Vsi zgoraj navedeni citati so naslovi iz osrednjih ameriških časopisov v zadnjih dneh in zgovorno pričajo o tem, kako trenutno kaže kandidatom za ameriške predsedniške volitve 2024. Na kratko – v primerjavi z Donaldom Trumpom ne ravno najbolje.

Nekdanjega predsednika ZDA se sodišča trenutno dejavno trudijo zakopati pod nizom obtožnic, povezanih z vsem, kar so lahko izbrskali proti njemu, od 30 let stare obtožbe posilstva do prilaščanja zaupnih dokumentov, od podkupovanja pornozvezde Stormy Daniels v zameno za molk do manipulacij z volilnimi izidi v predsedniški tekmi leta 2020.

A kljub temu ali morda tudi prav zaradi tega mu slabe štiri mesece pred prvimi strankarskimi volitvami javnomnenjska podpora samo raste.

Ko je bil konec avgusta Trump aretiran v zvezni državi Georgii, kjer je obtožen sodelovanja v zaroti poskusa vplivanja na izide volitev leta 2020, je samo še povečal prednost pred republikanskimi tekmeci v lovu za nominacijo, zaporniško fotografijo pa je celo uporabil za svojo aktualno predsedniško kampanjo. Kot piše revija New York v svojem nedavnem članku: "Vsi načini, na katere naj bi se samouničil, so se do zdaj izkazali za iluzorne."

Anketi Trumpove kampanje in podjetja Morning Consult kažeta, da Trumpa podpira 58 odstotkov republikanskih volivcev, floridskega guvernerja Rona DeSantisa, ki je kar nekaj časa veljal za favorita, okoli 13 odstotkov, nihče izmed preostalih kandidatov pa ne presega 10 odstotkov (na tretjem mestu je Trumpov zvesti podpornik Vivek Ramaswamy s sedmimi odstotki). V primerjavi z mesecem poprej se je Trumpu priljubljenost povečala za tri odstotke, kar sicer ni nič novega – tako je tako rekoč z vsako obtožnico več.

"Zagotavljali so nam, da ga bo njegova osredotočenost na nezaslišane laži o volitvah 2020 diskvalificirala kot kandidata in bodo republikanci obrnili novo poglavje. Namesto tega so prišli do tega, da se večinoma strinjajo s Trumpovim stališčem in ga obravnavajo kot aktualnega predsednika, ki se poteguje za nov mandat, ne pa za serijsko diskreditiranega prevaranta," je bila ostra revija New York v članku z naslovom "Trumpovi izzivalci potrebujejo novo strategijo, in to naglo".

Trump kritik znotraj stranke ne jemlje prav resno – in glede na to, da je v javnomnenjskih anketah tako korenito pred njimi, to niti ni tako zelo nerazumljivo.

A niso samo republikanski izzivalci tisti, ki kažejo vidne znake frustracije ob Trumpovi prevladi v anketah (DeSantis ga je na avgustovskem soočenju označil za najbolj osovraženega politika v ZDA). Nekdanji predsednik v anketah dohiteva tudi aktualnega predsednika, demokrata Joeja Bidna – ali pa ga je po nekaterih že prehitel, kar povzroča obilico težav ameriškim osrednjim medijem, za katere se zdi, da ne vedo prav dobro, kako analizirati aktualno situacijo.

In če so bili demokrati še do pred kratkim vzvišeni in/ali posmehljivi do Trumpove vnovične kandidature, bi jim, kot opozarja Economist, bolj koristilo, če se dobro zazrejo v pomanjkljivosti in šibke točke svojega vodilnega kandidata.

Le 24 odstotkov Američanov si namreč želi vnovične kandidature Joeja Bidna, je prejšnji mesec pokazala anketa AP-ja. Celo 55 odstotkov demokratov meni, da se ne bi smel potegovati za drugi mandat, Biden pa ostaja eden najbolj nepriljubljenih predsednikov moderne dobe. A o težavah z izvoljivostjo Bidna ni veliko govora, saj je to tematiko zasenčila drama okoli Trumpovih aretacij in boja za republikansko nominacijo.

A kot piše Economist, je tudi to del težave za aktualnega predsednika – kako naj pritegne ameriške volivce, če niti njihove pozornosti ne more? Samo Jimmy Carter in Trump, oba predsednika enega mandata, sta imela na tej točki v svojem predsedovanju slabše rejtinge od Bidna. Konec avgusta je presek javnomnenjskih raziskav pokazal, da 42 odstotkov Američanov podpira delo Joeja Bidna, 53 odstotkov pa ne.

Še slabše se je predsednik odrezal na področju gospodarstva, teme, ki Američane najbolj skrbi – po anketi AP-ja jih le 36 odstotkov podpira njegovo gospodarsko politiko. Volivcev prav tako ne navdušuje Bidnovo spopadanje s kriminalom, korupcijo v vladi in priseljevanjem in celo v tradicionalno demokratskem New Yorku, kjer je leta 2020 Biden Trumpa ugnal za kar 25 odstotnih točk, se volivci s porastom prosilcev za azil obračajo proti Bidnu.

Bidnovi privrženci menijo, da očitki proti predsedniku niso pravični, in poudarjajo, da je gospodarstvo dejansko v zelo dobrem stanju (kar poudarja Bidnov tabor tudi v prvih oglasnih kampanjah) – nezaposlenost je s 3,5 odstotka na skoraj najnižji točki v 50 letih, inflacija se je umirila, plače se dvigajo, število umorov upada, prav tako število nezakonitih prehodov mehiško-ameriške meje – čeprav so republikanci napovedovali kaos po odpravi covidnih omejitev maja letos.

Čeprav je Bidnu uspelo izpeljati kar nekaj od zastavljenih ciljev in si pridobiti tudi podporo z republikanske strani, se zdi, da je bil zanj usoden kaotičen umik ameriških vojakov iz Afganistana leta 2021, saj se mu po tem priljubljenost nikdar več ni zares dvignila.

Za njegovo ponovno izvolitev zna biti usodno tudi vztrajno izgubljanje volivcev delavskega razreda, ki bi jih krvavo potreboval v ključnih prelomnih zveznih državah, kot so Arizona, Nevada in Pensilvanija, ko pa gre za vprašanje njegove morale, točko, v kateri bi moral prevladati nad Trumpom, pa mu kar velike preglavice povzročajo sumljivi posli in dvomljiv ugled njegovega sina Hunterja Bidna.

Potem pa je tu še – njegovo zdravje. 80-letni predsednik kognitivno vidno peša, že pri zadnji prisegi je bil z 78 leti in 61 dnevi najstarejši predsednik v zgodovini ZDA.

Trump je sicer zgolj tri leta mlajši, a Biden v resnici že vse od izvolitve leta 2020 kaže znake vse bolj usihajoče kondicije – tako fizične kot psihične, njegovi nasprotniki pa ne zamudijo nobene priložnosti, da ne bi ovekovečili vsakega njegovega spodrsljaja, spotika in verbalnega spodrsljaja. Anketa AP-ja konec avgusta je pokazala, da kar 77 odstotkov Američanov meni, da je Biden prestar za učinkovito opravljanje svojega dela.

Kdo, če ne Biden?

A demokrati se trmasto oklepajo Bidna za svojega kandidata, dobrih alternativ pa v resnici nimajo, saj ima njegova podpredsednica Kamala Harris, ki so ji svoj čas celo napovedovali, da bi lahko postala prva predsednica v zgodovini ZDA, še nižjo podporo kot Biden.

Tu sta sicer še dva kandidata na demokratski strani, Robert Kennedy mlajši, sin umorjenega senatorja Roberta F. Kennedyja, ki ga osrednji ameriški mediji odpisujejo kot "proticepilskega kandidata", in Marianne Williamson, ki jo označujejo za "gurujko življenjskega sloga" in je kandidirala že leta 2020.

Politični program obeh je, roko na srce, vsaj v nekaterih delih precej naprednejši od Bidnovega, a resničnih možnosti nimata, vsaj glede na to, kako so se demokrati pred tremi leti rešili Bernieja Sandersa, ki je resno ogrožal esteblišment. Demokratska stranka bo tako očitno ne glede na javno mnenje vse karte stavila na Bidna, kar bi se jim lahko maščevalo. In glede na aktualno situacijo z Rusijo je vprašanje, ali bi lahko v primeru poraza novembra prihodnje leto za to znova krivili rusko vmešavanje.

Iowa, kjer bodo strankarske volitve potekale že marca 2024, bo dober pokazatelj, kako kaže republikanskim kandidatom in točno kakšno premoč ima Trump. Ta je bil tam letos že sedemkrat, do konca leta pa ima tam načrtovan cel niz megazborovanj, megalomanskih srečanj, ki so postala njegov zaščitni znak, poroča Politico.

Trumpovi tekmeci lahko trenutno samo upajo, da si bodo republikanski volivci nenadoma premislili in mu odrekli podporo, ko se začnejo sojenja proti njemu. Kot piše revija New York, je to sicer mogoče, a prvi datum, ko bi se lahko začelo sojenje v primeru obtožbe vmešavanja v volitve, je 4. marec, le en dan pred supertorkom, ko bodo strankarski izbori potekali v 14 zveznih državah – in v teoriji bi si Trump lahko neulovljivo prednost pridobil že do 5. marca.

Bo Trumpovo ime na glasovnici?

Ampak vse to pod predpostavko, da bo Trump sploh lahko kandidiral za predsednika – o tem bo namreč odločalo vrhovno sodišče. Ugledni nekdanji zvezni sodnik Michael Luttig je dejal, da bo sodišče o Trumpovi usodi odločilo "slej ko prej". Nekateri pravni strokovnjaki namreč menijo, da bi bil lahko Trump diskvalificiran po 3. členu 14. amandmaja, ki prepoveduje osebi opravljanje javnih funkcij na zvezni ravni, če so "v preteklosti prisegli, da bodo podpirali ustavo", nato pa "bili vpleteni v vstajo ali upor proti tej ustavi".

Luttig in še nekateri drugi ugledni konservativni akademiki iz tega interpretirajo, da bi lahko Trumpu prepovedali predsedniško kandidaturo zaradi njegove vloge pri napadu na kongres 6. januarja in njegovih poskusov razveljaviti izide predsedniških volitev leta 2020. Spet drugi so bolj skeptični glede morebitne diskvalifikacije, češ da je težko reči, ali bi Trumpovo vedenje dejansko lahko označili za vstajo kot tako.

Omejeni člen sicer še nikdar ni bil preizkušen v praksi, in kot je poročal Guardian, ni povsem jasno, kateri mehanizem bi dejansko uporabili za njegovo implementacijo. Državni sekretarji, zadolženi za nadzor nad pogoji za ustreznost posameznih kandidatov, preučujejo, kako se bo celoten postopek najverjetneje razpletel.

“To je eno od najbolj temeljnih vprašanj, o katerih bi kadar koli odločali po naši ustavi," je dejal Luttig v pogovoru za MSNBC na začetku meseca. “In o tem bo odločalo vrhovno sodišče ZDA slej ko prej, najverjetneje še pred prvimi strankarskimi volitvami.”

Trump je v aktualno sestavo vrhovnega sodišča imenoval tri sodnike, sodišče pa ima s tem s šestim proti trem konservativno večino. Verodostojnost omenjenega sodišča je sicer v zadnjem času zaradi vrste etičnih škandalov in lanske sporne odločitve, da razveljavi pravico do splava, krepko na udaru.

Kot še piše Guardian, se bodo morale volilne komisije zveznih držav, kjer bodo strankarske volitve potekale med prvimi, verjetno kmalu odločiti, kako se spoprijeti z izzivi, povezanih s tem, ali Trump sploh lahko kandidira.

Pri tem se bodo zagotovo spopadale z izjemnimi pritiski – v New Hampshiru je tamkajšnji republikanski državni sekretar Dave Scanlan za NBC povedal, da je njegov urad preplavljen s telefonskimi klici Trumpovih privržencev, potem ko je konservativni radijski voditelj Charlie Kirk dejal, da skuša Scanlan umakniti Trumpovo ime z glasovnice, kar, tako Scanlan, ni res.

“Ne urad državnega sekretarja ne urad javnega tožilca nista zavzela nobenega stališča do morebitne uporabe 3. člena 14. amandmaja ustave ZDA glede prihajajočega volilnega cikla,” je dejal Scanlan v skupni izjavi z javnim tožilcem New Hampshira Johnom Formello.

“Urad državnega sekretarja je zaprosil urad javnega tožilca, da državnemu sekretarju razloži, kaj 3. člen pomeni in kako naj bi se potencialno nanašal na prihajajoče predsedniške volitve.”