Nedavno končane olimpijske igre v Riu de Janeiru je, tako kot vse druge velike športne dogodke, treba gledati v kontekstu družbene situacije v mestu gostitelju, opozarja Gaffney, ki se kot raziskovalec na oddelku za geografijo na Univerzi v Zürichu ukvarja predvsem z vplivi teh dogodkov na družbene odnose v velikih urbanih središčih. Kot raziskovalec, ki v zadnjem času raziskuje odnose med velikimi športnimi dogodki v Braziliji in transportno infrastrukturo, nepremičninskimi špekulacijami, varnostjo, nadzorom in družbenimi gibanji, je pravšnji sogovornik na temo učinkov olimpijskih iger v Riu in na splošno.

Tako veliki dogodki imajo neizogibno učinke na celotno mesto, ti pa niso vselej pozitivni, opozarja Gaffney, ki je v Riu živel med letoma 2009 in 2015, v mestu pa je bil tudi v času iger. Vpliv priprav na igre na razvoj mesta dobro pozna, je dejal, pri čemer poudarja, da je bil ta razvoj zelo neenakomeren, tako da revnejše soseske od iger ne bodo imele nič, pravzaprav se je zaradi njih kakovost življenja v teh predelih mesta še poslabšala.

Rio pa s takšnimi izkušnjami ni osamljeno mesto. Igre so, kot opozarja sogovornik, namreč tesno povezane s kapitalizmom, zato je treba najti nov model. Gaffney predlaga, da se olimpijske igre za nekaj ciklov prenehajo organizirati, ta čas pa naj se porabi za širšo razpravo o smiselnosti iger oziroma načinu in obsegu njihove izvedbe. Trenutni model po njegovih besedah služi zgolj korporativnim partnerjem Mednarodnega olimpijskega komiteja. Medtem ko javnost šteje medalje, štejejo organizatorji in pokrovitelji milijone.

Preden preideva k specifičnim izkušnjam Ria de Janeira z olimpijskimi igrami, lahko poveste, kakšne so povezave med velikimi športnimi dogodki in družbenimi odnosi v mestu oziroma državi gostiteljici? Kakšne so te povezave recimo na področju urbanizma?
Vedno moramo povezati izvedbo velikih športnih dogodkov s politično ekonomijo mesta. Moramo razmišljati o vplivih na prevoz, stanovanjsko problematiko, delovna razmerja, politične strukture, varnost, nadzor in vse, kar pride z mestom, od čiščenja odplak, bolnišnic do šolstva. Izvedba takšnih dogodkov vpliva na vse v mestu. Seveda so vplivi v nekaterih delih mesta večji kot v drugih, recimo tam, kjer potekajo gradnja in pozneje sami dogodki, a ti učinki se širijo po celotnem mestu v sedmih letih priprav. Olimpijske igre so velik urbanistični dogodek v smislu gradnje in rušenja ter prevoza. Vplivajo na vsak element urbanega življenja.

Raziskujete specifične vplive velikih športnih dogodkov, ne zgolj olimpijskih iger, na urbana središča in njihove prebivalce. Med igrami ste bili v Riu. Kakšnim posledicam ste bili osebno priča, kako so igre spremenile Rio de Janeiro?
Obstajata dve fazi učinkov. Tam sem živel med letoma 2009 in 2015, tako da sem videl posledice za mesto v smislu gradbenih projektov in projektov na področju transporta, vse večje militarizacije varnostnih sil in kriminalizacije neuradnega gospodarstva, recimo uličnih prodajalcev, čiščenje območij s prostitucijo, odstranjevanje ljudi, ki živijo na ulici. To vse se je dogajalo v sedmih letih pred igrami, med samimi igrami pa je bilo mesto preprosto predano Mednarodnemu olimpijskemu komiteju (MOK), novinarjem in turistom na račun lokalnega prebivalstva. To se je dogajalo na različne načine. Najočitneje se to vidi na primeru zapiranja številnih ulic, s čimer se je mesto odvzelo ljudem, ki v njem živijo, ta prostor pa se je dobesedno predal MOK-u, njegovim korporativnim partnerjem, pomembnim gostom in olimpijskim turistom. Druga opazna stvar je neverjetna prisotnost varnostnih sil. V mestu je bilo 85.000 policistov z avtomatskim orožjem, helikopterji, brezpilotnimi letali in nadzornimi kamerami, ki so povsem nadzirali dostop do vseh prizorišč in podzemne železnice, nastopali pa so zelo bahavo, pri čemer je bila vedno v zraku grožnja z nasiljem. Na te in druge načine so tako mesto ugrabile igre za 16-dnevni žur na račun lokalnega prebivalstva.

Zagovorniki takšnega pristopa pravijo, da je to, čemur vi pravite "ugrabitev mesta", preprosto nekaj, kar je treba storiti, da so igre sploh mogoče.
To je seveda opravičilo, ki ga podajo ljudje, ki izvedbo iger zagovarjajo. Igre so tako velike, da so lahko izvedljive le na ta način, pravijo. Moje stališče pa je, da je to zgolj način, da MOK in njegovi poslovni partnerji iz mesta izvlečejo dobiček. MOK prek pogodbe z mestom gostiteljem, kjer lahko analizirate, kako MOK služi denar, od mesta zahteva, da zgradi oder, olimpijske federacije priskrbijo igralce, MOK pa odnese skoraj ves denar, ki se dobi s pogodbami s televizijskimi postajami in oglaševanjem, na račun lokalnih davkoplačevalcev. Zato je jasno, da tisti, ki zagovarjajo ta dogodek, pravijo, da je to edini način, saj so oni tisti, ki služijo. Pravzaprav pa smo priča programu masovnega prenosa sredstev iz javne blagajne v zasebne žepe. To se dogaja tako na lokalni ravni, ko ljudi izselijo iz njihovih domov, da se naredi prostor za "nujno" transportno ali športno infrastrukturo, kot na nacionalni, ko so gradbena podjetja vpletena v korupcijo, pa tudi na mednarodni ravni, ko NBC, CBC, BBC, France TV in tako naprej MOK-u plačajo za pravice za prenos. Poleg tega so vpleteni mednarodni trgovci z orožjem, ki sodelujejo v zagotavljanju storitev na področju varnosti oziroma potrebno orožje. Pri igrah gre torej za mednarodno navezo na več ravneh, ki od mesta zahteva, da se preda z namenom akumulacije kapitala.

Eden pomembnejših argumentov v prid olimpijskim igram in podobno velikim dogodkom je, da bodo ti gostiteljem prinesli novo infrastukturo, ki bodo po koncu iger na voljo lokalni javnosti. To gotovo zveni razumno.
No, eden od načinov, da zagotoviš, da infrastruktura ne bo nujna, bo pa predraga, je, da jo povežeš z olimpijskimi igrami. Dokončanje projektov imajo namreč v rokah gradbena podjetja, ki lahko mesta izsiljujejo, saj se zavedajo, da obstaja jasen rok za dokončanje infrastrukture. Tako lahko nekaj let zavlačujejo, nato dve leti pred igrami nenadoma narastejo stroški dela in podobno, kar odpira številne možnosti za korupcijo. Argument proti temu je tudi ta, da agenda iger vključuje tudi načrtovanje prevoza na območju mesta. Rio pa je bil odličen primer nefunkcionalnega načrtovanja v odnosu do iger. Pet od sedmih velikih infrastrukturnih projektov na področju prevoza je namreč vezanih na eno samo območje mesta. Govorim o samem mestu brez njegove okolice. Urbani razvoj je torej naravnan tako, da bo koristil tistim interesom, ki so stali za igrami. Zelo redki so primeri, ko so se olimpijske igre izkoristile za pozitiven razvoj na področju prevoza na širšem območju mesta gostitelja.

Omenili ste že izselitve ljudi, da bi se naredil prostor za te infrastrukturne projekte. Igre v Pekingu so prav tako pomenile množične izselitve ljudi, ki so živeli na območju, določenem za prizorišča iger. Po nekaterih ocenah je bilo tako izseljenih celo 1,5 milijona ljudi. V Vancouvru je policija preganjala brezdomce na ulicah, da bi postali nevidni. Kaj se je v mesecih pred igrami zgodilo v Riu in kakšne so izkušnje tega mesta na tem področju?
Izselitve so del iger vsaj od šestdesetih let. V Seulu leta 1988 je bilo recimo odstranjenih več kot 250.000 ljudi. Večinoma pa to ni povezano s samimi igrami, ampak z nepremičninskimi špekulacijami, kot je bil primer v Atlanti, Pekingu, Atenah, Londonu. Podobni zadevi smo priča v Riu, kjer je bilo odstranjenih več kot 20.000 hiš zaradi infrastrukturnih projektov in gentrifikacije (proces rasti cen nepremičnin in posledično najemnin ter preostalih življenjskih stroškov, kar ljudi z nizkimi dohodki prisili, da se izselijo, op. a.). Več kot 77.000 ljudi je bilo prisiljenih zapustiti svoje domove, številni brez ustreznega postopka ali odškodnine. V Riu se je v zadnjih sedmih letih odvil zelo tragičen niz dogodkov. Prišlo je do največjega vala prisilnih izselitev v zgodovini mesta, ki je zelo nasilno, ko govorimo o razlastitvi revnih.

Veliko kritik je letelo na oblasti, ki olimpijske igre izkoriščajo, da gentrificirajo določene dele mesta, a nekateri to imenujejo regeneracija mesta. Kje bi vi povlekli črto med gentrifikacijo in regeneracijo ter kateri izraz bi uporabili v povezavi z Riom danes?
V Riu smo priča državno vodeni gentrifikaciji v ogromnem obsegu. Gre za privatizacijo javnih površin v pristaniškem območju velikosti pet milijonov kvadratnih metrov prek županskega odloka, privatizirana je bila zemlja, kjer stoji glavno olimpijsko prizorišče, lastništvo zemlje v zvezni lasti je bilo preneseno na zasebna podjetja v obsegu, kot ga mesto še ni videlo. Prihaja sicer tudi do nekaj regeneracije urbanih območij, a gre za regeneracijo, ki ne vključuje gradnje stanovanj za ljudi z nizkimi dohodki, ne gradijo se soseske. V pristaniškem območju se tako ni zgradila niti ena trgovina, niti ena šola ali bolnišnica. Ni se zgradila niti ena nova javna ustanova. Gre za kraj zgolj gromozanske potrošnje. Prostorska rekonfiguracija, ki spremlja gentrifikacijo, se imenuje regeneracija, a kar pravzaprav regenerirate, so priložnosti, da se izvleče dobiček iz javnih površin na račun zagotavljanja osnovnih storitev za lokalno prebivalstvo.

Olimpijske igre so sicer množična prireditev, težko pa bi jih označili za ljudsko, glede na to, da so nekatere vstopnice stale več kot mesečna minimalna plača v Braziliji. Kaj nam to pove o ideji sodobnih olimpijskih iger?
Sodobne olimpijske igre so mednarodni dogodek, ki temelji na načinu, na katerega deluje globalni kapital. Kapitalizem in olimpijske igre sta tesno povezana, ne da se ju ločiti. Zato so običajno države, ki najbolj zagovarjajo prirejanje olimpijskih iger, kot recimo Avstralija, ZDA, Kanada, Velika Britanija, Francija, Nemčija, tudi tiste, iz katerih pride na te dogodke največ turistov. To so ljudje, ki si lahko privoščijo tri tedne dopusta, pridejo v Rio, porabijo več deset tisoč evrov na račun drugih, pri čemer seveda sami tega ne mislijo. Gre torej za globalni spektakel, ki koristi zgornjemu enemu odstotku, če lahko uporabim ta izraz, oziroma korporativnim interesom, povezanim z MOK-om, mednarodnim bogatašem in turistom, ki si lahko privoščijo ogledati igre in oditi, ne da bi prevzeli odgovornost za vse, kar se je tu zgodilo.

Govorite o negativnih posledicah iger v velikem obsegu. Kako pa so ljudje reagirali na igre? Videli smo množične proteste v Riu, pa je bilo to splošno počutje, če je kaj takšnega sploh obstajalo?
Zelo težko je govoriti o splošnem počutju glede iger v Riu in Braziliji na splošno, saj so mnenja deljena na razredni ločnici. Rekel bi, da je zgornji srednji razred v Riu zelo zagovarjal igre, saj ima od njih največ koristi v smislu gentrifikacije, zemlja, ki jo imajo v lasti, postane več vredna in jo lahko prodajo, sodelujejo lahko v tem svetovnem spektaklu, ob tem pa so vse njihove osnovne potrebe zadovoljene. Če pa vprašate ljudi v revnih predmestjih Ria de Janeira, ki niso videli nikakršnih investicij zaradi iger, nasprotno, zdravniki in medicinske sestre v njihovih zdravstvenih ustanovah so bili poslani na delo na turističnih prizoriščih, bodo ti do iger zelo negativno nastrojeni. Čeprav so bili navdušeni, ko je Brazilija osvojila zlato medaljo v nogometu, jim olimpijski športi ne pomenijo nič, saj nimajo otroci v njihovih skupnostih niti dovolj prostora za trening badmintona, rokometa, tenisa ali česar koli drugega. Bili smo priča temu, da so olimpijske igre javna sredstva preusmerila v ukvarjanje z elitnimi športi v že tako ali tako elitnih območjih. Vaše mnenje glede dogajanja v Riu v zadnjih treh tednih bo tako zelo odvisno od vašega razrednega in geografskega položaja.

Z malce karikiranja bi lahko rekli, da revni prispevajo svoje zdravnike za zdravljenje turistov, v zameno pa dobijo posebne policijske enote.
Nekako tako, ja. Žrtvuješ svoje osnovne storitve, v zameno pa dobiš avtomatsko orožje.

Malo ste že govorili o pokroviteljih. Glavni prodajni artikel iger je sicer t. i. olimpijski duh, zaradi katerega gledamo na igre bolj romantično, kot pa gledamo na ostale velike športne dogodke. A obstajajo očitna nasprotja med deklariranim duhom olimpijskih iger, ki je v veliki meri vezan tudi na pacifizem, in samo izbiro njihovih pokroviteljev. Verjetno najočitnejši primer tega je družba General Electrics, ki je med drugim velik proizvajalec orožja.
Olimpijski duh je duh autoreferenčnega narcisizma. Med olimpijskimi športniki zares cenimo le dobitnike medalj. Medalj za "fairplay" podeli MOK le nekaj. MOK sam sploh ne verjame v "fairplay". V nasprotnem primeru bi financiral paraolimpijske igre, namesto da mesto Rio in zvezno državo sili v prekoračitev proračuna. MOK uporablja humanistični diskurz, da bi prikril, kaj se zares dogaja, torej pohlepno akumulacijo kapitala. MOK bo z Riom 2016 zaslužil več denarja kot s katerimi koli drugimi igrami. Ameriška televizijska postaja NBC je z oglaševanjem med Riom zaslužila več, kot v času katerih koli drugih iger v svoji zgodovini. Ko se sprehajate po Riu, vidite le korporativne pokrovitelje, Coca-Cola, Visa, Hyundai … Da imate enega največjih proizvajalcev avtomobilov na svetu za promotorja trajnostnega razvoja, je šala. MOK-ova načela in način, kako gleda na svet, so z lahkoto prepoznana kot marketing in pretvarjanje, da vodi okolju prijazno politiko, tako da preprosto nima več verodostojnosti. Olimpijski duh oziroma to, da naj bi olimpijske igre služile nekim višjim humanističnim vrednotam, je pravzaprav le marketinško orodje za prodajo ideološkega projekta, ki temelji na izkoriščanju tržnih priložnosti skozi šport.

Glede na vse pokrovitelje, posle, pogodbe in vse, kar pride skupaj z organizacijo olimpijskih iger, se zdi, da se za igrami, ki jih gledamo, odvija še ena igra.
Prave igre so služenje denarja in konsolidacija moči. MOK ima, če se ne motim, 110 članov in za 5 milijard ameriških dolarjev bančnih rezerv. Na globalni ravni to sicer ni veliko denarja, a gre za politični kapital. Predsednik MOK-a Thomas Bach je tako dejal, da se lahko kadar koli sestane s katerim koli predsednikom na svetu. Tudi v Združenih narodih lahko govori, kadar koli želi. MOK-ov namen je torej ohraniti ta velikanski simbolični in politični kapital, ki ga ima, medtem ko zase ustvari veliko denarja, kar dokazuje podatek, da so si člani upravnega odbora MOK-a v času iger v Riu izplačevali dnevnice v vrednosti 900 dolarjev. Da bi ohranil ta položaj moči in privilegijev, zagovarjajo med seboj prepletene komercialne interese po vsem svetu. To so prave igre, ki se odvijajo za športom, ki je le distrakcija, namenjena temu, da ljudje trošijo. V resnici pa se dogaja konsolidacija moči elite.

Omenjate simbolični kapital. Je eden od načinov, kako se pridobiva, tudi letošnja novost, in sicer odločitev, da se oblikuje olimpijska ekipa beguncev? Na MOK letijo tudi kritike, češ da je sicer ustvaril begunsko ekipo, obenem pa ni vložil nič denarja v športno infrastrukturo v begunskih taboriščih po svetu.
Točno to MOK počne. Izvaja simbolične geste. Desetim beguncem dovoli nastopiti na igrah v znak solidarnosti z begunsko krizo. A kaj MOK na dnevni ravni dejansko prispeva k reševanju te krize? Odgovor je popolnoma nič. Ne organizira nikakršnih športnih dejavnosti, nikakršnih igrišč za badminton, nobenih terenov za nogomet v begunskih taboriščih v Siriji ali Turčiji, nimajo nikakršnih trajnih programov za begunce. Gre torej le za gesto, da se ljudje glede MOK-a dobro počutijo. Sicer je res lepo, da so begunci lahko nastopili, a to beguncem po svetu prav nič ne pomaga.

Uporabljate izraz "uničevalni spektakel", ko govorite o olimpijskih igrah, in menite, da bi jih morali začasno prenehati organizirati. Kaj bi s tem pridobili?
Ne izvesti olimpijskih iger vsaj en ali dva cikla bi omogočilo večjo razpravo o njihovi koristnosti. Ali jih sploh še potrebujemo? So še smiselne glede na to, kaj naredijo mestom, ki jih gostijo? Vemo, da ta mesta veliko stanejo, da pomenijo velikansko uničenje življenj in urbanih območij in neštetokrat smo videli, da so posledice iger zadolžena mesta, neuporabna infrastruktura, gentrifikacija, nesmiselni, a potratni stadioni, militarizacija, privatizacija, izključevanje in vedno večji dobički za korporacije. To se namreč zgodi prav vsakič, ko se izvedejo olimpijske igre, torej ne gre za naključje. Vsega tega ne vodijo nevedni ali nesposobni ljudje. Ti učinki so zaželeni, in če je tako, moramo reči, da tak dogodek ni uporaben kot orodje za urbani razvoj, človeško solidarnost in podobno, zato moramo to ustaviti in se domisliti novega modela. Moj argument proti igram je torej, da so ti negativni stranski učinki njihove organizacije pravzaprav del načrta. In če je to del načrta, moramo biti nori, da to nadaljujemo.

Je torej edina rešitev ločiti olimpijske igre od globalnega kapitala?
Nisem prepričan, da je profesionalni šport sploh mogoče ločiti od globalnega kapitala. A potrebujemo drugačen poslovni model. Olimpijske igre bi morale biti manjše, skromnejše, z manj negativnih učinkov. Koristno bi bilo, če bi razmišljali, da mora MOK plačati za vsako športno prizorišče, ki je v mestu gostitelju potrebno za izvedbo iger, in razviti načrt urbanizacije, ki bi to infrastrukturo dolgoročno integriral v mesto. Poleg tega, če ne bi toliko turistov prihajalo na igre, ne bi bilo toliko negativnih učinkov zaradi potreb na področju prevoza, hotelskih storitev in podobno. V Riu je bilo recimo pred šestimi leti 18.000 hotelskih sob, zdaj pa jih je 50.000, številne so v hotelih s štirimi in petimi zvezdicami. Pol teh hotelskih sob pa bo popolnoma neuporabnih, poleg tega pa jih je bilo veliko zgrajenih s pomočjo ugodnih posojil iz javnih sredstev. Kaj pa se bo zgodilo, ko ta posojila ne bodo mogla biti povrnjena? Gre za 100-odstotno javno tveganje za 100-odstotno zasebni dobiček, ta poslovni model pa se mora nujno končati. Da bi bile torej igre primernejše za ljudi, ki jih plačujejo, jih je treba v čim večji meri ločiti od delovanja globalnega kapitala.