Na svetu je pet odstotkov deklet, ki skejtajo, v Afganistanu 40 odstotkov, ponosno pove Percovich. Skateistan je v Afganistan prinesel neke vrste revolucijo. V državi, kjer ženske ne smejo voziti niti kolesa, saj ne smejo imeti ničesar med nogami, se lahko vozijo na skejtu. Ta šport je bil pred petimi leti, ko je Oliver Percovich prišel v Kabul in s seboj prinesel tri deske, tako nov, da mu nihče ni mogel oporekati. A ni zanemarljiv podatek, da je Skateistan upanje za več kot 60 odstotkov otrok revežev, ki brezplačno skejtajo in se izobražujejo ravno v Skateistanu. Kar 50 odstotkov med njimi se jih preživlja z beračenjem, nekateri živijo na ulici, v številnih družinah so člani zasvojeni z mamili.

Kratek dokumentarni film o Skateistanu, ki je bil predstavljen tudi na Sundance Film Festival 2011 "Skateistan: To Live and Skate Kabul" (v angleščini):

A vse je pozabljeno, ko si otroci na glavo nadenejo čelado in se zavihtijo na leseno desko s štirimi koleščki. S skejtanjem si lahko utrejo pot do izobrazbe. Dekleta, ki živijo v do žensk izredno neprijazni družbi, dobijo lastno potrditev in utrditev položaja v skupnosti. Ta ulični šport pa v Afganistanu ruši tudi medetnične tabuje.

Sam skejtcenter Skateistan je bil registriran kot nevladna organizacija leta 2009, ko je tudi odprl svoja vrata v Kabulu. Dve leti po tem je pri gradnji drugega Skateistana v Mazar e Šarifu na severu Afganistana je zemljišče odstopil sam Afganistanski olimpijski komite, sredstva za gradnjo so donirale različne svetovne vlade, med njimi tudi nemška. Skateistan je v petih letih prerasel v večkrat nagrajeni mednarodni projekt. Nedavno je odprl novi center v Južni Afriki, še predtem v Kambodži. O vlogi in moči Skateistana smo se pogovarjali z Oliverjem Percovichem, ki pove, da ga je pred leti pot zanesla tudi v Slovenijo. Leta 1993 je živel štiri mesecev Novi Gorici, kjer je skejtal, seveda.

Pravite, da deklice v Afganistanu ne znajo voziti kolesa, znajo pa skejtati. In to predvsem zaradi vas.
V družbi je velik pritisk na dojemanje tega, kaj dekleta lahko počnejo in česa ne. Omejitev vožnje s kolesom je neumna in enako je z omejitvami v drugih športih. Nogomet, odbojka, dvigovanje uteži … vse, kar je v Afganistanu priljubljen šport, je samoumevno, da se bodo z njim ukvarjali le fantje, saj je od nekdaj tako. Omejitev kolesarjenje, ki ga pogojuje kulturna norma, da dekleta ne smejo imeti ničesar med nogami, pa je zares neumna. Res pa je, da pri skejtanju ni teh težav (smeh), zato je to za dekleta edinstvena priložnost, da lahko kaj dosežejo v življenju.

Ko ste leta 2007 prvič prišli v Afganistan, ste bili šokirani zaradi vloge žensk v tej državi. Zakaj?
Preden sem šel v Afganistan, sem veliko bral o tej državi, saj sem se hotel pripraviti. Tako sem vedel, kakšen je tam položaj in kakšna je vloga žensk. A ko odraščate v neki državi, v kateri je popolnoma normalno, da ženske delajo v trgovini, da vozijo avtomobile, da hodijo po ulici …, v Afganistanu nisem videl nič od tega, oziroma če ženske že hodijo po ulici, so popolnoma zakrite z burko, nič ne delajo. In vse to da družbi drugačen občutek. Če je veliko moških na kupu, je tudi napetost večja. Moški so tudi bolj agresivni od žensk.

Povsod, kamor greste, s seboj vzamete skejt. In nič drugače ni bilo, ko ste se s takratnim dekletom odpravili v Kabul. Kako so vas gledali domačini, ko ste z rolko drveli po ulici?
Bili so šokirani, da sploh vidijo nekega tujca hoditi po cesti, kaj šele skejtati. Navajeni so namreč, da se tujci vozijo naokoli v zaščitenih vozilih, če pa že hodijo po cesti, imajo v rokah veliko puško. Zato so bili zelo presenečeni. Jaz pa sme bil bolj kot nad tem navdušen nad otroki, saj je skejt pri njih vzbudil veliko pozornosti. V kakšni drugi državi po navadi otroci le stojijo in gledajo, a ne tukaj. Skejt so mi poskušali iztrgati iz rok in ga voziti. Bili so zelo predrzni (smeh). In to mi je bilo všeč, saj je skejtanje moja strast, ki mi je v življenju odprla mnoga vrata. Tako sem tudi prišel v Slovenijo, kjer sem takoj spoznal druge skejtarje. V športu se podrejo vse meje, zato pri sklepanju novih prijateljstev skozi neko novo izkušnjo ni jezikovnih in kulturnih ovir.

Kako ste navezali stik s pouličnimi otroki?
Nekaj je jasno, ti otroci so se z mano pogovarjali le zato, ker so od mene hoteli denar. Jaz pa sem jim rekel: "Hej, raje poskusi skejtati!". V Afganistanu sem imel prijatelja, ki me je predstavil novim prijateljem. In ko smo odšli s skejti na ulico, smo otrokom dovolili, da so se nam pridružili. Naša prva lokacija za skupno skejtanje so bila dvorišča šol in tudi parki v središču mesta. A večinoma smo se zbirali v srednjih šolah, saj tam ni bilo veliko ljudi.

Novo poglavje v vaši zgodbi se je odprlo leta 2008, ko ste odkrili manjši, okrogel, betonski in zapuščen vodnjak.
Vedno je zanimivo skejtati v različnih oblikah, a vodnjak je bil dober tudi zato, ker sem imel nadzor nad skejti, da mi jih niso ukradli. Če smo z otroci skejtali kje drugje, sem moral vedno teči za njimi (smeh). Izredno dober pa je bil tudi za učenje deklet. Opazoval sem dogajanja in ugotovil, da je zelo zanimivo, da so prihajale skejtati tako revne deklice kot deklice iz bogatih družin. Namreč, bogati in revni se v Afganistanu med seboj ne družijo. Prav tako se med seboj ne družijo pripadniki različnih etničnih skupin Paštunov, Tadžikov, Uzbekov, Hazanov …, ki se pravzaprav sovražijo. Pri teh naših uricah učenja pa sem opazil, da se med seboj družijo otroci iz različnih etničnih skupin in družbenih razredov. Tako bogate deklice iz bližnjega blokovskega naselja kot revne deklice, ki so v tem istem naselju vsak dan na cesti prodajale žvečilne gumije ali pa so prosjačile za denar.

Vedeti je treba, da v Afganistanu vlada stroga družbena hierarhija. Med etničnimi skupinami so najmočnejši Paštuni. Med fanti in dekleti so močnejši fantje. Po starostni skupini so močnejši starejši. Najmanj pozornosti sem torej namenil starejšim paštunskim fantom, največ pa deklicam iz najnižje družbene skupine (smeh). Tisti, ki so bili v družbi močnejši, so že tako ali tako prišli, jaz pa sem hotel pritegniti pozornost tistih, ki sicer te pozornosti ne bi imeli. In otroci sploh niso vedeli, kaj se dogaja, saj so se tako zabavali s skejtanjem. Jaz pa sem ga izrabil kot orodje za družbeno interakcijo. Menim, da bi morali v Afganistanu ljudje stopiti skupaj in vzpostaviti zaupanje med različnimi etničnimi skupinami. Ne moreš sovražiti svojega soseda in upati, da se bo stanje v državi izboljšalo.

In na koncu neke seanse v vodnjaku so se deklice prijele za roke in začele peti.
Da, to je bil res poseben dan. Bil sem šokiran, navdušen nad tem, da so se deklice iz različnih družbenih skupin spoprijateljile. To je bilo nekaj, kar sem si želel, da bi se zgodilo na ravni celotne države, takrat pa se je to dogajalo pred mojimi očmi v neki majhni skupinici.

V Afganistanu ste odprli dva skejtrska parka oziroma centra in kot pravite, je skejtanje danes največji ženski šport v Afganistanu. Skateistan obiskujejo otroci med petim in 17. letom starosti, v centru jim omogočite tudi izobraževanje.
V Afganistanu v Skateistan vsak teden pride tisoč otrok. Ko pridejo k nam prvič, jih mora registrirati eden od staršev oziroma njihov skrbnik. Tako dobimo nekaj informacij o njih. Trenutno vodimo tri različne projekte. Prvi je 'skejtaj, uči se, vklopi se' (ang. Skate- Educate-Integrate), ki vključuje eno uro skejtanja in eno uro učenja skozi ustvarjanje. Namenoma to učenje nima nobenega opravka z angleščino ali matematiko, saj bi bili tako takoj v prednosti tisti otroci, ki hodijo v šolo. Želimo, da v tem programu sodelujejo otroci iz vseh družbenih skupin in lahko sledijo učni snovi. Skejtanje uporabljamo kot način, da otroci sedijo v učilnici in se učijo. Drugi program 'nazaj v šolo' (Back To School) ima predmete, ki jih imajo sicer v šoli, kot so matematika, učenje darija (op. p. dari je eden od uradnih jezikov v Afganistanu, drugi je pastunščina) študije o Koranu. Snov, ki se jo tri leta učijo v navadni šoli, jo v Skateistanu obravnavajo v enem letu. Na neki način je to skrajšan program, saj želimo, da vsi otroci, ki obiskujejo Skateistan, hodijo tudi v šolo. Nekateri otroci, ki so na ulici, sploh še nikoli niso bili v šoli ali pa zelo zaostajajo s snovjo, zato želimo, da to v najkrajšem mogočem času nadomestijo. Nato pa imamo še program za otroke z motnjami v razvoju, ki jih, recimo, posedemo na skejt in se v družbi drugih otrok vozijo naokoli.

Kdo so učitelji v Skateistanu, so to večinoma tuji prostovoljci ali tamkajšnji učitelji?
Vsi učitelji so iz tamkajšnjega okolja, torej v Afganistanu so to Afganistanci, v Kambodži Kambodžani, v Južni Afriki Južnoafričani. To so nekaj časa počeli tudi tujci, a ni bilo istega učinka. Z učitelji veliko vadimo, da dosežejo določeno raven in tako vodijo dovolj kakovosten program v učilnicah.

Zakaj je Skateistan tako pomemben ravno za deklice?
Za dekleta je tako zelo pomemben zato, ker sicer v družbi nimajo nobene priložnosti. Afganistan je verjetno najslabša država za odraščajoča dekleta. Pri tem imam v mislih tako dostop do izobrazbe kot tudi osnovne človekove pravice. Ko jim ponudimo priložnost, jo v tem težkem položaju zagrabijo. Hitro lahko vidiš, zakaj je Skateistan tako uspešen, saj dekleta nočejo izpustiti svoje priložnosti. Trik je v tem, da najdeš pravo pot, da bo Skateistan sprejet tudi v skupnosti. Veliko dela opravimo z družinami in skupnostjo, ki jim razlagamo, kaj počnemo. Lani smo opravili 500 obiskov pa domovih v Kabulu. Nenehno se pogovarjamo z ljudmi, dekletom omogočimo tudi prevoz do Skateistan in nazaj, česar fantom ne omogočimo. Logika je podobna, kot je bila v obdobju, ko smo skejtali v vodnjaku in sem dajal prednost dekletom ter jim tako daj priložnosti. To nadaljujemo tudi danes. V Skateistanu je 40 odstotkov deklet, v resnici pa 80 odstotkov svojega časa in denarja usmerjamo v to, da pritegnemo teh 40 odstotkov deklet, kar je zelo težko, je pa bistveno.

Ste imeli kakšne težave s talibani ali mudžahidi, saj je znano, da nasprotujejo tako izobraževanju deklet kot vplivu zahodne kulture?
Ne neposredno. Talibani so oblikovali vlado v senci, ki je navzoča po celotnem Afganistanu, a so trenutno bolj v ozadju. Prav tako pa se tudi mi sploh ne izpostavljamo. Mednarodno smo bolj prepoznavni, v Afganistanu pa medijem ne dajemo intervjujev in jim tudi ne dovolimo, da pridejo, saj bi to lahko pomenilo potencialno nevarnost za dekleta. Ne želimo pritegniti pozornosti, saj bi to lahko sprožilo vprašanje varnosti.

Oba Skateistana v Afganistanu sta centra zaprtega tipa.
Da, in to je prednost, saj drugi ne vidijo, kaj se v njih dogaja, dekletom pa predstavlja varen prostor, v katerem se lahko ukvarjajo s športom. Da bi dekletom omogočili vse to, potrebujejo tudi vsežensko okolje. Zato deklice učijo le ženske, zraven ni nobenega moškega. Izurili smo ženske učiteljice, ki so polovica naših učiteljev, in to je izjemen dosežek v Afganistanu.

Vaša logika je ta, da otrokom ne pomagate finančno, čeprav se je tudi to zgodilo. Namreč nekatere prostovoljce pozneje zaposlite.
Na ulicah v Kabulu vsak dan prosjači 70.000 otrok. V večini primerov so otroci na ulici, ker družina nima prihodka. Otroci lahko v enem dnevu s prosjačenjem zaslužijo pet ali deset dolarjev, kar njihovi starši zaslužijo v enem tednu. Starši zaslužijo med 30 ali 40 dolarji na mesec, otroci, ki so zelo dobri berači, lahko zaslužijo tudi dvajset dolarjev v enem dnevu. Ko dajejo ljudje tem otrokom denar, jih oropajo možnosti, da bi obiskovali šolo. Starši jim ne dovolijo obiskovati šole, saj prinašajo družini dohodek. V veliko primerih otroci berači živijo na ulici, saj imajo težave v družini. Veliko je odvisnosti od heroina, zato v družinah ni nikoli dovolj denarja. Otroci tako nikoli ne dobijo priložnosti, zato jim je zelo težko izstopiti iz tega začaranega kroga. V nekaterih primerih staršem tudi ne povedo, da hodijo v Skateistan, saj se le tako lahko za kratek čas umaknejo od dnevnih obveznosti. Ker pa je v družinah odvisnost od mamil, jim je toliko težje. Zadnja stvar, ki bi jo delali, je, da bi tem otrokom dajali denar, saj bi jim tako le omogočili, da se vrtijo v začaranem krogu. Nekateri so dobili priložnosti za delo v Skateistanu, kjer so začeli delati kot prostovoljci. Izberemo tiste iz najbolj revnih družin, nekateri so šele najstniki in že skrbijo za svojo družino.

Pa jih plačujete?
V dveh Skateistanih v Afganistanu dela 40 ljudi, 20 polno zaposlenih v vsakem centru. Potem so tu še prostovoljci, med katerimi izberemo najrevnejše in jih tudi zaposlimo, če so dobri.

Kako se Skateistan financira? Pri projektu ste imeli nekaj pomoči nemške vlade in nekaterih tujih veleposlaništev.
Podpirajo nas različne vlade, letos so to Švica, Finska in Danska. Denar zbiramo tudi prek spleta v obliki donacij ali z nakupom naših proizvodov. Imamo tudi nekaj podjetij, ki nam donirajo storitve in opremo.

Vas podpirajo tudi kakšna skejtarska podjetja? Skejtanje kljub njegovi preprostosti ni poceni šport.
Nikoli nisem kupil nobenega skejta in opreme, saj nas žem od samega začetka podpirajo tudi skejterska podjetja. Podjetja, ki nas podpirajo, so s Skateistanom partnersko povezala svojo blagovno znamko. Tako je podjetje Spitfire wheels, ki proizvaja zelo dobre koleščke za skejte, za Skateistan izdelalo posebno linijo koleščkov. Podjetje Theeve je izdelalo podvozje Skateistan Theeve, deske je izdelal Zero Skateboards, športne copate pa podjetje Fallen. Te proizvode uporabljamo v naših skejtcentrih, hkrati pa nam s prodajo zagotavljajo vir zaslužka. K nam je prišlo tudi nekaj znanih skejtarjev. Jamie Thomas je prišel v Afganistan, Tony Hawk v Kambodžo. Oba sta tudi naša ambasadorja.

Zakaj ste projekt razširili v Kambodžo in v Južno Afriko?
Dobivamo veliko prošenj, da želijo ljudje začeti s tem projektom v svoji državi. Mi pa moramo zelo dobro premisliti, ali bi šli v to, saj želimo stvari postaviti dolgoročno. Ne odobravamo načina nekaterih drugih humanitarnih organizacij, ki pridejo v neko državo, naredijo svoje in jo zapustijo. Projekt mora biti zastavljen dolgoročno, da bo imel učinek. Osnova so torej denar in ljudje ter dolgoročnost.

Foto: skateistan.org