Bilo je jutro, 3. decembra leta 1984, ki se je sprevrglo v nočno moro, ko so iz tovarne pesticidov Union Carbide začeli uhajati strupeni plini. Teh je bilo kar za 40 ton in strupeni oblak se je razširil nad mestom v osrednjem delu Indije. V mestu z več kot 900.000 prebivalci je takoj umrlo okoli 3.500 ljudi, v dneh in tednih, ki so sledili, pa še okoli 20.000.

Kot na sodni dan
Prizorišče nesreče je spominjalo na apokalipso. Mestne ulice so bile prepravljene s človeškimi trupli, med katerimi je bilo pomešanih še na tisoče trupel živali. Večina žrtev je umrla zaradi zastrupitve s plinom, vendar to ni bil edini vzrok smrti, saj so bili mnogi poteptani med begom pred strupenim oblakom plina. Po nesreči so bile bolnišnice prenatrpane in pomoč je poiskalo več kot 170.000 ljudi.

Nepopravljiva škoda je nastala v naravi. Kmalu po nesreči je listje na drevesih porumenelo in odpadlo, močno onesnaženi sta bili tudi prst in voda. Tudi 25 let po nesreči so še vedno v tem mestu strupene snovi, ki so še zdaj izredno nevarne za okoliške prebivalce. Po mnenju aktivistov in okoljevarstvenikov še danes zaradi nesreče trpi 100.000 ljudi.

Rak, slepota, dihalne težave in nevrološke težave, pri ženskah hude motnje menstrualnega cikla in prizadeti otroci - z vsem tem se morajo spoprijemati tamkajšnji prebivalci. V Bhopalu se povečuje tudi število obolelih z drisko, anemijo in s kožnimi bolezni, kar je posledica onesnažene vode in prsti.

Tovarna za nesrečo krivi sabotažo
Za tragično nesrečo vodilni v tovarni niso nikoli prevzeli odgovornosti in so vseskozi zatrjevali, da je šlo za sabotažo. Zaposleni v tovarni imajo drugačno zgodbo in so poudarjali, da so glavni krivec pomanjkljivi varnostni standardi. Za Union Carbide je bil namreč najpomembnejši zaslužek, in ker so cene pesticidov takrat občutno padle, so morali občutno skrčiti stroške, kar se je seveda najbolj poznalo prav pri varnostnih standardih.

Brez posvetovanja z žrtvami so indijske oblasti leta 1989 dosegle dogovor s podjetjem Union Carbide za plačilo 470 milijonov dolarjev odškodnine. Za žrtve in njihove zastopnike je bila to sramota, saj so zatrjevali, da je znesek odškodnine občutno prenizek. Večina preživelih je do danes prejela po 340 evrov odškodnine in obljubo, da bodo še enkrat upravičeni do enakega zneska.