Z aktivistko za pravice žensk in vodjo oddelka za pravice žensk na afganistanskem ministrstvu za zunanje zadeve sem se v Kabulu srečala v noči na torek. Bila je ena izmed soorganizatork včerajšnjega protesta proti usmrtitvi 22-letne Nadžibe v pokrajini Parvan severno od Kabula.

Nadžiba je bila obtožna prešuštva in z več streli v hrbet javno usmrčena v začetku meseca, posnetek njene usmrtitve, ki ga je z bučnim aplavzom spremljala množica tamkajšnjih moških, se je pojavil na spletu in sprožil ogorčenje mednarodne skupnosti.

A Afganistanke niso le ogorčene, živijo v strahu, kakšna bo njihova usoda po odhodu Isafa leta 2014. Čeprav se 300 protestnikov – med njimi so bili tudi moški - ne sliši veliko, je taka manifestacija za Afganistan uspeh in izredna redkost, za udeležence pa veliko tveganje.

"Ženske smo proti neformalnemu sodnemu sistemu in nekaznovanju, ki prevladuje v Afganistanu. Največje žrtve tega so prav ženske in otroci." V zadnjih mesecih, ko so mednarodne sile začele odhajati iz Afganistana, je postalo še slabše, pripoveduje Asila.

Oblasti si zatiskajo oči
Čeprav afganistanske oblasti za linč obtožujejo talibane, Asila to zanika in odločno zatrjuje, da afganistanske oblasti dopuščajo nekaznovanje takih zločinov in je to stalna praksa v Afganistanu.

To lahko spremenita le ozaveščanje prebivalstva in vladavina prava, je prepričana Asila. Ob tem izpostavi primer 14-letnice iz Kunduza, ki jo je pred kratkim skupina lokalnih policistov ugrabila, živalsko mučila in posilila.

Njena zgodba je epilog dobila v Kabulu, kamor so jo pripeljali družina in lokalni voditelji, Asila pa ji je pomagala do zdravstvene oskrbe in namestitve v zatočišča za ženske, posiljevalce menda iščejo.

Na notranjem ministrstvu v Kabulu o tem zločinu govorijo kot o primeru neodzivnosti afganistanske policije, saj lokalni policisti niso deležni ustreznega urjenja Isafa, kot, denimo, nacionalna policija. Zgovoren je tudi podatek, da je med več kot 126 000 policisti le en odstotek žensk.

"Ženske so izključene iz procesa odločanja na najvišji ravni, tudi iz mirovnega procesa, čeprav predstavljamo več kot 50 odstotkov prebivalstva." Asila se boji, da bo predsednik Hamid Karzaj v pogajanjih s talibani v zameno za varnost prodal ženske kot drugorazredne državljanke.

"Padec talibanov je prinesel veliko pozitivnih stvari za ženske. Sedim tu pred vami in lahko javno govorim. To prej ni bilo mogoče," z močnim in odločnim glasom opiše položaj žensk po padcu 5-letne tiranije talibanov.

Denar ni vse
Asila in milijoni Afganistank so razočarane tudi nad izidom sobotne mednarodne konference v Tokiu, kjer je mednarodna skupnost obljubila 16 milijard ameriških dolarjev razvojne pomoči po odhodu sil Isafa iz te neosvojljive in obubožane države. Razen redkih izjem Tokijska konferenca ni priznala vloge in pravic žensk pri gradnji novega Afganistana, je razočarana Asila.

"V Tokiu so vsi govorili samo o denarju. Da, denar res potrebujemo, ampak potrebujemo tudi varno okolje, da sploh lahko živimo. Nekdo nas mora zaščiti, nas podpreti. Če imamo take razmere kot so zdaj, kaj potem počnemo z denarjem?"

Iz Kabula za MMC, Helena Milinkovič