Predlogi devetih kardinalov, ki jih je za pripravo reforme izbral papež Frančišek, so, kot je neuradno slišati, naleteli na številna nasprotovanja. V Vatikanu, a tudi v delu Cerkve po svetu, tiho, a kljub temu vre. Metode dela in prednostne naloge pontifikata argentinskega papeža gredo številnim v nos. Kakšno igro igra Frančišek? Je mogoče, da jo lahko izgubi?

O tem smo se pogovarjali s Sandrom Magistrom, dolgoletnim dopisnikom rimskega tednika L'Espresso iz Vatikana in izjemnim poznavalcem mehanizmov delovanja vatikanske kurije.

Ta teden se je v Vatikanu vnovič sešel kardinalski svet, ki papežu svetuje pri reformi kurije, svoje poglede pa so predstavili tudi širšemu kardinalskemu zboru na konzistoriju. Zdaj o reformah v Vatikanu razpravljajo že skoraj dve leti. Kako daleč so prišli?
Delo kardinalskega sveta je v razburkanih vodah. In zdi se, da tudi precej zmedeno. Srečanje devetih kardinalov kardinalskega sveta in njihovih svetovalcev s predstavniki dikasterijev, oddelkov v kuriji, ki je pomenilo neke vrste uvod v konzistorij, je bilo precej katastrofalno. Kurijski predstavniki so predloge kardinalskega sveta raztrgali. Nekateri so bili domnevno tako nedodelani, da je čudno, če so jih sploh predstavili, drugi pa so si bili celo v nasprotju med sabo. V resnici smo še precej daleč od organskega okvirja, ki naj bi zarisal novo kurijo.

V katero smer sploh gre Frančiškova reforma?
Krčenje, rezanje, poenostavljanje, to so osrednje smernice. In to je seveda nekaj povsem drugega kot celostna reforma kurije. Če beremo dokumente zadnjih reform, pod Janezom Pavlom II. leta 1988 ali še prej, pod Pavlom VI. 1967, bomo videli celostne, do potankosti izdelane dokumente. Uvaja jih neke vrste predstavitveni uvod, ki pojasnjuje glavne značilnosti reforme in njene temelje. Tokrat smo še precej daleč od česa takšnega. Poleg tega tisti kardinali, ki jim je papež naročil, naj pripravijo reformo kurije, s kurijo nikoli niso imeli neposredne izkušnje.

Na začetku Frančiškovega pontifikata so številni govorili o revoluciji. Kakšne spremembe je do zdaj uvedel Frančišek?
Če ostaneva pri kuriji, jih je zelo malo. Papež je izpeljal nekaj odstavitev in nekaj promocij, pa še teh malo. V glavnem je v kuriji obdržal vse prejšnje ljudi. Kurija za to, da dobro deluje, ne potrebuje uradov, pač pa sposobne ljudi, ki delajo v teh uradih. In pri vsaki reformi so veliko bolj pomembni ljudje kot strukture.

Veliko spremembo pa je papež nedvomno uvedel pri škofovski sinodi, zborovanju škofov. Pod njim je sinoda postala nekakšno permanentno telo, ki se redno sestaja, v vmesnih obdobjih pa se pripravljajo dokumenti za prihodnja srečanja. To je nedvomno povsem nov element, ki ga je uvedel v osrednje vodenje Cerkve.

Kakšna je Frančiškova metoda vladanja?
Opažam precejšnje protislovje med tako opevano idejo sinodalnosti oziroma zbornosti, idejo skupnega vodenja Cerkve in dejansko avtoritarnim načinom, ki ga uporablja Frančišek. Njegove odločitve v veliki večini niso posledica nobenih posvetovanj. Odloča se povsem sam. Zadnja imenovanja novih kardinalov, na primer, so bila povsem njegova osebna izbira. In to je v velikem nasprotju z vsem, kar se je delalo do zdaj. Prej se je papež, preden je imenoval nove kardinale, o tem tajno posvetoval z drugimi odgovornimi v Cerkvi. Nove kardinale so nato veliko prej obvestili o tem, da bodo postali kardinali. Tokrat se ni zgodilo nič od tega. Bodoči kardinali so izvedeli z radia in televizije, da jih je papež izbral. In to sam, brez posvetovanj in brez priziva.

Tudi pri imenovanju škofov je podobno. Papež nove škofe pogosto izbira povsem mimo kongregacije za škofe, ki je točno tisti vatikanski organ, ki je zadolžen za izbiranje novih vodstvenih kadrov v Cerkvi, ki jih potem seveda potrdi papež, a po širokih predhodnih posvetovanjih. Zdaj pa smo dobili veliko škofov, ki jih je papež imenoval osebno in na avtoritaren način.

Kako naj si to razlagamo? Je takšen način vodenja posledica njegove jezuitske formacije ali posledica nezaupanja v kurijske strukture?
Mislim, da se pri tej avtoritarnosti nedvomno občuti dejstvo, da je jezuit. To je njihov način dela. General jezuitov je obdan s svetovalci, ki jih posluša in upošteva, ki jih mora poslušati in upoštevati, a nazadnje odloči sam.

Med odstavitvami s položajev v Vatikanu sta najbolj odmevali premestitev ameriškega kardinala Raymonda Lea Burka in zamenjava poveljnika švicarske garde Daniela Rudolfa Anriga. Zakaj sta morala oditi?
To sta nedvomno najbolj razvpita primera. Ker ju je težko razložiti, pojasniti, zakaj ju je zamenjal. Zanimivo je namreč, da ta človeka, ki sta bila odstavljena na tako grob način, brez očitnega razloga, skoraj kaznovana, sploh ne ustrezata katastrofalnemu profilu kurijskih grešnikov, ki ga je papež tako nazorno orisal v svojem božičnem nagovoru kuriji. V njem je naštel kar 15 bolezni, eno hujše od druge, ki naj bi razjedale celoten sistem kurije prav zato, ker ga sestavljajo tako pokvarjeni ljudje. No, ta dva, ki sta bila odstavljena, zagotovo ne ustrezata takšnemu profilu.

Nedvomno pa mu povsem ustreza človek, ki je pod tem papežem najbolj razvpito napredoval. Z mesta direktorja vatikanskih penzionov na pomembno mesto prelata vatikanske banke IOR, ki povezuje papeža z vodstvom banke. To je monsinjor Battista Ricca, ki je popoln predstavnik grehov, ki jih je papež obsodil. Bil je karierni diplomat, delal je na več nunciaturah, od koder pa so ga odpoklicali in ga nazadnje celo odstranili iz diplomacije, ker je v vsaj treh državah povzročil hude škandale.

Papež Frančišek slovi tudi po svojem preprostem jeziku, s katerim nagovarja vernike in javnost. A v zadnjem času so ga zaradi nekaterih njegovih sočnih besed doletele tudi kritike. Gre po vašem mnenju za spodrsljaje ali preračunano držo?
Papež Frančišek je po mojem mnenju človek, ki mu besede ne uidejo po nesreči, ampak so temeljito preračunane. Njegova izbira tako sproščenega jezika je gotovo posledica njegove jasne odločitve; ta pa stremi k učinku, ki ga takšen jezik lahko ima na svetovno javno mnenje. V prvi vrsti lahko hitro postane novica, in to je element, ki ga je zagotovo upošteval. Drugič, prepričan je, da uporablja jezik, s katerim se bo najbolj približal preprostim ljudem, ker meni, da je to jezik, ki ga oni uporabljajo. In tudi to je preračunano.

Papež gotovo meni, da je učinek uporabe takšnih besed pozitiven, saj je njegova visoka popularnost povezana tudi z uporabo tako sproščenega jezika. A ne smemo spregledati, da ima po drugi strani tudi negativne posledice: predvsem zmedo, ki jo povzročijo njegove besede, ko jih poskusimo interpretirati. So samo besede? Nobena, ki jo izgovori papež, ni samo beseda. Včasih jih ne razumemo. Ne razumemo, kaj želi z njimi povedati oziroma različni ljudje jih interpretirajo na različne, včasih tudi med sabo na povsem nasprotne načine.

Ko je na vprašanje o gejih rekel, kdo sem jaz, da sodim, so številni pričakovali spremembe v odnosu Cerkve do vprašanja homoseksualnosti. Ko je katoličanom priporočil, naj nimajo otrok kot zajci, so številni menili, da se bo lotil drugačnega obravnavanja vprašanja kontracepcije. Se vam ne zdi, da se igra z ognjem?
Tudi to je računica. Njegov pontifikat do zdaj v veliki meri temelji na napovedih. Na pričakovanjih, ki jih s temi napovedmi ustvarja. To je papež, ki je ustvaril veliko različnih pričakovanj, na različnih področjih. Težava pa je v tem, da bodo morala biti ta pričakovanja prej ali slej izpolnjena. Nekaj se bo že moralo zgoditi, kar bo ustrezalo napovedim, kajne? In prav to je velika neznanka tega pontifikata: nihče ne ve, kaj bo sledilo besedam.

Papeževa priljubljenost je zelo velika, ima pa tudi veliko kritikov. Kdo so njegovi nasprotniki? Kje so? V Vatikanu ali v Cerkvi po svetu?
Bolj kot nasprotnike bi jih imenoval ljudi, tudi visoko v Cerkvi, ki ne delijo stališč, ki jih zastopajo glavne usmeritve tega pontifikata. Kako to vidimo? Poglejmo nekatera imenovanja ljudi, ki so jih nacionalne škofovske konference izbrale, da kot njihovi predstavniki sodelujejo na prihodnji sinodi o družini. Poglejmo ZDA, ki imajo možnost izbire štirih predstavnikov. Vsi štirje, ki so jih izbrali, zastopajo stališča, da ne rečem nasprotna, pa vsaj precej oddaljena od tistih, ki jih ima papež o sinodi.

Celo nekateri sveže imenovani kardinali v svojih škofovskih konferencah niso bili izvoljeni za predstavnike na sinodi. John Atcherley Dew, novi kardinal z Nove Zelandije, ki je bil na zadnji sinodi med najbolj gorečimi podporniki linije Kasper, imenovane po nemškem kardinalu Kasperju, ki podpira reformo sistema evharistije ločenim in znova poročenim, je pogorel, na sinodi bo Novo Zelandijo predstavljal nekdo drug.

To je samo en primer, ampak ne more pomeniti drugega, kot to, da obstaja odpor, ki ne pomeni frontalne opozicije, česa takega res ni, pač pa zagotovo precejšnjo distanco od osrednjih usmeritev tega pontifikata.

Mojca Širok, RTV Slovenija