bo podprla v polni meri, če ji ne bo nakazal, da je pripravljen igrati njihovo igro.

Mislite, da potrebuje podporo stranke za zmago na volitvah ali šele za uveljavitev svojih predlogov po volitvah?
Dobro vprašanje. Povsem mogoče je, da ima tako razvejano podporo, da bi lahko s Trumpom tekmoval tudi sam, a podpora stranke in njeno sofinanciranje ter podpora drugih kandidatov bi mu pri tem gotovo koristili. V vsakem primeru pa bo potreboval podporo Demokratske stranke, če bo želel doseči sprejetje česar koli v kongresu. Ta je zdaj razdeljen (v predstavniškem domu imajo večino demokrati, v senatu pa republikanci, op. a.) in že sprejetje predlogov v predstavniškem domu bo zahtevalo podporo bolj desno usmerjenih demokratov.

Če Sandersove ekonomske in socialne politike vzbujajo precejšnje upanje pri Američanih, ki hrepenijo po progresivnih politikah, pa so njegove odločitve na področju zunanje politike, glede katere imajo predsedniki sicer bolj proste roke, precej bolj reakcionarne. Je zunanja politika njegova šibka točka?
Njegova zunanjepolitična stališča so bila precej dosledna, odkar je bil izvoljen v senat (leta 2006, op. a.). Ne vem, ali bi jih ravno označil za šibko točko. Nasprotoval je vojni v Iraku, kar je dobro, a razlogi, ki jih je za to podal, so trhli. Sanders si želi mednarodnega dogovora, preden ZDA bombardirajo to ali ono državo. Njegova podpora bombardiranju Jugoslavije (leta 1999, op. a.) to dobro ponazarja.

To bombardiranje je bilo nezakonito, saj ni imelo dovoljenja Varnostnega sveta ZN-a. Ob tem je Sanders glasoval za resolucijo (avtorizacija za uporabo sile, op. a.), ki je odprla pot za napad na Afganistan leta 2001, po glasovanju proti vojni v Iraku pa je večkrat glasoval za resolucije, ki so podpirale in financirale okupacijo te države. Podprl je tudi sankcije proti več državam, Iranu, Iraku, Libiji, podpira pa tudi uporabo brezpilotnih letal, čeprav, kot dodaja, bolj selektivno. Bi Sandersa označili za protivojnega politika?
Ne. Nikakor. Sanders je imperialist in mislim, da bi vodil vojne selektivno kot vsak drug kandidat.

Njegovo predsedovanje po vašem mnenju torej ne bi ogrozilo projekta ameriškega imperializma?
Imperija gotovo ne bi razgradil. Projekt ameriškega imperializma predstavlja nevarnost samemu sebi, mislim, da je šibkejši kot kadar koli prej, ne bi pa rekel, da bi Sanders to močno spremenil. Verjetno bi kot predsednik poslal manj enot na teren in sprožil manj obsežnejših vojaških operacij. Rekel bi, da bi bilo zelo podobno temu, kar je bilo pod Obamo, veliko napadov z brezpilotnimi letali, veliko strateških, manj obsežnih operacij, in državnih udarov.

Kot vrhovni poveljnik oboroženih sil bi imel Sanders veliko diskrecijske moči glede vojske. Govori sicer o zmanjšanju vojaškega proračuna, vendar ali govori tudi o zmanjševanju vojske?
Ne vem, ali je to kdaj predlagal. Vem, da je podpiral vojaške proračune, njegova država (Vermont, op. a.) se je recimo okoristila s programom F-35 (program razvoja letala F-35, najdražji ameriški vojaški program v zgodovini, op. a.), saj so tam nameščena in vzdrževana številna od teh letal. Od njega ne pričakujem, da bi močno skrčil vojaški proračun.

Dejali ste, da Sanders nikakor ni protivojni politik. Kakšen pa bi moral biti predsednik, da bi bil protivojni?
Protivojni predsednik bi moral nasprotovati posredovanjem na tujem. Moral bi umakniti vse ameriške enote, ki so razporejene po svetu. Fizična manifestacija ameriškega imperializma so oporišča in enote po svetu. Te bi morali od tam umakniti. Kdor bi to zagovarjal, bi bil protivojni kandidat.

Odstranitev ameriških vojaških oporišč in umik enot bi vplivala tudi na ameriško gospodarsko moč.
Točno tako. Mislim, da je pravzaprav nemogoče, da bi obstajal protivojni predsednik. Edini predsednik, ki bi bil proti vojni, bi bil tisti, ki bi bil pripravljen povsem razgraditi ameriški imperializem, tega mu pa ne bi dovolili.

So štiri leta na predsedniškem položaju dovolj, da se dosežejo tektonski premiki v ameriški družbi, ki si jih Sandersovi privrženci želijo, glede na politični in tudi medijski okvir, v katerem bi Sanders deloval?
Štiri leta so dovolj za dosego tektonskih premikov, a ne skozi zakonodajo in reformno politiko. Štiri leta so dovolj za revolucionarne spremembe od spodaj navzgor. Mislim, da Sanders sicer v štirih letih ne bi dosegel ničesar. Še posebej glede na trenutno Demokratsko stranko in sestavo kongresa zagotovo ne bi ničesar dosegel v prvih dveh letih.

Glede vprašanja imperializma, ali mislite, da bi lahko uveljavitev odpisa študentskih dolgov in splošnega zdravstvenega zavarovanja Američane sprostila finančnega bremena in tveganja bankrota zaradi zdravstvenih težav do te mere, da bi lahko postali bolj kritični do tega vprašanja?
Mislim, da ne. Mislim, da te ideje niso nujno povezane. Ena izmed težav pri Sandersu je ta, da je tako osredotočen na notranjo politiko. Po mojem mnenju zdravstvenega zavarovanja za vse niti ne more doseči, čeprav je ta ideja zelo priljubljena, in tudi odpisa študentskih dolgov ne bo dosegel. Lahko pa bi bili sprejeti ukrepi v tej smeri. Lahko bi bile sprejete kompromisne različice teh predlogov. Ponavljam, mislim, da ne bomo dosegli ničesar od tega, če na terenu ne bomo imeli neodvisnih organizacij – pri čemer poudarjam "neodvisnih" –, ki bi na predsednika in celotno vlado ter vlade v posameznih zveznih državah pritiskale, naj ukrepajo glede teh vprašanj.

V obliki protestov in stavk?
Tako je, v obliki stavk, protestov in prekinitve statusa quo.

Glede na priljubljenost političnega izraza "manjše zlo" bi vas vprašal, ali bi tako označili Sandersa.
Mislim, da se ljudje ne bi smeli odločati na tej podlagi. Strateško glasovanje na ta način je prekletstvo naše demokracije in našega volilnega sistema. Nisem zaznal, da bi kandidiral kdo drug, za katerega bi bilo vredno glasovati. Ali je Sanders v primeru izbire med njim in Trumpom manjše zlo? Seveda. Mislim, da bi ob takšni izbiri večina pripadnikov delavskega razreda vsekakor raje izbrala Sandersa. A če bi obstajal tretji, neodvisni kandidat, ki bi imel oziroma imela zares spodoben program, bi pozval ljudi, naj glasujejo zanj oziroma zanjo. V primeru izbire med Sandersom in Trumpom sicer ne bi predlagal, naj se ljudje glasovanja vzdržijo.

Torej bi vi glasovali za Sandersa?
Malo verjetno je, da ga bom podprl. Vsekakor ne bom glasoval na strankarskih volitvah. Bomo videli.