S temi besedami novinar Ervin Hladnik Milharčič končuje dokumentarni film Čas nevarnega življenja, ki ga je RTV Slovenija posnela leta 2007 o smrti Mladininega novinarja Iva Štandekerja.
Danes mineva natančno 20 let, odkar je bil leta 1992 med poročanjem o srbskem obleganju Sarajeva v naselju Dobrinja smrtno ranjen v eksploziji granate. Ob tej priložnosti so se v Dobrinji zbrali slovenski veleposlanik v BiH-u Andrej Grasselli, župan Sarajeva Alija Behmen, predstavniki Društva novinarjev Slovenije in Štandekerjevi novinarski kolegi ter položili cvetje na spominsko obeležje.
Na spominski plošči je vklesan stavek iz Štandekerjevega zadnjega poročila: "Rad imam mesta, ne pa tudi tistih, ki jih uničujejo."
Vojna združila Slovenca in Američanko
V napadu, ki je bil usoden za 30-letnega novinarja, je bila ranjena tudi takrat 40-letna ameriška fotoreporterka Sterna in Newsweeka, nekdanja igralka Jana Schneider, ki je tik pred poročanjem o balkanski vojni pokrivala državni udar v Etiopiji. Prav z njeno pomočjo je RTV-jev dopisnik iz ZDA Edvard Žitnik pred leti lahko posnel pretresljiv dokumentarec, ki pripoveduje o zadnjih Štandekerjevih dneh.
Schneiderjeva je o dogodku povedala, da sta s Štandekerjem skušala priti do točke, od koder bi lahko fotografirala vzpetino Mojmilo, kjer naj bi bili utaborjeni srbski vojaki. Ranjena fotoreporterja so prepeljali v bolnišnico Pale, večurna agonija poskusa prevoza ranjencev v klinični center pa se je končala s Štandekerjevo smrtjo.
Schneiderjevo, ki so ji nogo za las rešili pred amputacijo, je dogodek trajno zaznamoval in je nato izginila tako rekoč brez sledu. Žitnik in ekipa sta jo našla v ZDA, kjer je bila nekaj časa celo brezdomka, nekaj časa je živela pri starših, a je vedno znova izginila, službo vojne reporterke pa je opustila.
Po dolgem prepričevanju je takrat, leta 2007, sploh prvič spregovorila o dogodkih v nekdanji Jugoslaviji - o času, ko je z Ivom potovala po obleganem območju ter so ju opazovalci in prijatelji večkrat označili za "nora".
Nase ni mislil
"Zadeve smo se lotili skrajno lahkotno, in ne da bi vedeli, smo postali vojni dopisniki," se Hladnik Milharčič, Štandekerjev prijatelj in sodelavec, spominja tistih dni. Štandeker, ki je med vojno poročal tudi iz obkoljenega Vukovarja in Dubrovnika, je sicer slovel kot neustrašen novinar, ki ni nikdar sebe postavljal na prvo mesto, ki smrti ni le hladnokrvno opazoval, ampak je sočustvoval, negoval ranjence ter podajal njihovo plat zgodbe.
Njegova kariera je bila izjemno kratka. "Vsega dobrih pet let med januarjem 1987 in junijem 1992, razen nekaj tekstov v Ekranu in Problemih je vse objavil v Mladini. V tako kratki periodi danes novinarji ostajajo začetniki. Ivo Štandeker je bil velikan že s prvim tekstom. Bil je fasciniran nad formo, često cinik, ki pa je po bralcih udaril z angažiranostjo. Pisal je, da bi spreminjal bralce," je o Štandekerju zapisal Mladinin kolumnist Bernard Nežmah ob 15. obletnici kolegove smrti.
Nežmah nadaljuje: "Za novinarja je bil prekleto izobražen. Izvrstno je govoril nemško, prevedel filozofa Habermasa iz nemščine v slovenščino pri Studii humanitatis, pa Žižkove filozofsko-psihoanalitične tekste iz slovenščine v nemščino. Tako kot je živel za stripe, je vmes še študiral humanistiko. V drugem času bi bil univerzitetnik, on se je odločil, da bo žurnalist. Izmišljeval si je žanre. V Mladino je vpeljal strip in z njim Diarejo ter odprl vrata za generacije striparjev."
In še: "Razvijal je reportažo, intervju, manipulator in čez čas zasedel Zadnjo stran, ki je postala kultna. Zanjo je veljalo, da v zlatih letih tednika uravnava njegovo naklado. Ni bil korekten. Ko je objavljal, je šokiral, ko je anticipiral radikalne ideje, ki so polzele iz nekoč enoumnega kotla Jugoslavije ... Prekoračil je vse meje dobrega partijskega ali meščanskega okusa. Še prej je dosegel, da je postal najbolje plačani 'freelancer' med slovenskimi novinarji. Bil je stroj za ideje in držal se je enega pravila: nikoli ni pisal tekstov na podlagi materialov, ki bi mu jih dostavljali politiki."
Dve slovenski smrti
Štandeker sicer ni bil edini slovenski novinar, ubit med vojno na Balkanu - v Foči je bil leta 1992 ubit še 29-letni fotoreporter Alojz Krivograd Futy. Krivograd je izginil leta 1993 v BiH-u, potem ko ga je prijela srbska patrulja, njegove posmrtne ostanke pa so našli šele leta 2005 v jami Piljak.
Kaj se je točno zgodilo s fantom, ni bilo nikdar razjasnjeno, ugibajo pa, da je bilo zanj usodno, da ni nikdar nosil s seboj novinarske izkaznice, imel pa je pri sebi policijsko izkaznico, ki mu jo je podpisal zloglasni hrvaški polkovnik Branimir Glavaš, pozneje obsojen zaradi vojnih zločinov.
Med kolegi fotografi izjemno cenjen Slovenjgradčan je fotografiral za Mladino, za zagrebški Slobodni tjednik in agencijo SIPA-press iz Pariza. Zadnje njegove fotografije so prikazovale morijo v Bosni, zaradi česar so pri Mladini ugibali, da so ga srbske sile likvidirale.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje