Tedaj 53-letna voditeljica konservativne stranke je ob prevzemu položaja brez precenjevanja ali obotavljanja ter skromnosti napovedala boljše čase. Tri desetletja zatem so mnenja o tem, ali je Britance res popeljala v boljše čase, deljena. Thatcherjeva zaradi zdravja, ki ji v zadnjih letih ne služi najbolje, sama ne more prispevati k razpravi o njeni zapuščini.

V Gorbačovu videla primernega sogovornika
Thatcherjeva je vedno vedela, kaj želi. Čeprav so bili njeni nameni izredno revolucionarni, je znala biti tudi pragmatična. V sovjetskem voditelju Mihailu Gorbačovu je prepoznala "človeka, s katerim lahko sodelujemo", s čimer je bila tlakovana pot do konca hladne vojne brez prelivanja krvi. Politična in gospodarska filozofija Thatcherjeve, ki je postala znana kot thatcherizem, je zagovarjala zmanjšanje posredovanja države, prosti trg in podjetništvo. Prisegla je, da bo končala v njenem pogledu preveliko vpletenost države v gospodarstvo. Tega se je lotila zelo previdno. Privatizacijo državnih podjetij je izpeljala postopoma; šele ko je bila prepričana, da je pot do denacionalizacije tlakovana s trdnimi temelji, je prodala državna podjetja.

Srednjemu razredu želela zagotoviti boljšo prihodnost
Njena glavna naloga pa je bila srednji razred prepričati, da lahko s trdim delom svojim otrokom zagotovijo boljšo prihodnost. Thatcherjeva, hči trgovca s špecerijo iz majhnega mesta, je bila glas za vse tiste pripadnike srednjega razreda, ki so sanjali, da si bodo lahko nekega ne privoščili več kot le kampiranje v Franciji med poletjem. Že res, da je bila zelo domača v salonih med visoko in bleščečo družbo, a je ostala izredno zvesta tistim, ki se jim je odločila služiti. Nagrajena je bila s še dvema zmagama na volitvah in postala britanska premierka z najdaljšim stažem v več kot 150 letih.

Evroskepticizem razdelil konservativce
Vladavino Thatcherjeve so zamajale razprtije znotraj konservativne stranke, ki je bila razdeljena zaradi njenega evroskepticizma. Šele v svojem zadnjem izmed treh mandatov je izgubila popolno podporo strankarskih kolegov in se v parlamentu ni mogla vedno zanašati na njihove glasove.

Njena ambicioznost in odločenost, da na novo določi nacionalne interese, zmanjša vlogo države, nagradi podjetništvo in se postavi po robu po njenem mnenju nevarno spravljivemu odnosu do Sovjetske zveze, so na Veliki Britaniji pustile velike posledice, vidne tudi še skoraj dve desetletji po tem, ko jo je na mestu vodje konservativcev in na premierskem položaju zamenjal John Major.

T. V.