V Braziliji, kamor sodi večji del amazonskega pragozda, živi okoli 300 staroselskih ljudstev, približno 60 naj bi bilo takšnih, ki še niso imela stika z večinsko populacijo. Krčenje gozda, gradnja vedno novih cest, prihodi veleposestnikov in podnebne spremembe močno vplivajo na njihovo življenje.

Slovenec Rene Suša je po izobrazbi antropolog. Zadnjih šest let živi v Kanadi, kjer je trenutno raziskovalec na oddelku za nadaljevalne študije na Univerzi Victoria v Kanadi, manjšem mestu blizu Vancouvra. Je tudi del ekipe, ki sodeluje s staroselskim ljudstvom Huni Kui, ki je eno največjih staroselskih ljudstev v Braziliji. Njihove posameznike opisuje kot izjemno močne, vztrajne in potrpežljive.

V pogovoru za MMC je Suša pojasnil, zakaj je zahodnjaški pogled na svet in človeka, ki naj bi bil krona stvarstva, težaven in kako na človeka gledajo staroselske skupnosti. Potegnil je vzporednice med odnosom do staroselskih ljudstev v Braziliji in Kanadi in opisal vpliv trenutnih političnih razmer na dogajanje v Kanadi. "Trump je skrčil našo realnost v tukaj in zdaj, ampak obstaja tudi kasneje in potem," je opozoril.

Sredi februarja smo objavili novico, da je bosonogi mladenič iz amazonskega plemena prišel v neko vas, domnevno zato, da bi si od "civiliziranih ljudi" izposodil ogenj, saj je v rokah držal dve poleni. Po manj kot 24 urah "civilizacije" se je prostovoljno vrnil nazaj k svoji skupnosti. Kako vi kot antropolog dojemate takšno novico in njen narativ – gre za klasično zahodno videnje, da je naša skupnost civilizirana, staroselci pa zaostali in nerazviti? Bi se dalo ta dogodek interpretirati tudi drugače?
Zakaj je ta človek v resnici prišel v vas, ne vem. Dvomim, da kdor koli od naseljencev govori jezik te skupnosti, tako da ne vem, kako so se sporazumevali. Nekdo je očitno interpretiral, da si je prišel izposodit ogenj. Kar koli se je že zgodilo, je moralo biti za to skupnost res nekaj pomembnega, da so tvegali stik. Značilnost teh ljudstev, ki prostovoljno ostajajo brez stika z zahodno družbo, namreč je, da če res ni treba, se vasi ne bodo približali. Da bi potreboval ogenj, se mi zdi malo nenavadno, kajti ti ljudje že tisočletja živijo v gozdu in vedo, kako se zakuri ogenj, tega niso mogli kar pozabiti. Po mojem je bil razlog drugačen, verjetno kakšna stiska ali opozorilo.

V zadnjih letih je postalo očitno, da se življenjski prostor teh ljudstev krči, saj se amazonski pragozd zmanjšuje. Meja med gozdom in tem, kar ni več gozd, se pomika zmeraj bližje njihovim tradicionalnim okoljem, kar pomeni, da postaja njihov način življenja vedno bolj ogrožen. Morda je bil to razlog za prihod v vas. Morda so opazili kaj, na kar so želeli opozoriti ljudi, s katerimi so prišli v stik. Zdi se mi nekoliko nenavadno tudi to, da so šli neposredno k naseljeniški skupini. Namreč, morda je manj znano dejstvo, da obstajajo nekatera staroselska ljudstva, ki so že v stiku z belsko oziroma večinsko populacijo, in ta ljudstva pogosto delujejo kot neke vrste ambasada za ta še nekontaktirana ljudstva. Nekateri se tako odločijo za to, da prek drugih staroselskih skupnosti, ki so že v stiku, potem komunicirajo z večinskim prebivalstvom. Tako da mi to, da je šel ta posameznik naravnost do vasi, pove predvsem to, da je bilo nekaj res pomembnega.

Torej nekatere skupnosti namenoma ne željo stika z belsko populacijo in živijo popolnoma odmaknjeno. Koliko je po ocenah v Amazoniji takšnih ljudstev?
Absolutne številke ne morem povedati. Ocene, koliko je teh ljudstev, se iz leta v leto dvigujejo. Za nekatera se ve, na katerem ozemlju živijo, ampak živijo tam nedotaknjeno, kar pomeni, da niso še imela stika z večinskim prebivalstvom. Včasih morda samo kdo z letalom leti čez njihovo ozemlje ali kaj podobnega.

Tudi uradna politika Brazilije je, da se ta staroselska ljudstva pustijo pri miru in se ne raziskujejo?
Načeloma da, kajti ideja je, da če oni ne želijo stika, potem jim ta stik ne bo vsiljen. Predvsem zato, ker je za večino izoliranih ljudstev stik z modernim človekom – pa "moderen" ni pravilni izraz – potencialno smrten. Ne gre samo za vidik uničevanja okolja, ampak tudi za različne nalezljive bolezni, ki jih mi imamo, a smo na nekatere že imuni, oni pa niso. Ne smemo pozabiti, da je nešteto ljudstev, ki stika z belim človekom niso preživela in jih danes več ni.

V Braziliji se ocenjuje, da na njenem ozemlju živi približno 60 nekontaktiranih ljudstev. Prejšnja ocena je bila, da jih je nekaj čez 40, zdaj so jo dvignili na 60. Morda jih je še več. To namreč niso nujno velike skupnosti, v njih lahko živi tudi le 100, 200 ljudi.

Kakšen je vaš stik s staroselskimi skupnostmi, kako poteka to raziskovanje?
Naš kolektiv sodeluje v študijah na območju Brazilije in delno Peruja, nekaj tudi v Kanadi. Sodelujemo samo z določenimi staroselskimi ljudstvi, s tistimi, ki so sama izkazala interes za partnersko sodelovanje. Oboji imamo skupne interese, vse nas zanima, kako ustaviti to uničevanje našega planeta in nas samih.

V okviru Brazilije naš kolektiv Gesturing Towards Decolonial Futures največ sodeluje z ljudstvom Huni Kui, ki je eno največjih staroselskih ljudstev v Braziliji. Konkretneje, največ sodelujemo s tistim delom tega ljudstva, ki živi v zvezni državi Acre, v okolici mesta Feijó. Tam živi nekaj manjših skupnosti. Moja žena Vanessa Andreotti, ki je profesorica, je srečala poglavarja Ninawa Inu Huni Kuija na eni od podnebnih konferenc in od takrat dalje sodelujemo. On je eden pomembnejših glasov staroselskih skupnosti v boju proti podnebnim spremembam, zlasti proti izsekovanju amazonskega pragozda in trgovanju z ogljičnimi kuponi. Glavni interes staroselskih skupnosti iz amazonskega pragozda je prav to – opozoriti svet na to, kaj se dogaja in poskusiti zaustaviti stvari, preden bo prepozno.

Glavno sporočilo, ki ga želijo predati, je, da se njihov življenjski prostor krči – ne samo zaradi neposrednega izsekovanja in požiganja pragozda, ampak tudi zato, ker podnebne spremembe spreminjajo gozd in vse mejno območje med gozdom in negozdom na način, da postaja nevzdržen za življenje. Recimo, na območju v državi Acre, kjer živi skupnost, s katero smo mi največ v stiku, se je povprečna temperatura v zadnjih nekaj desetletjih dvignila za približno 10 stopinj. Ko gozd izgine, sence ni več, kar ima ogromen vpliv. To ni več Amazonija, kot si jo predstavljamo.

Kako pogosto jih obiščete?
Občasno, kadar nas povabijo, kar je približno enkrat letno.

Veste, katera je zdaj najpogostejša žival v amazonskem pragozdu?

Najprej pomislim na kakšnega jaguarja ali kajmana ...

Ne, to je krava. Gozd izginja, nadomeščajo pa ga pašniki. To dogajanje je res težko gledati ... Tudi jaguarji se umikajo pašnikom. Te spremembe staroselska ljudstva zelo občutijo. V Braziliji je tudi težava, ker imajo določena ljudstva svoja ozemlja označena, demarkirana, določena pa ne, kar pomeni, da je v nekaterih primerih pravno lastništvo nad ozemljem skupnosti priznano, v nekaterih pa ne. Za ljudstva, ki še nimajo označenega svojega ozemlja – ti procesi pa se lahko vlečejo desetletja – je eden od strateških poskusov, kako obraniti svojo zemljo, ta, da jo skušajo kupiti, ampak seveda teh sredstev nimajo. Veliko denarja pa imajo lastniki velikih rančev. Tako da razmere res niso lahke.

Znano je, da so se pod prejšnjim brazilskim predsednikom Jairjem Bolsonarom razmere v amazonskem pragozdu močno poslabšale, saj je dal zeleno luč obsežnemu krčenju in prihodom rudarskih podjetij. Novi stari predsednik Inacio Lula da Silva je obljubil, da bo to območje znova zaščitil. Se ta sprememba politike že pozna na terenu?
Zdaj je bolje, nikakor pa ne dobro. Bolsonaro je sprožil postopek, s katerim so se igrali z interpretacijo ustave oziroma zakona o demarkaciji staroselskih ozemelj. Bolsonaro je skušal uvesti interpretacijo, da so priznana samo ljudstva, ki so na dan sprejetja brazilske ustave leta 1988 že bila registrirana in imela svoje ozemlje. Leta 1988 je imelo seveda izjemno malo ljudstev ta postopek urejen. Lula je obljubil, da te interpretacije zakona ne bo izvajal, tako da v tem oziru so razmere boljše. Lula je imenoval tudi prvo ministrico staroselskega porekla.
Po drugi strani pa vsi igrajo igro "deli in vladaj" – nekaj obljubijo določenim skupinam, s čimer ustvarijo napetosti med različnimi ljudstvi. V Braziliji je približno 300 staroselskih ljudstev. Čeprav ta ljudstva med seboj sodelujejo in imajo skupne interese, imajo vsa skupaj relativno malo politične moči. Torej, zagotovo so razmere boljše pod predsedovanjem Lule, a veliko je odvisno tudi od tega, kdo ima v brazilskem kongresu večino. Brazilija ima namreč zelo kompliciran politični sistem. Pa tudi brazilska vlada nima vedno ne moči in ne nujno interesov, da bi zaščitila staroselska ljudstva v celotnem okviru, kot bi ta ljudstva pričakovala. Tako da pod Lulo se je izsekovanje amazonskega pragozda upočasnilo, ne pa tudi končalo.

Na kakšen način živi ljudstvo Huni Kui, ki ste ga omenili? Imajo tudi oni krave, so nomadi?
Ne, krave niso njihove, ampak od veleposestnikov. Te skupnosti živijo dobesedno na meji, v gozdu, a ob meji s temi velikimi ranči oziroma veleposestniki, ki jim pravijo garimpeiros. Tako da živijo v zelo težavni politični realnosti, saj morajo sobivati z nekom, ki je prišel brez dovoljenja na njihovo ozemlje in ga popolnoma spremenil – in želi še več ozemlja. Ti garimpeiros pridejo tudi z orožjem in napadalnimi psi in vdirajo vedno globlje na ozemlje staroselskih skupnosti. Obenem pa so njihovi sosedje, tako da morajo sobivati.

Zelo zanimivo je videti, kako je to videti v praksi. S prvo generacijo priseljencev, ki je izvedla poseg v Amazonijo, staroselci še vedno težko komunicirajo. A mlajši, torej potomci teh prvotnih naseljencev, ki so danes recimo najstniki ali v 20 letih, že prihajajo v staroselske skupnosti in se družijo s tamkajšnjimi sovrstniki. V tem sam vidim nekaj zelo pozitivnega. Ključno za obstoj in preživetje staroselske skupnosti je ohranjanje njihove kulture, stika z zemljo in vsemi bitji pragozda. Čeprav so razmere včasih videti res slabe, je, kot sami pravijo, "gozd še vedno tukaj, samo pod zemljo je", kar pomeni, da se lahko znova vrne, če se mu da priložnost.

Veliko mi je o ljudstvu Huni Kui povedalo neko dejstvo. Ko so imeli priložnost kupiti manjši košček svoje zemlje, so si najprej izbrali del pragozda, kjer niso le drevesa, ampak tudi številne zdravilne rastline in zelišča. Izbrali so torej del gozda, ki jim nikakor ne bi mogel priskrbeti dovolj hrane, v njem tudi ni živali. A to ozemlje so sami dojeli kot svoje kulturno in duhovno pa tudi zdravilsko središče. To je pri njih najpomembneje. Najprej so želeli poskrbeti za jedro kulture in duhovne tradicije, potem šele pridejo na vrsto hrana, voda in druge stvari. Tudi zelo strateški so. Želijo si, da bi ob reki, ob kateri bivajo, ozek pas ozemlja dobiti nazaj, saj želijo ustvariti nekakšno pregrado pred nadaljnjim prodiranjem večinskega prebivalstva v pragozd. Ker sami živijo na meji, s tem tudi ščitijo številna nedotaknjena ljudstva, ki živijo globlje v gozdu. Želijo si imeti svojo zemljo, ker potem belska skupnost tam ne bi mogla postaviti nove ceste. Cesta namreč pomeni uničenje gozda. Najprej je cesta, potem pridejo tovornjaki, za njimi buldožerji in potem še vse ostalo. Te skupnosti namreč na kakšen nasilni odpor ne morejo računati. Po moji oceni so tudi izjemno potrpežljivi, izjemno močni in vztrajni. Očitno je, da ne izbirajo lažje rešitve, vsaj ne z našega vidika, kajti lahko bi odšli v mesto in si skušali tam poiskati službo. A vztrajajo in se borijo naprej.

Torej lahko posameznik, ki želi zapustiti svojo skupnost, to brez težav stori?
Da, a saj veste, v mestu se je lahko izgubiti. Poleg tega je treba vedeti, da današnja družba ni bistveno ali pa sploh ne kaj manj rasistična, kot je bila v preteklosti. Tako da nekdo iz takšne skupnosti v mestu ne dobi prav veliko priložnosti, da lahko preživi. Res je, da je Brazilija rasno zelo mešana, a nekatere stvari in predsodki le počasi izginjajo, morda so v nekaterih predelih razmere postale še slabše. Navsezadnje veliko pove podatek, da je bil pred leti za predsednika izvoljen Bolsonaro.

Kako vi komunicirate s temi skupnostmi? Ali imajo tudi svoje šole, jih otroci obiskujejo?
Govorijo tudi portugalsko, tako da komunikacija ni težava. Tudi svetovni splet prihaja v te vasi, Starlink dejansko seže tudi v amazonski pragozd. Dobrodošli v 21. stoletju. Sredi pragozda se tako lahko uporabljajo prenosni telefoni.

Šole so po navadi v sami skupnosti. Večinoma imajo staroselska ljudstva do določene mere tudi nadzor nad vsebino učnega programa, imajo tudi besedo pri tem, kdo je učitelj ali učiteljica in kaj uči otroke. Učni program je tako mešanica tega, kar zahteva uradni šolski sistem, in tega, kar oni menijo, da je pomembno, da otroci znajo.

Da se premakneva še malo širše. Skupaj s sodelavci ste objavili zanimiv prispevek, ki ste ga naslovili Umerjanje našega kompasa: Odvajanje od kolonialnih navad v vsakdanjem življenju. Kako močno so ti vzorci našega dojemanja sveta zakoreninjeni v nas – v jeziku, ki ga uporabljamo, v znanju, ki ga pridobivamo, v umetnosti, podobah, naši identiteti? Našteje kakšne najbolj tipične primere, ki se jih sploh ne zavedamo.
Naj najprej pojasnim, kaj mislim, ko rečem, da se je težko zavedati, kako popolnoma je koloniziran naš um. Mislim, da se ne zavedamo obsega in globine programiranosti svojega miselnega sveta in tega, da obstaja kup stvari, ki obstajajo zunaj njega in ki samo zato, ker si jih mi ne znamo predstavljati, niso prenehale obstajati. Za to lahko uporabimo besede, kot so kolonializem, ideologija, indoktrinacija, inkulturacija, socializacija – to so na neki način vse različice iste ideje. Preprosto to pomeni, da se načina, na katerega razmišljamo in dojemamo svet, ne zavedamo kot partikularnega, saj mislimo, da je normalen in univerzalen. Menimo, da tako, kot mi dojemamo svet, ga tudi vsi ostali.

A to seveda ni res – in ravno to je težava. To postane zelo očitno, ko je človek v stiku z različnimi staroselskimi skupnostmi. Njihov pogled in odnos do sveta je namreč precej drugačen. Gre že za čisto osnovna vprašanja o tem, kaj je živo in kaj ni, kdo je bitje in kdo ni, kaj je človek in kakšna je njegova vloga v celotni kozmologiji. Gre za popolnoma drugačne poglede, kot so ti, v katere smo bili mi socializirani. Za nas so živa materija ljudje, rastline, živali, glive in mikroorganizmi, kamni in skale pa ne. Tudi rek in gozdov ne dojemamo kot živih bitij, kaj šele Zemlje kot celote. Za staroselce je takšno dojemanje popolna neumnost. Sprašujejo se, kako ne vidimo, da so gore žive, da so reke žive, da so gozdovi živi. Ne gre za to, kdo ima prav in kdo ne, gre za to, da drugačno dojemanje sveta vzpostavlja drugačen odnos do sveta – in ima tudi drugačne posledice. Če je za nekoga gora živa stvar, se bo do nje obnašal spoštljivo, za tistega, ki pa jo vidi le kot kup kamenja, je zgolj nekaj, v kar se zvrtajo luknje in se iščejo resursi.

Tudi ta zahodna interpretacija, da je človek nekaj posebnega, da je krona stvarstva, ker se je v zgodovini pojavil najkasneje, da torej predstavlja vrh piramide in razvoja ... Staroselska ljudstva imajo popolnoma drugačno sliko. Oni rečejo: človek je najmlajše bitje na Zemlji, zato je najbolj neveden in se mora še največ naučiti. Ista dejstva, popolnoma drugačna interpretacija.

Ali dobro poznate tudi staroselske skupnosti v drugih delih sveta, tudi v Kanadi, kjer živite?
Kolonializem ima različne obraze in odraža imperialno silo, ki je imela vpliv na določenem delu sveta. Brazilija je imela portugalsko različico kolonializma, preostanek Latinske Amerike večinoma špansko, Severna Amerika največ britansko in fancosko, velik del Afrike britansko različico, znaten francosko in tudi belgijsko, nizozemsko, špansko, portugalsko, nemško in italijansko, v Aziji je bilo podobno. Vsak ta imperij je pustil določen pečat, ki se je v okviru vsake države malo drugače oblikoval.

Kanada in Brazilija imata popolnoma drugačen odnos do staroselskih skupnosti. Kanada se je odločila, da bo šla po poti čim večje vključenosti in integriranja staroselskih ljudstev v večinsko družbo – ampak na način, ki ustvarja odvisnost. Kanadska država priznava staroselskim prebivalcem poseben status in določene pravice in ugodnosti, vendar so jim kljub temu odvzeli praktično vsa ozemlja, kar ostaja nespremenjeno dejstvo. Radi pozabimo, da je bilo pred ustanovitvijo Kanade vse njeno ozemlje stoodstotno staroselsko, danes pa rezervati predstavljajo 0,36 odstotka vsega ozemlja. Torej imajo možnost za vključenost v družbo, ampak seveda ne pod enakimi pogoji kot vsi drugi. Strukturni rasizem namreč še vedno obstaja.

V Braziliji je bil odnos do staroselcev drugačen. Ideja je bila, da se popolnoma izključijo iz države, tudi fizično eliminirajo, kolikor se da. Nicholas Flood Davin, eden od avtorjev kanadskega koncepta rezidenčnih šol, je leta 1879 eksplicitno povedal, da je cilj njihovega izobraževalnega sistema uničiti staroselce. Ta program se je izvajal do leta 1996, ko se je zaprla zadnja rezidenčna šola v Kanadi.

To se lahko naredi z asimilacijo ali pa neposredno, obstajajo le različni načini za dosego istega cilja. A bolj kot postajajo določena ljudstva za svoje preživetje odvisna od države, bolj jih ta boj spreminja. (Indijanski rezidenčni šolski sistem je bil program, ki ga je ustanovila kanadska vlada, voden pa je bil prek Katoliške cerkve. Program so izvajali med letoma 1880 in 1996. Glavni cilj programa je bil odvzeti otroke iz staroselske skupnosti, da bi jih izobrazili in asimilirali po merilu krščanskih in evropsko-kanadskih norm. Otroci, ki niso upoštevali strogih pravil, so bili žrtve zlorab. Cilj sistema je bil izbrisati vso staroselsko kulturo in prekiniti njen prenos na naslednje generacije. Te šole je obiskovalo približno 150.000 otrok staroselskih skupnosti, od tega jih je okoli 6000 otrok umrlo. Med letoma 1831 in 1996 je v Kanadi delovalo okoli 130 rezidenčnih šol, op. a.)

Tovrstna posploševanja so nepravična in tudi potencialno neumestna, ampak materialno gledano so staroselska ljudstva v Kanadi v veliko boljšem položaju kot staroselska ljudstva v Braziliji. Kulturno gledano pa so v Braziliji ljudstva močnejša – zato, ker so se morala za preživetje v izjemno hudih razmerah bolj zanašati nase. Kanada pa jih je veliko uspešneje integrirala v ta kapitalistični potrošniški sistem, zato je bilo tudi kulturno uničenje staroselcev v Kanadi hujše kot na splošno v latinski Ameriki.

Morda se ideja o drugačnem pogledu na svet in boljšem razumevanju drug drugega v trenutnih razmerah zdi skoraj ironična. Zaradi menjave v Beli hiši je ves čas občutek, da na svetu vlada kaos, da si želijo trije "šerifi" razdeliti svet, pojavlja se nesluteno hlastanje po oboroževanju. Tudi Kanada, kjer delate in živite, se je znašla v interesni sferi Donalda Trumpa, ki brez težav žali kanadske politike in si jo želi priključiti kot 51. zvezno državo. Kako skozi vaše antropološke oči razložiti trenutno ameriško politiko in svetovno sliko?
To, kar ste rekli, da si bodo trije šerifi oziroma tri države razdelile svet – morda celo samo dve –, tovrstno zavedanje tukaj v Kanadi precej manjka. Manjka ta vidik realpolitike z globalne perspektive. Večina ljudi šele zdaj počasi začenja razumevati, da je svet nekje tam zunaj, da ZDA niso vse, kar obstaja, da niti Severna Amerika ni vse, kar obstaja. Model imperija, kakršen je in je bil, je zdaj prišel domov in to je velik šok za vso celino.

Menim, da se je Kanada odzvala presenetljivo realistično in pragmatično in hitro videla, da so razmere resne. Nenavaden stranski učinek je bil ta, da je z izvolitvijo Trumpa ponovni vzpon dosegla kanadska liberalna stranka, za katero je bilo prej dolgo videti, da nima nikakršnih možnosti, da zmaga na parlamentarnih volitvah. Ampak Trumpu je uspelo revitalizirati in na neki način združiti Kanado. Seveda tudi znotraj Kanade obstajajo provincialne težnje. Quebec je dolgo želel izstopiti iz federacije, trenutno pa je podpora odcepitvi v Quebecu le okoli sedemodstotna, kar je zgodovinsko nizek odstotek. V Kanado prihaja občutek za realizem, kar pa ni nujno slabo. Je nujno.

Omenili ste mi, da je kanadska vlada izdala opozorilo pred potovanji v ZDA, kar bi se še pred meseci zdelo neverjetno. Gre za podobne zgodbe, kot jih lahko zasledimo v Evropi, da tujce iz zahodnih držav, ki imajo potrebna dovoljenja za bivanje v ZDA, brez pojasnil priprejo in nato izženejo?
Da. V Guardianu se je pred nekaj tedni pojavila zgodba kanadske filmske igralke Jasmine Mooney, ki jo je ICE (Ameriška služba za priseljevanje in carine, op. a.) za dva tedna brez razloga pridržal. Mislim, da je bil to v Kanadi trenutek streznitve, kajti prej so vsi mislili, da se to dogaja le Mehičanom, Ekvadorcem, Salvadorcem. Ampak ne, zgodi se lahko tudi Kanadčanom.

Nadaljuje se tudi civilni bojkot ameriških izdelkov. Zlasti je opazen absolutni bojkot avtomobilov podjetja Tesla. A treba je opozoriti, da lahko določene stvari postanejo tudi nevarne, saj napadajo tudi voznike, ki niso nujno podporniki Elona Muska. Neki protestniki so nedavno z nadvoza vrgli kamen na Teslin avto, v katerem je bila nosečnica. Zato mislim, da se morajo stvari malce umiriti. Nasilje res ni rešitev, upam, da trenutno stanje ne bo rodilo neke nove oblike kanadskega nacionalizma, sploh tistega izključujočega.

Na splošno bi rekel, da smo v obdobju prehoda v neko novo realnost tako na politični kot tehnološki ravni. Umetna inteligenca bo v temeljih spremenila svet. Staroselska ljudstva pravijo: "Hiša belega človeka bo nekega dne padla." Ko bo padla, moramo biti pripravljeni na to. Poskrbeti moramo, da bo padla čim mehkeje in se ne bo zrušila kot stolp, ki bo pokopal vse pod svojimi ruševinami, temveč bolj kot drevo, iz katerega požene novo življenje. Zanimivo je, da številni staroselski starešine in voditelji z veseljem pozdravljajo prihod umetne intelligence kot potencialnega zaveznika, ker ne delajo tovrstne ločnice med umetnim in živim kot zahodna druzba.

Kaj se lahko v teh turbulentnih časih naučimo od staroselskih ljudstev?
Rekel bi, da princip preživetja. Veliko ljudi ima morda danes občutek, da prihaja konec sveta, kot ga poznamo. Ampak številna od teh ljudstev so šla večkrat skozi različne konce – pa so vedno znova preživela. Preživela pa so zato, ker so v svoji kolektivni zavesti ohranjala razumevanje o tem, kaj je res pomembno, in iz tega črpala moč. Ali je to lahko? Absolutno ne. Preživela so, a z velikimi žrtvami, kajti moramo se zavedati, da to, kar je danes ostalo od teh ljudstev po številu prebivalstva, je le delček tega, kar so ta ljudstva nekoč bila.

Mogoče bi poudaril še eno stvar. Cash, nas družinski član, ki je iz ljudstva Cree, me vedno spomni, da je vse to, kar se dogaja v politični sferi, na neki način le distrakcija od mnogo večjih težav. Odkar je bil Trump izvoljen, se ves svet ukvarja z njim. A na primer še vedno obstajajo tudi podnebne spremembe.

Tudi sami se ukvarjate z opozarjanjem na podnebno nepravičnost. Spomnim se precej cinične novice, da v Braziliji, ki bo gostila naslednji podnebni vrh, za hitrejši dostop za elitne udeležence gradijo cesto čez Amazonijo, torej prav čez območje, kjer že tako gorijo vsi alarmi. Zdi se, da ima vedno kakšna druga, "hujša" kriza prednost pred reševanjem podnebne. Kdaj bo čas za resnično ukvarjanje s podnebno katastrofo, na katero opozarjajo praktično vsi znanstveniki?
To je veliko vprašanje. Je pa dejstvo, da so podnebne spremembe mnogo večja zgodba, ki se bo odvijala veliko dlje, kot je mandat katerega koli predsednika ali pa življenjska doba države. Ne glede na to, da je podnebje zdaj na stranskem tiru in da se je vsa naša pozornost usmerila drugam, se okoljska kriza ni nehala. Ves čas rešujemo kratkoročne težave, odlagamo pa dolgoročne. Trump je skrčil našo realnost v tukaj in zdaj, ampak obstaja tudi kasneje in potem.

Še nekoliko osebno vprašanje. Na neki spletni strani ste opisani kot "človeška različica žepnega švicarskega noža", v smislu, da znate kup stvari – voziti traktor, pridelati biodinamično vino, nahraniti množico ljudi, poskrbeti za poginulega kojota, gojiti paradižnike, prepoznati skrivnostne glive, povrhu pa ste še zdravilo proti depresiji s svojim črnim humorjem. Verjetno je to vaše razpršeno znanje plod različnih okolij, v katerih ste bivali in se učili?
No, da sem pošten, določene stvari na tem seznamu so bolj teoretične kot praktične. Drži, da imam izpit za traktor in izpit za vinogradnika. Ampak, ali bi dejansko pil svoje vino? Morda da, morda ne. Moje življenje niti ni bilo tako pestro, kot bi se zdelo na podlagi tega opisa. Navsezadnje sem živel le v Sloveniji in Kanadi, res pa je, da v več različnih kontekstih, tako da se še zdaj, po šestih, sedmih letih, privajam na kulturni šok, drugačno realnost.