Primorec z ženo in dvema otrokoma v San Antoniu v Teksasu živi od leta 2015, kjer je izredni profesor marketinga na Texas A&M University-San Antonio. Čez lužo se je sicer odpravil že leta 2007, sprva v Connecticut, a južneje v Teksas ga je zvabilo tudi milejše podnebje.

Poklicali smo ga, da bi iz prve roke izvedeli, kako so se prebivalci Teksasa, ki ima skoraj 30 milijonov prebivalcev in je tako druga največja zvezna država v ZDA, spopadali z izrednimi vremenskimi razmerami v preteklih dneh. Državo je namreč zajel neobičajno hud mraz s sneženjem, ki je povzročil, da je v enem tednu padlo kar 48 najrazličnejših vremenskih rekordov. V San Antoniu je termometer pokazal -10 stopinj Celzija, v Dallasu, ki leži severneje, celo -18.

Mraz je povzročil, da je skoraj polovica Teksasa ostala brez vode, na mnogih območjih več dni niso imeli elektrike. Zaradi podhladitve je umrlo najmanj 30 ljudi, nekateri govorijo celo o 69 smrtnih žrtvah.

Kje so razlogi za tako obsežne električne izpade, kateri je zdaj najbolj iskani poklic v Teksasu, kako se sploh ogrevajo in kateri politik je postal največja tarča posmeha, pa v spodnjem pogovoru.

Ste pred snežno nevihto in mrazom dobili opozorila, da se kaj takega lahko zgodi, ste bili pripravljeni?
Vedeli smo, da prihajajo nizke temperature, govorili so, kakšno bo vreme, spremljali smo napovedi. Posebej so nas opozarjali, da je treba zaščititi zunanje pipe, da ne popokajo. A prav nihče si ni predstavljal, da bomo ostali brez elektrike in vode. To je bilo popolno presenečenje za vse.

Kako izredne so bile te razmere, kakšna je običajno zima v Teksasu?
Zime tukaj ni (smeh). Pogosto vremenske razmere v San Antoniu primerjam s tistimi v Kopru. Koper ima večkrat sneg, a tudi, ko sneži, sneg v nekaj minutah izgine. V San Antoniu je podobno. Zadnjič, ko je pred dogodki prejšnji teden snežilo, ga je zapadlo tri, štiri centimetre. Ob sedmih zjutraj je zapadel, prekinili so šolo, da so šli otroci lahko ven, ob devetih ga ni bilo več. V teh dveh urah snežne nevihte je bilo v mestu 180 nesreč, ljudje ne znajo voziti v takih razmerah. Sneži nekje na pet, deset let. Temperatura pozimi sploh nikoli ne pade pod nič stopinj ‒ včasih sicer pride kakšna mrzla fronta in se čuti, kot da je zunaj -5 stopinj, a naslednji dan jih je že 12. Vreme zelo niha, tukaj ljudje pogosto pravijo, da ima Teksas štiri letne čase v enem dnevu. Zjutraj te zebe, čez dan se povzpne do 15, včasih tudi 20 stopinj, nato spet pade na pet stopinj.

Na severu Teksasa je malo bolj mrzlo, tukaj ‒ govorim o San Antoniu, Austinu, Houstonu ‒ pa se to, da bi bile devet dni zapored temperature pod ničlo, še ni zgodilo. To vreme je podrlo veliko rekordov.

Koliko snega je zapadlo?
Uradno nekje 10, 11 centimetrov, po nekaterih območjih tudi več. Mi živimo na vrhu San Antonia, kjer je bolj hribovito, in smo ga imeli še več. Največ snega je sicer zapadlo leta 1985, 30 centimetrov ‒ in še vedno pogosto govorijo o tej snežni nevihti.

Sploh imajo ljudje zimska oblačila, na fotografijah smo videli ljudi, ogrnjene z odejami?

Imajo takšna oblačila, a zabavno se mi zdi, da jih potegnejo iz omar že pri desetih stopinjah ‒ takrat si nadenejo snežke in bunde. Ko priseljenci hodimo v jaknah in puloverjih, domačini nosijo zimska oblačila. A zdaj so bile noči res mrzle, čutilo se je, kot da je -20 stopinj. Ljudje tega res niso navajeni ‒ no, tega še jaz nisem. Iz Connecticuta smo pred leti "zbežali" prav zaradi zim.

Kako ste vi osebno doživeli to ekstremno vreme, ste tudi vi ostali brez vode in elektrike?
Mi smo za dva dni ostali brez vode, elektriko smo k sreči ves čas imeli, tako da smo se lahko greli. Vodo smo dobili tako, da smo tajali sneg ali jo hodili z vedri iskat v bazen, ki ga imamo pred hišo. S to vodo smo potem splakovali stranišče. Tudi sosedi so hodili po vodo v naš bazen. Ta medsosedska pomoč je zdaj res prišla do izraza. Tukaj ima veliko sosesk svoje strani prek Facebooka ali aplikacije Next Door. Po navadi se ljudje na teh straneh samo pritožujejo, kritizirajo, pljuvajo, zdaj pa smo si zelo pomagali. Spraševali so drug drugega: "Kdo potrebuje mleko ali jajca? Psu je zmanjkalo hrane, jo lahko kdo pripelje?" Ljudje so se hodili prhat k drugim in podobno. Ta skupnost je v teh trenutkih res zaživela, kar je še posebej zanimivo, ker ni še dolgo od volitev, na katerih so bili ljudje na dveh popolnoma različnih polih. Zdaj se je vse to pozabilo, soseska je stopila skupaj. Je pa tudi res, da živimo v boljšem delu San Antonia, v središču mesta, kjer je na primer tudi moja univerza, so bile razmere veliko hujše, brez elektrike in vode so bili ves teden. Noro.

V Austinu, na primer, pa je bilo sploh hudo. En teden, devet dni apokalipse. Podrtih je bilo veliko vremenskih rekordov, na primer največ zaporednih dni pod ničlo, tudi rekord v odstopanju v primerjavi z običajnimi temperaturami. Izpade elektrike bi že preživeli, a nato je zmanjkalo še vode, saj so nehale delati črpalke. To je bilo res nenavadno ‒ snežilo je, mi pa smo ostali brez vode. Ne moremo verjeti, da se je to zgodilo ‒ in to ravno v Teksasu, ki bi bilo deseto največje gospodarstvo na svetu, če bi bil samostojna država. Ironija je še večja, ker je glavna industrijska panoga v tej zvezni državi prav energija.

Kakšno je bilo stanje v trgovinah, ste lahko kupovali stvari? Ko sva se pred dnevi pogovarjala, ste dejali, da ravno stojite v vrsti v lekarni in da upate, da boste sploh kaj dobili. Kako hude so bile težave z dostavo?
Vse je bilo razgrabljeno, police so bile prazne ‒ še zdaj so. Verjetno ste videli fotografije praznih polic iz trgovin, to je bilo do zdaj nepredstavljivo. Trgovine so bile nekaj časa celo zaprte, saj tudi tam ni bilo elektrike in vode. Glede na to, da nihče ni pričakoval, da bo tako, si nihče niti ni pripravil zaloge. Ko so napovedani orkani, je vedno panika in si ljudje pripravijo zaloge. Teh razmer zdaj pa res nismo pričakovali. Še zdaj imamo v trgovinah omejitve ‒ kupimo lahko npr. samo dva litra mleka, količine so omejene. Dva dni po koncu teh razmer kruha še vedno ni, ko sem bil zadnjič v trgovini, je bilo na policah nekaj mesa in sadja. Dobavitelji s tovornjaki sploh niso mogli priti do trgovin, saj so bile ceste zaprte precej časa, sploh nadhodi, ki hitro pomrznejo. Nikamor nismo mogli.

Kako je bilo s šolanjem v teh razmerah ‒ in, ne pozabimo, tudi zaradi epidemije covida?
Predavanja smo dva dni imeli, nato so univerzo za ves teden zaprli, saj študenti večinoma niso imeli elektrike. Tudi osnovna šola, v katero hodita moja otroka, je še zaprta, saj je v stavbi nastalo veliko škode. V bližnji stavbi je izbruhnil požar, a gasilci ga sprva sploh niso mogli gasiti, saj je zmrznila voda v hidrantih. Vremenske razmere so zdaj znova običajne, imamo običajnih 15 stopinj, ampak škodo bodo odpravljali še dolgo. Tudi rastline so vse pomrznile, saj niso navajene takih temperatur. Posledice se bodo kazale še dolgo.

Zanimivo je, da zaradi takšne množice počenih cevi prihaja celo do pomanjkanja vodovodnih inštalaterjev.
Da, teksaški guverner je zato podpisal odlok, da lahko cevi popravljajo tudi tisti vodovodni inštalaterji, ki še nimajo certifikata za delo. S temi cevmi so tukaj res težave. Vsakič pred zimo ljudem svetujejo, naj iz cevi izpustijo vodo in odprejo omare, da pride toplota iz hiše v cevi. Cevi so v teh razmerah na veliko pokale, ljudje so imeli v stanovanjih prave kapnike, ne le poplavo. Zavarovalnice predvidevajo, da bo oddanih več zahtevkov za odškodnino kot po uničujočem orkanu Harvey leta 2017.

Kako so se odzvale oblasti? Je pomoč stekla hitro, je bila organizirana?
Pomagal je predvsem Rdeči križ in veliko drugih organizacij, ki so organizirale namestitve, v katerih so se ljudje lahko pogreli. V Houstonu je neki lastnik odprl svoj pohištveni salon, da so se ljudje lahko greli. Svoja vrata so odprle tudi nekatere šole. Pomoč je bila organizirana predvsem na lokalni ravni.

Večkrat, ko primerjam ZDA in Slovenijo, se vprašam, kaj se dogaja z Ameriko. Določene stvari so doma v Sloveniji veliko boljše kot tukaj, kjer je na določenih področjih res katastrofa. Če omenim samo vzrok za te nedavne izpade elektrike, ki je, poenostavljeno povedano, varčevanje, saj je profit pomembnejši od logike.

Da, brala sem o tem, da je Teksas edina ameriška zvezna država, ki ni priključena na eno izmed dveh glavnih električnih omrežij v državi, saj tamkajšnji politiki vztrajajo, da želijo biti energetsko neodvisni.
Tako je. A ne želijo se priklopiti na nobeno omrežje, da bi se izognili regulacijam. Drugod, na vzhodni in zahodni mreži, morajo distributerji in upravljavci obvezno pripraviti vse potrebno za morebitne zimske razmere ‒ da tudi v temperaturah pod ničlo elektrika dela. Pri nas v Teksasu je to prostovoljno in seveda tega nikoli ne pripravijo, ker to stane. Ni uzakonjeno, da je treba imeti načrte in opremo za takšne razmere. Vsi raje delijo dobiček kot vlagajo v opremo. Morda se bo zdaj kaj spremenilo, ko se toliko govori o tem in so bile posledice tako hude. Tudi teksaški guverner je malo obrnil ploščo in prevzel odgovornost.

Mesto El Paso, ki leži na zahodni strani Teksasa, na primer v teh razmerah težav z elektriko ni imelo, saj so pred desetimi leti, ko so bile podobno nizke temperature, investirali v novo opremo in se priklopili na vzhodno omrežje. Imajo nove elektrarne, vse je delalo. V preostalih delih Teksasa so bile težave izjemne, menda je bila celotna država nekaj minut oddaljena od popolnega "blackouta".

Večina ljudi sicer ogreva stanovanja na plin, prisotni so tudi energija iz vetrnih turbin, premog in jedrska energija. Račun za elektriko ste že dobili, saj beremo, da po teh snežnih nevihtah ljudje dobivajo tudi desetkratne zneske za plačilo energentov? Kakšni so sicer povprečni stroški?
Mi uporabljamo plin, vse je povezano s plinom, od štedilnika in gretja bazena do vode. Da, dobavitelji so začeli "nabijati" cene. Mi še nismo dobili računa, pričakujem ga čez nekaj dni. Računi so po navadi fakturirani ‒ variabilni del je cena goriva, tako da so skoki v stroških izjemni. Pri nas doma pozimi skoraj ne ogrevamo, tako da za elektriko plačujemo okoli 110 dolarjev na mesec, poleti so stroški za energente višji zaradi klimatske naprave, plačujemo okoli 200 dolarjev.

A mi tudi poleti s klimo ne pretiravamo, čez dan jo imamo nastavljeno na okoli 23, 24 stopinj. Američani pa si nastavijo temperaturo na 18 stopinj, ko prideš v njihove hiše, te zazebe. Zato nekateri poleti plačujejo po 500, 600 dolarjev za elektriko. Mi pozimi večkrat odpremo okna, oni oken ne odpirajo, sploh ne zračijo. Mi smo edini v soseski ‒ in Nemci ‒ ki pozimi odpremo okna, drugi tega niso navajeni.

V največjo afero se je zapletel teksaški senator Ted Cruz, ki je pred mrazom pobegnil v Mehiko, z izgovorom, da sta ga to prosili hčerki. Kako velika tarča posmeha je v Teksasu?
Ogromna, veliko smeha je bilo na njegov račun, veliko memov. Meni je najzabavnejši tisti, ki spominja na prizor iz filma Titanik ‒ v roke so mu dali otroka, on pa je rekel: "Rešite me, imam otroka." Večkrat so ga ujeli na laži, trdil je, da je odšel v Cancun, da ne bi hčerki ostali sami tam, saj so njuni prijatelji odšli. Trdil je, da je ves čas na letalu razmišljal o tem, da bi se morda moral vrniti, a se je izkazalo, da je imel povratno vozovnico za vrnitev šele čez več dni. Dal je izjavo, da je pač oče, da je naredil napako, a potem so mediji razkrili, da je njegova žena sama vabila ljudi, naj pridejo v Cancun na toplo, da je v hotelu prenočitev le 300 dolarjev, da se otroci zabavajo. Tako da je padel v vodo še ta njegov izgovor. Izbrskali so tudi njegove stare tvite, ko se je norčeval iz električnih izpadov v Kaliforniji, in tiste, v katerih se je norčeval iz župana Austina, ker je pred covidom zbežal v Cancun. Zdaj je on naredil enako.

Ne moremo se izogniti epidemiji covida. So te snežne razmere ustavile tudi cepljenje, je verjetno vse še huje zdaj?
Okužbe so zdaj padle, ljudje so bili osem dni doma in se niso srečevali. Edina dobra stvar tega vremena, haha. Predavanj na univerzah zaradi covida še vedno ni, osnovnošolci in srednješolci večinoma hodijo v šole, a morajo ves čas nositi maske. Mesta so razdeljena v šolska okrožja, vsako ima svoja pravila. Naša šola je odprta od avgusta, kdor se želi šolati prek spleta, pa se lahko. Sosednja šola se je na primer odločila, da se lahko v razrede vrne samo 50 ali 75 odstotkov učencev. Restavracije so odprte, a lahko sprejmejo le 50 odstotkov običajnega števila gostov. Fakultete so zaprte, šolanje poteka na daljavo. V jesenskem semestru smo ponudili študentom, da lahko pridejo tudi v predavalnice, a jih je prišlo le nekaj, tako da smo se v celoti znova prestavili na daljavo. V trgovino je treba z maskami, a kar nekaj ljudi temu nasprotuje. Turistično ni dovoljeno vstopati v ZDA, mislim, da lahko potujejo le rezidenti in državljani, a morajo imeti dva dni star izvid testa. Tudi mi se poleti zato nismo odpravili v Slovenijo, k sreči nam je Lufthansa vsaj vrnila denar, čeprav s trimesečno zamudo.

ZDA imajo novega predsednika, Joeja Bidna, ki dan za dnem podpisuje izvršne ukaze in popolnoma spreminja politiko ZDA. Ali je te spremembe v Beli hiši že občutiti v vsakdanjem življenju? Teksas je večinoma republikanski ...
Pol se je obrnil ‒ zdaj so tisti, ki so bili prej zadovoljni, nezadovoljni, in obratno. Teksas je razdeljen na polovico ‒ mesta so demokratska, podeželje republikansko. Trump je na novembrskih volitvah zmagal za dva, tri odstotke. Glede trenutnega stanja pa tako ‒ odvisno je, s kom govoriš. Republikanci trdijo, da Biden prinaša katastrofo, da izkorišča izvršne ukaze. Demokrati so zadovoljni, ker se vse vrača v normalo, da ni več neumnosti na Twitterju. A 80 odstotkov podpornikov republikancev meni, da mora biti Trump še vedno pomemben člen v stranki, tako da tega trumpizma še ne bo konec. QAnon in podobne teorije so še vedno zelo prisotne, celo vse bolj se širijo, zato ne bodo izginile čez noč. Čez glavo jih že imam. Moji otroci imajo na primer v šoli active shooter drille - pripravljajo se na morebitni napad strelca na šolo. Vsaka tema je prikazana z levega ali desnega stališča, živimo v zelo razdeljenem svetu. A meni osebno se vseeno zdi, da se zdaj lažje diha.

Saj veste, na kaj verjetno večina Slovencev pomisli ob omembi Teksasa ‒ na Dallas in Luko Dončića. San Antonio in Dallas sta oddaljena okoli štiri ure vožnje z avtomobilom. Ste ga kdaj gledali v živo? Kako velika zvezda je Dončić v Teksasu in na splošno v ZDA?
Luka Dončić je največja zvezda, in to v vsej Ameriki. Mi gremo na tekmo vsakič, ko pride v San Antonio. Ko igra Dončić, mi kolega da vstopnice za peto vrsto, tako da smo zelo blizu, vsakič ga kličemo, ker si ga sin res želi spoznati. Vedno nas pozdravi, a do zdaj se še ni ustavil (smeh). Goran Dragić se na primer vedno ustavi. Ko je prišel z ekipo v San Antonio, sem vedel, v katerem hotelu so nastanjeni, zato sem šel tja. Nato sva se pogovarjala dve uri, dal mi je vstopnice za tekmo. Res je prava dobričina. Z Luko še nismo imeli te sreče, predvsem zaradi sina si želim, da ga spozna, saj je postal pravi navijač Mavericksov ‒ čeprav živimo v San Antoniu, iz katerega prihaja konkurenčni klub. A tudi tukaj Luko povsod spoštujejo, vedo, da je velik igralec. To je velika reklama za Slovenijo, študentom zelo ponosno povem, od kod sem. Ko me vprašajo, kje je Slovenija, samo rečem "Luka Dončić" in vsi kimajo. Ko sem dal za referenco Melanio Trump, ni bilo takega odziva. Lepo je videti, ko nekdo tako dvigne ime države, a veliko je pred njim naredil že Dragić. Politiki nikoli ne bodo dosegli takega učinka.