Sprva je živela v turškem Gaziantepu, ker jo je pot pogosto vodila v Irak, pa se je po enem letu v Irak tudi preselila. Njena prva naloga je bila, da oceni razmere v jezidski skupnosti, še posebej položaj jezidskih žensk.

Ker ob napotitvi ni bila deležna nobenega posebnega izobraževanja, se je učila na samem terenu: "Prebrala sem vse, kar sem našla na spletu, se usedla z našim vodjo, da me je seznanil z aktualnim, neko grobo sliko o tej skupnosti sem imela tudi že prej. Potem pa sem začela praskati in se učiti, kaj ta skupnost sploh je. O njih ni napisano praktično nič. Naslednje tri tedne sem se premikala od njihovih templjev, verskih voditeljev, navadnih posameznikov do političnih vodij in se učila, kdo so, kako funkcionirajo, kaj se jim je zgodilo, zakaj so jih napadli, kje so ugrabljene ženske …"

"Kar se je zgodilo jezidom in vse, kar se je dogajalo tem ženskam po ugrabitvi – bile so zaprte, spolne sužnje, prisilno so se morale spreobrniti v islam, kar je bila ogromna travma za jezide, saj je srž njihove identitete njihova vera – to je ogromna travma zanje," pojasnjuje Malijeva. Kot pravi, so izgubili tako svoje domove kot tudi del identitete. Še vedno niso našli vseh pogrešanih in ugrabljenih žensk, otrok, moških.

Nekaterim ženskam je uspelo pobegniti med samo vojno, druge so rodno skupnost poiskale po razpadu IS-ja v Iraku. "Skupnost je bila precej prijazna s temi dekleti. Stalno poudarjajo, da so na neki način svete, da so trpele za jezidsko skupnost. Moram reči, da so v povprečju v večini primerov družine sprejele te ženske. Ogromno fantov se je prostovoljno javilo, da se poročijo z njimi. Hkrati pa imamo individualne primere, ko je na zunaj videti vse v redu, potem pa dekleta povedo, da jih doma kličejo 'IS-jeva nevesta'. Pogosto se dogaja tudi to – če je v družini umrl sin, brat, oče ali če je še vedno ugrabljen, če je izginil, ona pa je prišla nazaj, se – zanimivo – pojavlja ta moment: 'Ti si manj vredna, bilo bi nam ljubše, če bi imeli sina, brata, torej moškega, nazaj v družini, pa tebe mogoče ne.' Ne pravim, da je zelo prisotno, ampak tovrstne primere smo opazili v tej dinamiki," razlaga sogovornica, ki dodaja, da se problem pojavi tudi, kadar se ugrabljena ženska vrne k moževi družini, njen mož pa je pogrešan.

Jezidi so sicer prijaznejši do ugrabljenih žensk tudi zaradi fatve, ki jo je konec leta 2014 razglasil verski voditelj Baba Šeh. "Dejal je, da so ženske, čeprav so bile posiljene, dobrodošle nazaj v skupnosti in da jim je treba pomagati. Treba je poudariti, da je to res radikalen premik, da je to, kar so naredili, velika zadeva, saj je bila za posilstvo v Iraku sicer vedno kriva ženska sama," fatvo v širši kontekst postavlja Malijeva.

Ženske se lahko vrnejo k jezidom, otroci ne
Če je jezidska skupnost ženske sprejela brez večjih težav, je drugače z otroki teh žensk in borcev IS-ja. "Jezidska skupnost je endogamna, kar pomeni, da se lahko poročiš samo z jezidom. Za njih je nesprejemljivo, da bi sprejeli tega otroka, med drugim tudi zato, ker se v iraški zakonodaji in kulturi identiteta deduje po očetu. Mama je jezidka, oče musliman in otrok je zato tudi musliman, kar je razlog, da ga skupnost zavrača. Mi smo v debatah in fokusnih skupinah skušali doseči ta premislek, da bi se tudi za otroke izrekla fatva, a se to ni zgodilo," pravi Malijeva.

Ženske zato poiščejo različne rešitve. Če so noseče, ko se vrnejo, poskušajo narediti splav. Ti splavi se delajo nezakonito, saj v Iraku niso dovoljeni niti takrat, ko je otrok posledica posilstva, a jezidska skupnost jih sprejema, saj to vidi kot eno od rešitev.

"Informacije o tem, ali ima ženska otroka ali ne, so zelo skrite. Nekatere, ki so prišle nazaj z otroki, so poskušale zgodbo predstaviti tako, da je to otrok njihovega moža in da so bile noseče že v času, ko so jih ugrabili. Poznam tak primer. V družini vsi vedo, da to ni otrok njihovega sina, ki je sicer pogrešan. Vsi so se vrgli v to igro in se, da bi zaščitili njo in otroka, kolektivno pretvarjajo, da je otrok njegov. Zadeva deluje," opisuje Malijeva.

Mnogo žensk se je odločilo tudi za to, da sledijo borcem, ki so zbežali iz Iraka, saj so želele ostati mame: "Nekatere so se nato vrnile, se ustavile v begunskem taborišču, ki ga imamo v bližini Mosula, in se nato vrnile k svoji družini na severu Iraka. Imamo podtalna zavetišča za ženske in tudi tam so te mame, ki nimajo kam, želijo pa skrbeti za svoje otroke. Zgodbe so zelo različne," je dejala sogovornica.

Ocenjuje, da bo veliko otrok jezidskih žensk in borcev IS-ja ostalo sirot. Tudi o tem so se večkrat pogovarjali z voditelji jezidske skupnosti, a rešitve niso našli. Moški, ki zastopajo jezide v pogovorih s humanitarnimi organizacijami, so dejali, da "naj zanje poskrbi Evropa, saj je govora le o nekaj 100 otrocih".

Večina Iračanov je obsojena na životarjenje
Ekonomske razmere v Iraku so slabe. Organizacija NPA, za katero dela Barbara Mali, izvaja različna poklicna usposabljanja, a kot pravi sogovornica, se vsi zavedajo, da je zelo malo možnosti, da bi posamezniki prišli do službe, saj delovnih mest in delodajalcev ni: "Na sto tisoče pešmerg, članov šiitskih milic in šiitskih vojakov iz uradne iraške vojske je živelo od tega, da so nosili orožje. Veliko vprašanje je, kako v procesu demilitarizacije in izgradnje miru to plačo nadomestiti z drugo. Računamo, da bodo javna dela, a hkrati se učimo na primeru iz leta 2003, ko so v državo prihajala velikanska sredstva za obnovo, učinka na položaj lokalnih prebivalcev pa ni bilo. Denar je šel pretežno v roke ameriških organizacij, ki so večinoma zaposlovale Američane. Najemali so ameriške podizvajalce in denar, ki je v končni fazi prišel do Iračana, ki je mogoče obračal pesek, inštaliral straniščno školjko, je bil tako smešno majhen, da to ni pomenilo nič v tisti ekonomiji. Najverjetneje bo tudi tokrat zgodba takšna."

Tudi če se bodo ljudje postavili na noge, našli službe, je travma tisto, kar bo najverjetneje ostalo za vedno. Kot poudarja sogovornica, so v Iraku generacije ljudi, ki trpijo za posttravmatskim sindromom, na drugi strani pa je tam tudi akutno pomanjkanje psihiatrov, psihologov in drugih, ki skrbijo za področje duševnega zdravja. "Travma je dosmrtna. Včasih jih opazujem, kako gredo naprej, kako skrbijo za otroke, in se sprašujem, kako zmorejo zjutraj vstati iz postelje. Potem pa jih vidim, ko se jim zgodi kakšen 'flashback', ko se zgodi nekaj, zaradi česar se v trenutku vrnejo nazaj v ujetništvo. Takrat smo priče takšnemu gibanju telesa in zvokom, da te globoko presune. Ko sem prvič to doživela, se mi je zdelo, kot da bi žensko nekaj obsedlo," opisuje Malijeva.

Težav nimajo edino z zdravili, a ta ljudem v bistvu ne pomagajo: "Ogromno je medikalizacije, terapij pa ni. Zdravila v primeru takšne travme pomagajo le pri težavah s spanjem, to pa je tudi vse. Mi smo se zato lotili vzpostavljanja medvrstniških podpornih skupin, tako za žensko kot za moške. Začeli smo odpirati teme, ki so skrite, o katerih se ne govori in kjer ležijo največje rane. Stranke so nam povedale, da jim od vseh vrst pomoči to še najbolj pomaga. Znotraj tega smo začeli seveda tudi rovariti proti normam, ki postavljajo nasilje nad ženskami tja, kjer v Iraku je."

Pot do miru v Iraku je dolga in težavna
"Prihodnost in mir v Iraku sta močno povezana s tem, kakšna bo prihodnost iraških žensk," je prepričana Malijeva, ki fokus svojega dela z jezidskih žensk preusmerja na celotno iraško žensko populacijo. Pravi, da se vedno znova pojavijo nove, mlajše ženske, ki so nepodprte in jo "s svojo veličino spravijo na kolena".

Želi si delati z njimi, jih podpreti, da bodo lahko delale, kar želijo. Še prej pa bo seveda treba potegniti črto pod vsem, kar je za seboj pustila okupacija IS-ja. "Težava je, da so vsi suniti skupinsko zgeneralizirani v odpornike IS-ja. Če povem na primeru žensk – ogromno so jih poročili v tem času. Brez vprašanja, brez dovoljenja. Nekateri starši so svoje hčerke dali v poroko, da bi izrazili podporo, in so to resno mislili, nekateri pa so svoje hčere poročili z bratranci in sorodniki na hitro, da ne bi izkazali podpore. 'Ta kratko' so v obeh primerih potegnile ženske, ki so po pobegu borcev skupaj s svojimi otroki posledično brez pravic in množično osumljene, da so podpirale IS. Napačno je tudi prepričanje, da je IS-ju uspelo, ker je imel lokalno podporo. Vsi so prepričani, da bi ljudje pobegnili, če jih ne bi podpirali. A resnica je, da ljudje na primer niso smeli oditi, ker so jim grozili. Odšli niso, ker so ljudem, ki so pobegnili, potem pobili družine. Nekaterim so zasegli premoženje, in ko ti nimaš ničesar oziroma je vse, kar imaš, ta hiša, ki si jo postavil z golimi rokami, ne boš odšel kar tako," razmere ocenjuje Barbara Mali.

Pravi, da je takšna črno-bela slika, ki prevladuje na Zahodu in v miselnosti svetovnih voditeljev, poenostavljena in zavajajoča. S seboj po njenem mnenju prinaša nevarnost, da bodo sprejete rešitve, odgovori in načini, kako pomagati Iraku, napačni.